Dr. Dušan Plut o reševanju razvojnega zaostanka Bele krajine

Podpora pobudi za reševanje razvojnega zaostanka Bele krajine

Želel bi spregovoriti kot podpredsednik društva Bela krajina iz Ljubljane in v lastnem imenu. S problematiko trajnostnega in skladnejšega regionalnega razvoja se tudi strokovno ukvarjam, v Belo krajino (BK) pa pogosto prihajam in dokaj dobro poznan njene razvojne probleme.

Nobenega dvoma ni, trenutno je BK razvojno v skrajno problematičnem in sila težavnem obdobju, vendar ne žal prvič v bližnji  zgodovini, temveč vsaj tretjič. Pravzaprav je BK ponovno v podobnem, skrajno razvojno in socialno zaostrenem zgodovinskem trenutku kot je bila konec 19. stoletja in po 2. svetovni vojni.

1. V obdobju množičnega obolevanja takratnih belokranjskih vinogradov in množičnega izseljevanja konec 19. stoletja je  takratna država AO potrebovala okoli 30 let, da je obotavljivo leta 1914 zgradila belokranjsko železnico. Vsaj 30 let prepozno.

2. Po drugi svetovni vojni je Bela krajina potrpežljivo računala na državno pomoč pri prepotrebni industrializaciji in z njo povezanimi delovnimi mesti in dohodki. Pomoč je prišla ponovno pozno, tokrat s okoli dvajsetletno zamudo. Nepovratne posledice – ponovno izseljevanje in začetek zaraščanja belokranjske kulturne pokrajine, ki postaja vse bolj podobna od nekdaj pretežno gozdnati Kočevski.

3. Od osamosvojitve bo kmalu minilo 20 let, a razvojni zaostanek BK se povečuje. Pogosto se zdi, da se Slovenija konča na senčni strani Gorjancev, preko pa seže le občasno, nesistemsko. Večplastna globalna kriza, ki se ne bo končala jutri, je še dodatno zaostrila belokranjske gospodarske in socialne razmere.

BK je torej na ključnem, predvsem razvojnem razpotju. Potrebuje dvoje: skupno, medobčinsko zasnovano aktiviranje vseh razpoložljivih človeških, socialnih, naravnih, gospodarskih in infrastrukturnih potencialov in na tej osnovi hkratno sistemsko in ciljno pomoč države. Po mojem mnenju naj bi bila državna pomoč središčno in ciljno namenjena predvsem dvema strateškima razvojnima poljema, katerih glavni namen bi moral biti povečanje kakovostnih delovnih mest v BK:

1. finančni in drugi pomoči za pospešeno, strateško prednostno posodobitvijo cestne (in tudi železniške) povezave BK z ostalo Slovenijo, s čim prejšnjim začetkom gradnje tretje razvojne osi na odseku Novo mesto-BK-Hrvaška, s cestnim predorom kot ključnim cestnim objektom, ki bi ne le olajšal dnevno migracijo (in s tem preprečil trajno izselitev), temveč v prvi vrsti povečal interes  domačih in drugih investitorjev za odpiranje delovnih mest. Brez pravočasne sodobne prometne povezave BK ni zanimiva za investiranje, saj so eksterni prevozni stroški primerjalno z drugimi območji Slovenije previsoki.
2. večplastna podpora države tistim razvojnim projektom BK, ki prinašajo nova, kakovostna delovna mesta primerne, torej višje dodane vrednosti in prednostno, v številnih pogledih tudi inovativno izkoriščajo domače razvojne potenciale. V tem razvojnem trenutku seveda ne sme več biti  projekt vodne oskrbe BK ključni razvojni projekt, temveč razvojni projekt odprtja najmanj 1000 novih delovnih mest v krajšem obdobju. 

Tudi po osamosvojitvi se razlike med slovenskimi regijami povečujejo, zakonski in drugi ukrepi vseh dosedanjih slovenskih vlad tega za Slovenijo strateško in nacionalno ključnega negativnega razvojnega trenda enostavno niso zaustavili. Sedaj je žal potrebno ukrepati namesto pravočasno preventivno gasilsko kurativno. Prva vladni vlak gasilskega reševanja se pelje proti Pomurju, drugi mora po naših argumentiranih zahtevah odpeljati v BK, najbrž pa še kam drugam. Zakaj prav v BK?

