Velikan Nenasit: Kakor se je zadiral, tako je pobiral

V Drašičih je živel kmet, ki je bil od sile jezljiv. Nikoli ni na prijazno vprašanje odgovoril z lepo besedo, vavek se je samo zadiral. Če ga je pa le kdo zaradi te grde razvade trdo prijel, se je zguzil in odgovoril:

»Kaj mi boš zameril! Beseda je veter, meni iz ust, tebi mimo ušesa!«

Pa se je zgodilo, da njegov izgovor enkrat le ni obveljal.

Nekega dne je zgodaj vstal, vrgel na telege plužno in vrečo debelačnega zrnja in se odpeljal na njivo. Tamkaj je potlej zemljo preoral in pričel saditi debelačo.

Mimo njive je vodila v daljni svet široka cesta. Po njej sta pribosopetila Kristus in sveti Peter, ki sta tisti čas potovala po Beli krajini. Bilo je prekrasno jutro, sonce je razlivalo svojo toploto po kadeči se njivi, kjer je Drašičan sadil koruzo. Zgovorni sveti Peter se je ustavil pokraj njive in pozdravil:

»Bog daj srečo, oče! Kaj pa delate?«

Nobenega odgovora. Drašičan si je mislil: »Saj vidiš, da debelačo sadim, kaj bi me še vpraševal ...« In ni neznancu ničesar odgovoril.

Sveti Peter pa si je takisto mislil: »Več je vreden lep glas ko srebrn pas!« - in je ponovno prijazno vprašal:

»Hej, očka, kaj pa delate?«

Drašičan je nejevoljno nekaj zagodrnjal. Ker pa ga Kristus ni razumel, je še on vprašujoče zaklical:

»Kaj delate, oče?«

»Buče sadim!« se je zdajci zadrl jezljivi Drašičan.

Kristus je vedel, da se je kmet zlagal. Mislil si je: »Na zlo je lahko naleteti, toda zlo se z dobrim ne odganja!« In je še tisti trenutek glasno zaželel:

»Buče sadite? Nu, Bog daj, da bi dobro rastle!«

Potlej sta se božja popotnika napotila dalje. Čez čas je Kristus dejal svetemu Petru: »Dober nauk do smrti ne škodi! Kakor se je Drašičan lažljivo zadiral, tako bo jeseni na njivi pobiral.«

Božja je najjačja! Jeseni je Drašičan ojarmil vole ter se odpeljal na njivo, da bi potrgal debelačno klasje ter zvozil debelačo v kaščo. Toda kako se je začudil, ko so na koruzišču namesto debelače rasle same – buče!

...

Lojze Zupanc se je rodil 21. septembra 1906 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, prav tako meščansko, učiteljišče pa je končal v Mariboru. Sprva se je uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic. Prvič se je zaposlil leta 1928 v Štrekljevcu v Beli krajini, vendar pa so ga oblasti zaradi njegove naprednosti nazensko neprestano prestavljale s šole na šolo.  Vojno je dočakal v Spodnjem Logu pri Kočevju. Takoj se je vključil v ilegalno terensko delo, vendar je moral kmalu zbežati. Preden so ga Italijani prijeli in odpeljali v kočevske zapore, se je tri mesece skrival. Vse to je opisal v povesti Sonce je umrlo (1964). Po izpustitvi se je zatekel k staršem v rodno Ljubljano. Tako se je malo pred osvoboditvijo zaposlil pri Jutru, kasneje pa se je spet vrnil v učiteljski poklic. Služboval je v Metliki, Gradcu, Podzemlju, Črnomlju, Gornjem Gradu in Škofji Loki, kjer je 2. junija 1973 umrl.

»Moje prvo učiteljsko mesto je bil Štrekljevec, mala vasica v semiški župniji. Tamkaj sem našel ljudi, ki so ljubili vino, pesem, smeh, molitev, živino, otroke in zemljo ... polnokrvne, plemenite ljudi, ki so me s svojo blagoglasno govorico navdušili, da sem pričel zbirati pripovedke, ki so menda edino zares neprekosljivo bogastvo te deželice ob daljni Kolpi,« je Zupanc zapisal v predgovoru k zbirki pripovedk Velikan Nenasit, ki je izšla leta 1944. Belokranjske povesti je zbral še v knjižicah Belokrajinske pripovedke, Bili so trije velikani, Dedek povej, Svirel povodnega moža, Zaklad na Kučarju, Sto belokranjskih.