Sobota, 15. December 2018, 18:46

Življenje na Planini in planinske rože

Torek, 27. Julij 2010, 08:54

Planina v ranem jutru

Na Planini gozdarski dom stoji,

odet v zavetje jelk in smrek.

Varuje še planinski cvet,

Vrt – cvetnik čudežnih zeli,

ki vabi te in govori:

»Postoj popotnik, in počij,

narava naj ti da moči,

varuj lepote, naše so,

povzpni na Mirno se goro.« (F. Janež: Gozdarski dom na Planini)

 

 Prvi torek meseca julija. Popoldne. Pripravlja se k nevihti. Na srečo je prišla le ploha, ki je omilila soparno ozračje. Bo še dolgo deževalo? Nič ne de, na Planino se odpravim, kljub dežju. Ne vem več, kdaj sem bila tam gori v dežju. Velikokrat pa obujam spomine na poseben zimski dan. Če me moj spomin ne vara, je bila nedelja. Bila je prava zima: veliko snega, mraz, ivje, upognjene in polomljene veje, ki niso zdržale teže snežne odeje … Dan, ki so ga nekateri preživeli na sankanju z vrha Klečpüchla do Vrčic, drugi so se spustili s smučmi z Mirne gore, midve s Sonjo pa sva se peš odpravili na Planino. Nad Vrčicami naju je dohitel avto. Le kdo v takšnih razmerah »rine« v hribe? Ustavi se in zaslišiva glas Geltarjeve Tončke: »Ko bosta prilezli v vas, vaju bo čakalo kosilo.« Tako je tudi bilo. Najprej obvezen »štamprle« žganja, ki ga je bil deležen marsikateri popotnik, nato pa ta pravo nedeljsko kosilo ob nenehnem »čebljanju«. Gospe Tončke ni več. Spomina nanjo in na najina občasna srečanja – pri maši v planinski cerkvi, pri otvoritvi obnovljene kapelice v spremstvu njenega štirinožnega prijatelja ali takrat, ko se je s prijateljicama zapeljala v Semič po nakupih … – leta niso zbrisala. Vedno bolj ga obujam. Majhni vasici pod Mirno goro je ponovno uspela vdahniti dušo skupaj s svojima prijateljicama Emo in Mimico. Tri planinske rože. Pred njimi je bila to Planinska Rezka, ena in edina planinska roža do takrat. To ime ji je nadel naš gozdar Janež. On je že vedel, zakaj, in vsi, ki smo jo poznali, ravno tako.

 

 Torkovo popoldne se je že prevesilo v zgodnji večer. Deževati je ponehalo, izza oblakov je sonce pošiljalo tople žarke, ki so Planino odeli v zlat pajčolan. Rosa pa je žarela kot majhen diamant. To so trenutki, ki te »zapolnijo«. Sploh če jih prebiješ v pogovoru s preostalima rožicama, si doživel »popolnost«. Naš razgovor se je »sukal« predvsem o življenju danes, v nekdaj veliki kočevarski vasi. Zaselek se obnavlja, tudi v nekdanje šolsko poslopje se je vrnilo življenje. Podobo idilične vasice kazijo le ruševine nekdaj mogočne kočevarske domačije, ki je vrsto let kljubovala zobu časa. Res škoda, da ji zdajšnji lastniki ne posvetijo malce pozornosti in jo odrešijo grmovja in kopriv. Le-ta bi si to zaslužila. Ne le zato, ker stoji sredi vasi. Tudi ne zaradi številnih obiskovalcev, ampak predvsem zaradi vaščanov, ki skrbno urejajo okolico svojih hiš. Tako je, seveda, tudi hiška gospe Eme obdana z negovano trato, cvetličnimi in zelenjavnimi gredicami, grmičevjem … Že dolgo del leta preživi na Planini.

