
Krokarije Tonija Gašperiča: Kmalu bo bolje

Kakšno sekundo že zadiši po pomladi, čeprav se zima po moško šopiri, razkazuje svojo moč, občutljive spravlja v depresijo z meglo in zloveščimi pticami ujedami, ki posedajo na kolih ob cesti, zrejo po zasneženi pokrajini in čakajo na trenutek, ko bodo zagledale plen. Na ulicah večjih mest so razjarjeni in nezadovoljni ljudje, oblastniki pa so iz dneva v dan bolj cinični. Nekajkrat tedensko slišim po radiu Janija Kovačiča in njegovo Revolucijo, v neki italijanski cerkvi duhovnik družno z verniki pojerdeče obarvane pesmi insi mislim: dobro je, da nisem mlad.
Bilo je že več takšnih: s snegom, burjo, mrazom bogatih. Nataknile so nam na glavo doma narejene volnene kape, nam ovile noge v obujke, spravile so nas na sani, razveseljevale so nas s sneženimimožmi, nam obarvale obraze v rožnato ter nam iz nosov zvabile sveče. Ponoči pa v hladne sobe, ker ni bilo denarja za drva. Spat smo hodili z ogreto opeko, zavito v cunje, da smo si greli noge. Dobro je bilo, da smo bili otroci.
Pošiljam SMS na številko 1919. Prispevam evro za lačne, evro za družine v stiski, evro za invalide, evro za Hospic, evro za okužene s HIV, evro za zapuščene živali, evro za šolske malice,evro za otroke z različnimi sindromi. Država, ki naj bi skrbela za vse to in še za marsikaj, pa preži na moj transakcijski račun. Da ne bi goljufal pri davku. Pozivajo me, naj stopim skupaj. Ko so kradli kot srake, se ni nihče spomnil name. Nihče me ni vabil v jato, da bi si tudi sam kaj nagrabil. Legalno, nekaznovano. Ko sem pred mnogimi leti nosil malico očetu, ki je delal v Rosalnicah v skladišču državnih rezerv, sem šel vsak dan mimo Kaburjevih svinjakov. Tam so se prašiči menjali pri koritu, v hramu demokracije pa že dvajset let sedijo isti. Krulijo in se redijo. Postavljajo pravila, ki ne veljajo zanje, vrti se jim od višine, prenajedli so se belega kruha, ki opijani človeka veliko hitreje in močneje kot katera koli žgana pijača. Niso zamrznili le svojih funkcij, ampak veliko prej svoja srca…
Veliko ljudi zardi, kadar lažejo. Njihovi obrazi so lakmusov papir za ugotavljanje resnice. So pa tudi takšni, ki imajo obraze, kot bi bili izklesani iz kamnov. Ne odzivajo se niti na zunanje niti na notranje dogajanje. Isti so, ko usta govorijo o ljubezni, isti so, ko usta govorijo o sovraštvu. Mrtvo neodzivni so. Iz lobanjskih kosti, prekritih s kožo, bolščijo v svet temneoči brez iskric, oči, ki ne poznajo solz ob še tako grozljivih dogodkih. Ki se zgodijo drugim. Nezmožni so sočustvovanja. Vesel sem, da sem podoben struni: zazvenim ob najmanjši krivici, razveselim se telefonskega klica nekoga, za katerega sem mislil, da me je že zdavnaj pozabil.
Pred dnevi sem odpeljal k zdravniku za male živali muco, ki se je priklatila k nam. Morali so jo uspavati, ker so ji garje v ušesu poškodovale možgane, da sirota ni mogla hoditi. Vlekla se je po tleh in žalostno mijavkala. Ni mi bilo vseeno. Isti dan sem prebral, da je nekdo v zalepljeni papirnati škatlipustil v jarku šest pasjih mladičev. Zmrznili bi, če jih ne bi našelsprehajalec in jih odnesel na veterinarsko postajo, kje so jih oskrbeli ter jih predali v zavetišče. Tam čakajo, da bo prišel ponje kdo, ki ima tudi v mrazu toplo srce...Po televiziji sem zvečer gledal zgodbo ženske, ki je odraščala v rejniški družini. Kot otrok je pogrešalaljubezen. Ne hrane, čiste postelje ali počitnice na morju. Pogrešala je mamo: njen topli objem, njeno tolažečo besedo, poljub za rojstni dan, sprehode v naravo, večerna šepetanja o majhnih skrivnostih življenja. O zvezdici zaspanki, o hudobni mačehi, o volku, ki se pretvarja, da je babica…
Žena je našla teloh. Na sončni strani travnika.Kukal je izpod snega in napovedoval pomlad. Iz daljave je bilo slišati otroški smeh. Kmalu bo bolje.
Toni Gašperič
BELOKRANJEC, januar 2013, št. 1/XVI