Vsi smo otroci sonca

»S pomočjo sonca je bila ustvarjena zemlja. Zemlja in jaz sva eno. Ta, ki ima pravico odločati o zemlji, je ta, ki jo je ustvaril.« (Chief Joseph-Nez Perce)

V leto 1963 segajo začetki praznovanja dneva Zemlje. 22. april je svetovni dan Zemlje, ki ga praznujejo po vsem svetu. Ob tem dnevu posamezniki in številne okoljske organizacije pripravljajo raznovrstne projekte, dogodke in prireditve, s katerimi želijo opozoriti na ranljivost in enkratnost planeta, na katerem živimo. Vendar svetovna javnost šele od leta 1970 ustrezno praznuje ta dan. Na varovanje Zemlje nas opominjajo tudi: svetovni dan mokrišč –2.2., mednarodni dan gozdov – 21.3., svetovni dan voda – 22.3., svetovni dan ptic selivk – 3.5., svetovni dan podnebnih sprememb – 15.5., dan biotske raznovrstnosti – 22.5. itd. Kako pa ostale dneve v letu ravnamo z Zemljo?

Kako pa je bilo pred letom 1963? Ali se naši predniki niso zavedali pomena varovanja svojega življenjskega okolja? Stari Egipčani, Grki, Rimljani in nenazadnje tudi Slovani so častili kult narave (Zemlja – boginja Zemlje, Dajbog – božanstvo sonca, Svarog – prabog sonca, Vodan – bog voda, rek in jezer, Devana – boginja gozdov, lova in divjadi, Veles – bog živine in pašnikov itd.). Tudi dandanes številna ljudstva po svetu častijo naravo v pravem pomenu besede. To so tisti, ki jih razviti svet »meče« med nerazvite, neizobražene, nerazgledane …»divjake«. Vendar oni vedo, da brez zemlje, vode, sonca … ni življenja.

»Pa je to, prijatelj moj, tvoja reka? ... Da … Reka pa mi ne daje samo rib, temveč je voda, ki ima stotero dobrih rok … Pa je to, prijatelj moj, tvoj gozd? ... Da … Ne daje pa mi samo drv in živalskega plena, temveč tudi drhtenje mogočnih krošenj in skrivnostne pogovore divjadi … Pa so to, prijatelj moj, tvoja polja … Da … Polja pa mi ne dajejo samo novega zlatega zrnja, temveč so moja mati preživetja, sreča in obup, življenje in smrt …« (I. Sivec, Kralj Samo).

 To nedokončano zgodbo so si nekoč pripovedovali ob dolgih zimskih večerih od ust do ust in iz roda v rod. To ni navadna zgodba, je zgodba naših prednikov. Iz dežele, v kateri so ljudje v svojih dušah nosili prekrasne sanje. Vanje so povili krčevit boj za obstoj na svoji zemlji, vanje so skrili vse tisto, kar so nosili v sebi od jutra do večera, od pomladi do zime, ob delavnikih ali praznikih itd. Vsako pomlad so svojo zemljo na novo posejali z novo ljubeznijo, z novim delom in z novimi sanjami. Tako delamo tudi njihovi potomci: pomlad nas prebudi – novo rojstvo, nov začetek, novo upanje, nove želje, nova ljubezen, nova hrepenenja … Orjemo, sejemo, pospravljamo stanovanja, čistimo vrtove, travnike, divja odlagališča odpadkov itd.

17. aprila bo po vsej naši domovini potekala akcija OČISTIMO SLOVENIJO. Nabrali bomo na tone različnih vrst odpadkov, tudi takšnih, ki so za človeka in naravo lahko pogubni. Čigavih odpadkov, »smeti«? Le kdo nam je odvrgel odslužene stroje, kante, televizorje, računalnike, salonitke, kable, žimnice, plastenke, pločevinke itd. na tako skrajno neprimerne kraje: ob reke, potoke, ceste, v drage, jame …? Saj smo ljudje vendar visoko razvita civilizirana in osveščena bitja. Imamo raznovrstne kante in kontejnerje za odlaganje komunalnih odpadkov in določene prostore za zbiranje kosovnih odpadkov. Vsak teden smetarji odpeljejo v centre za ravnanje z odpadki na tone naših neuporabnih stvari.

 Vsak sprehod v naravi nas vedno znova »preseneti« s kupi divjih odlagališč. Kako čudovito bi bilo lahko pohajkovanje ob Divjem potoku, po kraški učni poti med steljniki in belimi brezami, med vinogradi v semiški gori ali v prostranih gozdovih Kočevskega Roga. A kaj, ko te neprijetno preseneti pravi kup raznovrstne človeške nesnage. Kam vse ljudje ne odpeljejo in odvržejo svojih smeti? Je to zanje ceneje? Ne! Zakaj torej? Ne vem, iskreno ne vem in ne razumem. Ali bo po 17. aprilu drugače, se bo kaj spremenilo? Dvomim, tisti, ki so do sedaj neprizadeto odvrgli plastenko ali odsluženi pralni stroj pod »grivo«, bodo to počeli še naprej. Kot tudi tisti, ki so odpeljali globoko v Rog kable, salonitke, ekrane itd. Težko je verjeti, da lahko očistimo naravo, ki smo jo prej leta zanemarjali.

Res je, da se naši predniki niso »dušili« v smeteh. Njihov življenjski standard je bil skromen, niso poznali potrošniške mrzlice, so pa zato znali ljubiti in spoštovati zemljo, zrak, vodo, sonce … Zavedali so se, saj se tudi mi, vendar premalo, njihove mogočnosti – vira življenja, s katerim se ne smejo »igrati«. Bolj kot mi danes, so bili oni povezani z naravo, čutili so jo, ker so bili del nje. Polja, reke, sadovnjaki, gozdovi, planine, skalnate votline, veter, sonce ... so, ljudje božji, naše zavetje, naše preživetje, naše zdravo življenje, naše veselje, sreča, sanje, pesem – NAŠA LJUBEZEN. Prav tako, kot so oni, tudi mi živimo v čudovitem stvarstvu, ki ga lahko resnično začutimo in se z njim stopimo, ko se sami odpravimo na travnike, polja, k potokom ali pa v gozdove. Ne v trumi pohodnikov, ampak sami! Zakaj? Ali veste, da drevesa govorijo? Da, natanko to počnejo in prisluhneš jim lahko le, ko si sam v objemu gozda. Knjiga, časopis, računalnik z medmrežjem, pa tudi šola ne zadostujejo. Dano nam je učiti se v visoki šoli narave – gozdov, rek, gora in živalskega sveta. Nismo tukaj, da bi vladali naravi ali jo izkoriščali, saj MI smo narava.

»… ker že od nekdaj otrok sem sonca.  

 Le ti veš, kam letim …

 Le ti boš vodil mojo pot …

 Visoko bom zaplula,

 Da prepustim se mehkim dlanem.

In Srce? …« (Avtor neznan, http://vilincek.tuditi.delo.si)

Kaj naj zapišem za konec? Preveč je vsega. Košček iskrenih in ujetih besed. LJUDJE, MI VSI SMO OTROCI SONCA, OTROCI LUNE, OTROCI MORJA, OTROCI ZEMLJE …, vsi smo v vsem in vse je v nas, le ne zavedamo se tega in ga ne znamo odkriti.

Rozi Mohar,

Fotografija: Zvone Butala

BELOKRANJEC, april 2010, št. 4/XIII