Četrtek, 27. Junij 2019, 03:12

Zasuk proti Beli krajini, marec 2010

Torek, 30. Marec 2010, 20:36

Svetloba

V razmerah, ko ljudje ne vedo, do kdaj bodo imeli zagotovljeno delovno mesto, je zaposlitev v domačem kraju že skoraj privilegij. Natančno število Belokranjcev, ki se vozijo na delo prek Gorjancev in še dlje, ni znano. Ve pa se, da so to delavci v avtomobilskih industriji, gradbeništvu, bančništvu in še kje.

 

Kaže, da se jim bo kmalu pridružila tudi skupina semiških Iskrašev. Njihov lastnik je pretehtal, da bi zmanjšal stroške poslovanja, če bi za avtobus zaposlenih v strokovnih službah dnevno vozili na delo v gorenjsko matično podjetje. Razdalja od Semiča do Kranja je kakih 140 kilometrov. To pomeni, da bi Belokranjci vstajali ob štirih zjutraj in bili doma okoli šestih popoldne. Delodajalec seveda ni pomislil, da so ljudje na tem koncu navajeni, da po službi naredijo še en »šiht«  v vinogradu ali na kmetiji. Če bi se vozili na delo tako daleč, kot so jim napovedali, bo marsikdo tehtal ali naj raje ostane doma.

 

Na tak, prostovoljni način odpuščanja so javnost opozorili v Iskrinem panožnem sindikatu. Odgovora,  kako je bil  pred leti porabljen državni denar za pomoč temu podjetju, niso dobili. Deset milijonov evrov za belokranjsko gospodarstvo, ki je navajeno na državne drobtinice, ni tako malo. Za tak denar bi lahko vsakemu Iskrašu kupili najmanj najnovejše vozilo, ki ga sestavljajo na tej strani Gorjancev. To, da sta se v novem windu iz novomeške proizvodnje prva prevetrila premier in gospodarski  minister, je lahko tudi potrdilo, da je Revoz namensko porabil državni denar za nov avtomobilski model. Še malo računanja: povprečen Iskrin delavec bo imel »veter v laseh«, če bo za jeklenega konjička namenil najmanj dvoletno plačo. Če ga seveda prej ne bo odpihnilo ...

 

Petra Držaj

 

Belokranjec, marec 2010, številka 3/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.