Tistega leta 1973, ko sta si skupaj z očetom ogledala na pol dograjeno hiško, ni pozabila: »Iz Ljubljane sva se pozno popoldne peljala v dežju čez Gorjance. Ko smo prispeli na Planino, je bilo vreme lepše, sonce je sijalo in oče je takrat dejal, da se temu (verjetno raju) ne bo nikoli odrekel …« Od sredine aprila do sredine novembra preživi gospa Ema v svoji hiški na Planini, ostale mesece pa v Novem mestu: »Zime in snega ne maram preveč. Le-ta pa tu gori kar velikokrat pokaže zobe. Ko sneg pride, grem dol, in ko gre, grem gor.« Nasprotno, pa njena soseda in prijateljica Mimica pravi, da zna biti zima lepa in zanimivo pestra. S pokojnim možem Cekom sta si zimske dneve krajšala s tekom na smučeh do Ponikev in še dlje, v Slabo Gorico sta odsmučala na obisk k prijateljem. Tudi ceste so v dveh dnevih splužene. Z možem sta pričela postavljati temelje svojega kasnejšega domovanja na ruševinah nekdanjega hleva, na samem prehodu iz l. 1987 v l. 1988: »Na Silvestrovo sva začela s Cekom čistiti zemljišče. Bil je tako topel dan, da sva bila v kratkih rokavih. Na novega leta dan je pa Planinska Rezka umrla. Sneg je zapadel, vendar se je na njenem pogrebu tretjega zbralo veliko ljudi. Franc Janež je imel govor in pripetilo se je, da smo se nasmejali ob poslušanju njegovih besed, ko je povedal, da mu je pokojna ob nagovarjanju, da naj bi šla v dom v Metliko, odbrusila, da je dom za stare ljudi …« Gospa Mimica nepretrgoma prebiva na Planini od leta 1997, mož pa je gori živel že šest let prej.

 

Dolgčasa ne poznata, dela imata dovolj, pa radio, TV, branje, kartanje, druženje s sosedi, pogovori z obiskovalci, sprehodi, nakupi v Črnomlju ali Novem mestu in še kaj. Zelenjavo si pridelata sami. Delita si ograjeni vrt. Uspeva skoraj vse, le nekaj tednov kasneje kot v dolini. »Ko tam doli »okapajo« krompir, ga mi tukaj gori šele sadimo,« jima je znala razložiti teta Hozjanova, ki je tudi sama vrsto let preživela v hiši sredi vasi, od katere so danes vidne le še ruševine. Marsikatero jutro ali večer jima popestri »obisk« divjega zajca ali srnjadi, letošnjo zimo in pomlad pa celo lisjak. »Privabila ga je hrana za našega vaškega muca. Hodil je do samih vhodnih vrat, odnašal posodo s hrano, celo po lestvi se je poskusil povzpeti, lovil se je z mojim psom Bučkom in nič se naju ni bal. No, potem pa ga je lovec ustrelil, ker bi bil lahko garjav. Nad vasjo se je nekaj časa zadrževal trop volkov, vendar ga sama nisem videla. Pa obisk medveda smo tudi imeli lani ali že prej, saj je sosedu Poldetu v treske »predelal« panj čebel,« je nič kaj preplašeno pripovedovala gospa Mimica, ki jo je občasno dopolnila še prijateljica.

 

 Zanimive prigode, nam »dolinarjem« nevsakdanje, ki so pritegnile tudi Bučka. Mirno je ležal in po svoje prisluhnil svojima tovarišicama. Sonce je že zdavnaj zašlo za Ciglanico in hladno je postajalo, vendar tega še opazila nisem. Le moj pogled se je večkrat malce »izgubil«. Oči so mi begale tja do gozdarske hiše, do nekdanjega domovanja tete Rezke in do hiše vrh vasi. Čas se mi ustavi in pred menoj za trenutek zasije podoba vasi izpred nekaj desetletij, iz obdobja mojega otroštva. Iz trenutne zasanjanosti me je prebudilo obujanje spominov gospe Eme na njeno težko otroštvo, na čas vihre druge vojne.

Tako zelo kot prijetni, topli in dobrosrčni sogovornici pogrešata prijateljico Tončko, jaz hrepenim po letih in po vseh urah, ki sem jih kadar koli preživela tu gori na planini. Da, na planini, na naši Veliki planini. Polna je lepote in miru. Krasita pa jo še dve posebni rožici.

 

Rozi Mohar

Fotografija: Zvone Butala

BELOKRANJEC, julij 2010, št. 7/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.