»Bravo, Belokranjke,« mi je ušlo ob televizijskem poročanju o izidu lokalnih volitev. Zato, ker je Bela krajina dobila žensko oblast  in iz izkušenj, ki jih imam v novinarskem poslu z vsemi tremi vem, da so odločne.   Ženska iznajdljivost bo v prihodnjih štirih letih večkrat na preizkušnji. Prve občinske dame so se po prevzemu poslov sestale in napovedale sodelovanje pri skupnih projektih. Eden od njih je pričakovan začetek gradnje južnega dela tretje razvojne osi, poenostavljeno povedano, sodobne ceste, ki bo pot iz Dolenjske v Belo krajino skrajšala s predorom pod Gorjanci. Ministrom, ki imajo v tem  projektu desetletja v rokah škarje in platno, to je okoljskemu in finančnemu so napovedale prihod v Ljubljano.   Eden skupnih  problemov, ki bo terjal sodelovanje, predvsem pa potrpežljivost županj...

Kamorkoli smo se obrnili v tem mesecu,  je kaj zasmrdelo.V Beli krajini so dvignila prah poročila o posledicah polivanja gnojevke. Od poletja, ko so si v Črnomlju in okoliških vaseh pogosto zatiskali nosove, do pozne jeseni, ko so prišli v javnost izsledki analize o ogroženosti plitkega kraškega sveta, se je smrad polegel. A ne dovolj, da ga ne bi zavohali novinarji. Navajeni na vlogo dežurnega krivca smo objavili, kar nesporno drži.  V sosednji metliški občini se lahko krohotajo, ker so smrad začutili, preden so mu dali prostor, da bi se razširil. Čutila so pač občutljiv organ, problem občasno zasmrajenega zraka pa ni od včeraj. Dve leti je že minilo, ko me je obupani občan Črnomlja, ki ima težave z dihali, prosil za pomoč. Takrat z zgodbo ni bilo nič, ker je želel ostati neznan, ker ni bilo analiz in raziskav, pač pa...

Prvi šolski mesec bo kmalu za nami. Od nekdaj velja, da prvošolčke na prvi šolski dan spremljajo starši. V zadnjih letih je v navadi tudi, da se z malčki radi slikajo župani in županje, na nogah so vsi, ki skrbijo za prometno varnost, pa zavarovanje otrok. Vse z namenom, da bi bil vstop v svet učenosti lahkoten in prijazen, še najmanj pa stresen. O slednji, ki postaja bolezen sodobnega časa moja generacija ni vedela nič.  Simptomov pa je bilo na pretek. Eden od njih je bil popoldanski pouk z zanimivim kriterijem razvrščanja otrok. Opravilno sposobni stari starši so bili jamstvo, da je lahko otrok v njihovi dopoldanski oskrbi, hodi v šolo popoldne in vidi starše komaj zvečer.  Samoumevno je bilo, da smo si šolski prostor delili z bodočimi kovinarji in da smo se na matematična tekmovanja...

Če spadate med tiste, ki se kljub poletni vročini radi gibljejo na svežem zraku in hodijo v naravo, pa v letošnjem poletju niste vsaj nekajkrat kihnili, si lahko oddahnete. Zato, ker niste alergični na rastlino, ki se je v zadnjih letih razbohotila tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. To je ambrozija, plevel, ki je menda celo zdravilen, dokler ne zacveti, ko postane ena najbolj alergenih rastlin, ki pri občutljivih ljudeh lahko povzroči astmo. Njena semena je k nam iz Hrvaške in Madžarske prinesel veter, razmnožila pa se je zlasti na območjih, ki so neobdelana. Od obcestnih  in železniških jarkov, do zaraščenih polj.   V nekaterih občinah je ambrozija povzročila tak preplah, da so ljudi pozvali, naj jo uničijo s puljenjem ali vsaj s košnjo. O masovnem uničevanju zdravju škodljive rastline novinarji še ne moremo...

  Ko se spomnim na ajdovo potico iz Velikega Nerajca, se mi cedijo sline.  Tako kot številnim obiskovalcem, ki so se v petnajstih letih namesto vstopnice v Krajinski park Lahinja sladkali s to belokranjsko kulinarično posebnostjo.  Nekvašena potica iz ajdove moke, nadevana z domačo skuto, je pogruntavščina tamkajšnjih gospodinj.  Da bi bila še bolj prepoznavna in kakovostna, so organizirali ocenjevanje te jedi. Pritegnili so 14 gospodinj in stroko, ki je pokušala in svetovala. Morda je bil dogodek prvi korak do zaščite še ene slovenske posebnosti. Če bodo Nerajčani zagrizli v dolgotrajen in zahteven postopek, bodo prehiteli  vse, ki jih poskušajo posnemati.  Kot da v Beli krajini ni obilice jedi, ki bi jih, podobno kot ob ogledu naravnih lepot ene reke, ponudili turistom ob kaki drugi...