Objektivna, čeprav zgolj okvirna primerjava med Pomurjem in BK z vidika (ne)upravičenosti razvojne podpore kaže med drugim naslednje:

1. Gospodarska struktura, povprečni dohodki zaposlenih, stopnja brezposelnosti, izobrazbena struktura in drugi kazalci razvojnih možnosti in razvojne ogroženosti kažejo, da je izhodiščni položaj Pomurja in BK  dokaj podoben, kratkoročno in dolgoročno razvojno v obeh primerih skrajno zaskrbljujoč. Obe regiji sta upravičeni do pomoči aktiviranje domačih potencialov, investicij, davčne, finančne in druge in pomoč države ter skladov EU.
2. Pomurje ima bistveno ugodnejši geopolitično, prometno in širše pojmovano ugodnejši razvojno strateški položaj od BK. Reliefno odprto leži v bližino razvojno dinamične Avstrije in Madžarske, s številnimi možnostmi tudi razvojno zasnovanega čezmejnega sodelovanja in zaposlovanja Prekmurcev zlasti v bližnjih naseljih Avstrije. BK pa leži in slovensko-hrvaški meji, brez možnosti zaposlovanja Belokranjcev v sosednji Hrvaški, obenem pa plačuje velik davek neurejenim meddržavnim odnosom, ki še dodatno otežujejo čezmejno regionalno sodelovanje, skupne razvojne in druge projekte.
3. Gostota prebivalcev v Pomurju je 91 prebivalcev/km2, v BK pa zgolj 44, kar med drugim pomeni, da ima BK že zaradi poselitvenih (in tudi reliefno-kraških) razlogov med drugim bistveno večje stroške pri zagotavljanju primerne cestne povezave in pri komunalnemu opremljanju množice majhnih naselij in zaselkov.    
4. Pomurje je pred kratkim zaradi dejanskih regijskih in meddržavnim prevoznih potreb tudi na osnovi uspešnega lobiranja, celo državljanske neposlušnosti zaradi neznosnega tovornega tranzitnega prometa dobilo kakovostno avtocestno povezavo. BK pa je celo v 21. stoletju ostala neprostovoljni ujetnik, v sedanjem prometnem tehnološkem trenutku, minimalne reliefne ovire, torej Gorjancev.  BK je ena izmed redkih slovenskih regij, ki ni neposredno vezana na mednarodni cestni koridor, kar je velika razvojna ovira.
5. Pomurje razpolaga s eno izmed najbolj kakovostnih in obsežnih kmetijskih območij v Sloveniji, BK pa je skoraj v celoti uvrščena med kmetijska območja z omejenimi možnostmi obdelave, razen vinogradništva so naravne možnosti objektivno zelo omejene. To pomeni, da so kakovostna kmetijska delovna mesta bolj dosegljiva  v Pomurju.
6. Pomurje razpolaga z večjim potencialom geotermalne energije, ki je že omogočil obsežnejši razvoj turizma, uporablja se za ogrevanje rastlinjakov, zgradb itd. V prihodnje se bo njegov turistično-energetski pomen zelo povečal. BK tudi razpolaga z določenim geotermalnim potencialom, ki pa je slabo raziskan, verjetno pa tudi skromnejši od pomurskega.

Zato Društvo Bela krajina iz Ljubljane in seveda tudi sam osebno odločno podpiram pobudo za zakon o razvojni podpori Bele krajine v obdobju 2010-2015. Predlagam, da se za prepričljivo argumentacijo nemudoma zberejo in ovrednotijo vsi potrebni regionalni kazalci.  To je ključnega pomena, saj lahko pričakujemo tudi nasprotovanja, druge regijske pobude za razvojne podpore. Seveda pa tudi za BK velja evropsko vodilo regionalne politike, ključni so regionalni razvojni potenciali (zlasti človeški!) in  lastni razvojni impulzi.

Resnično je za BK skrajni čas, da ob državni in evropski podpori, ob aktiviranju lastnih potencialov, ki niso majhni, končno ujame razvojni priključek k ostali Sloveniji. Po svojih močeh bomo seveda tudi v društvu Bela krajina upravičene razvojne zahteve podpirali.

Črnomelj, 23. 11. 2009                                                                  Dušan Plut