Zasuk proti Beli krajini, november 2010

»Bravo, Belokranjke,« mi je ušlo ob televizijskem poročanju o izidu lokalnih volitev. Zato, ker je Bela krajina dobila žensko oblast  in iz izkušenj, ki jih imam v novinarskem poslu z vsemi tremi vem, da so odločne.

Ženska iznajdljivost bo v prihodnjih štirih letih večkrat na preizkušnji. Prve občinske dame so se po prevzemu poslov sestale in napovedale sodelovanje pri skupnih projektih. Eden od njih je pričakovan začetek gradnje južnega dela tretje razvojne osi, poenostavljeno povedano, sodobne ceste, ki bo pot iz Dolenjske v Belo krajino skrajšala s predorom pod Gorjanci. Ministrom, ki imajo v tem  projektu desetletja v rokah škarje in platno, to je okoljskemu in finančnemu so napovedale prihod v Ljubljano.

Eden skupnih  problemov, ki bo terjal sodelovanje, predvsem pa potrpežljivost županj in večinskega prebivalstva, je preseljevanje Romov, navajenih načina življenja brez občinskih meja. Danes v eni, jutri že v drugi občini je pač ukoreninjena navada, v katero nihče ne posega, a meje vendarle obstajajo. Med njimi takšne, da prebivanje 10-članske družine na nekaj kvadratnih metrih sredi vinogradov, v stavbi brez vode in elektrike, v 21. stoletju  pač ni sprejemljivo. Kaj pa sploh je sprejemljivo? To, da  se mora po novem vsak, ki želi na tej strani Gorjancev pokukati, kaj šele službeno fotografirati ali snemati v bližini romskega naselja, prej napovedati? Tako naj bi se novinarji odslej izognili grožnjam, batinam in podiranju rekorda v hitrosti umika z javne površine, ki se ji od nekdaj reče cesta. V isti sapi pa smo vabljeni na medkulturno druženje v obliki prvega silvestrovanje na prostem v največjem romskem naselju. Razumi, kdor more!    

Petra Držaj

BELOKRANJEC, november 2010, št. 11/XIII