Krokarije Tonija Gašperiča: Zakaj imamo možgane?
Možgane imamo za okras.
Z možgani mislimo.
Možgane imamo zato, da razmišljamo o dobrih stvareh.
(Odgovori otrok na vprašanje,zakaj imamo možgane)
Rad imam otroke in živali. Zaradi njihove elementarnosti, zaradi njihove naivnosti, zaradi njihove odkritosrčnosti in brezpogojne ljubezni.Oboji se mi smilijo, kadar trpijo. Zaradi malomarnosti in krutosti nas starejših. Ker si ne morejo pomagati, ker ne znajo povedati. Mačje in pasje mladiče mečemo v jame, jih žive v polivinilastih vrečkah obesimo na drevo, pustimo, da se jim veriga okrog vratugloboko zažre v kožo, jih privezane na vrvi vlečemo za avtomobili, dokler ne poginejo, jih sestradamo do smrti. Prav ima petletna Lea, ko je odgovorila, da imamo možgane za okras. Veliko je takšnih in povsem blizu nas živijo. Navzven urejeni, dajejo občutek, da še muhe ne bi ubili, znotraj pa pokvarjeni do obisti. Potuhnjeni izprijenci, brez sočutja, brez spoštovanja življenja, čudesa nad čudesi. Pa naj gre za življenje še tako majhnega bitja, kot je mravlja, kot so čebele ali metulji, ki bodo kmalu pričeli okraševati svet. Njihov bog je dobiček in če ga ne zavohajo, postanejo zveri. Dodajajo v goveje meso meso športnih konj. Razmišljajo o privatizaciji vodnih virov, prodajajo zdravila, za katera še niso našli bolezni…
Pred kratkim sem bil na banki prijaznih ljudi. Pozanimat sem se šel za posojilo v višini tisoč evrov. Prijazna ljuda (edninska izpeljanka za poimenovanje ženske iz množine samostalnika človek) me je vzela v roke: povedati sem ji moral svojo davčno številko, ji predložiti izpisek treh zaporednih pokojninskih prejemkov, se dokazati z dokumentom, na katerem je prilepljena fotografija mojega obraza, izpolniti sem moral vprašalnik o svojem zdravstvenem stanju in podpisati izjavo, da v času odplačevanja kredita ne bom za več kot mesec dni odpotoval iz države. Malo je manjkalo, da me niuslužbenka poslala na EKG, na resonančno slikanje glave, da ni zahtevala krvne preiskave in podatka o kreatininu v drugem jutranjem vzorcu urina. Nato se mi je prijazna ljuda kislo nasmehnila, globoko je vzdihnila in pomenljivo rekla:«Žal, gospod, višina vaše penzije ne zadostuje kriterijem naše banke, da bi vam lahko odobrili kredit v želeni višini.« Pa sem šel z banke prijaznih ljudi kot polit cucek. A v sivih celicah se mi je prebudil pred dnevi slišani podatek o tranzicijski barabi, ki ji je banka prijaznih ljudi odobrila dvesto milijonov evrov kredita kmalu po telefonskem klicu, da potrebuje denar. Povedano je bilo, da ga ni nikoli vrnil, ker je prej hkrati z evri izparel iz domovine neznano kam, podjetje, za katerega posodobitev je potreboval denar, pa je propadlo že nekaj mesecev prej, kot je mož telefoniral na banko. Za dokapitalizacijo izčrpane banke, ki je na podoben način delila »kapom i šakom« kredite še nekaj drugim zaslužnim možem tranzicije, bom kredit s slovenskimi davkoplačevalci odplačeval tudi jaz, ki sem sicer kreditno nesposoben za odplačevanje lastnega kredita, »Z možgani mislimo,« je rekla šestletna Jolanda in mi nehote sporočila, da sodim v tisto kategorijo Slovenceljnov, ki imajo možgane za okras. Sicer bi se v kaosu dvajsetletnega ropanja države znašel tudi sam.
V sobotnem vetru sem zavohal pomlad. Kislo je zadišalo po silirani krmi, maček se je začel od zadaj spravljati na Žužo, muco, ki ni kazala prevelikega zanimanja za njegovo zapeljevanje. Je že tako, da se ženske navadno ne zmenijo za vdanega in zaljubljenega osvajalca, počepnejo pa že pri prvih besedah lepega bleferja, ki od vseh vrlin premore le velik avto, jahto in bajturino, razumljivo pod hipoteko. Ko je med posrkan, pa solze, tablete in štrik okoli trama na podstrešju očetove hiše.
In kaj je z možgani, ki razmišljajo o dobrih stvareh?
Pripravili bodo vrsto humanitarnih koncertov, da bo poleti čim več slovenskih otrok videlo in se kopalo v morju. Samo dinozavri lahko pomislimo na to, da bi lahko otroci iz socialno šibkejših družin sami naredili kaj za svojepočitniško čofotanje v slani vodi. V nekih povsem drugih, prav tako neprijaznih časih, smo mule in mulci zbirali in prodajali na Odpadu staro železo, star papir, kosti…Tudi za nakup šolskih potrebščin, kepico sladoleda ali za zavojček prsnih karamel, ki si jih dobil v lekarni, če si prinesel tja tri prazne stekleničke, v katerih so bila zdravila. Revščina ni sramota posameznika, pač pa države. Starši naj otrokom povedo, da so daleč pred svetovno znanimi znamkami oblačil, ličil, obuval in podobnega poštenost, delavnost, tovarištvo, dober učni uspeh, pa se ne bodo počutili manjvredne v primerjavi s tistimi, ki imajo vse to in še veliko več drugega. Lahko jih spomnijo tudi na to, da bo prišla skozi šivankino uho veliko prej kamela kot bogataš v nebesa. Misel, ki jo morajo poznati vsi tisti, ki prisegajo na knjigo vseh knjig, a je še niso doumeli do te mere, da bi živeli po njenem sporočilu. Siromaštvo nam mora biti spodbuda, ne pa ovira za izpolnitev svojih sanj. Skušajte si priklicati v spomin kakega reveža, ki je s trdim delom in neomajnim zaupanjem vase postal svetovno prepoznavna faca.
Toni Gašperič
Belokranjec, februar 2013, št. 2/XVI