Torek, 25. Junij 2019, 04:49

Tako velika, mogočna, pokončna, kljubovalna ...

Ponedeljek, 27. December 2010, 14:39

Tonetova jelka

»Ljudje se obnašamo, kot da vsaka stvar, predmet potrebuje nekega lastnika. V vsem vidimo zaslužek. In ta zgrešeni ideal nam povzroča ogromno preglavic. V bistvu bi lahko ta »ideal« označili tudi kot samouničenje človeštva. /…/ Brez spoštovanja preteklosti, znanja in izkušenj dedov se ljudje izgubljamo v sedanjosti in brez velikega upanja v prihodnost. /…/ Zunaj izginja svet, izginja življenje, zaprti za zidovi izgubljamo svobodo, pa vseeno samo gledamo. Lažje je biti gledalec kot pa vplivati na svet. Zaradi naše brezbrižnosti lahko peščica izvaja oblast nad večino in to nas vodi v propad … Videti je, kot da je človek izgubil oblast nad vozilom, da vozi po klancu navzdol brez zavor … Rek »Vzemi le toliko, kot potrebuješ« pri nas več ne obstaja. Vzamemo si vse in ko imamo vse, želimo še več … Ljudje nimamo spoštovanja niti do samega sebe; vsa neskončna znanja, odkritja smo obrnili zoper sebe … V stoletjih smo poskrbeli za večjo higieno, bolje rečeno, skrili smo nesnago, da se je ne vidi, ampak še vedno je tam in nas bo požrla od znotraj navzven. Plačali bomo za svoje grehe. Mati narava bo poskrbela, da bodo stvari uravnovešene in mi nismo potrebni v tem ciklu. Lahko se vključimo vanj, samo ne takšni kot smo, potrebna bo popolna regeneracija človeka in njegovega mišljenja …«(Matevž Šega: Aktualizacija pisma Kako naj vam prodamo modrino neba?)

 

V meni vedno bolj gorita bes in  jeza zaradi nemoči, ki jo čutim. Ne vidim pravega izhoda. Pisma, prošnje, pogovori, prepričevanja itd. ne pomagajo. Misli mojega dijaka so me opogumile, da ne odneham, da vztrajam, da prosim … Ne bom sedela in čakala. Borila se bom tako kot znam in kot zmorem. Kakšen bo rezultat, pa ne vem. Preprosto ne razumem nas ljudi, da ne naredimo ničesar, da le nemo opazujemo, se izgovarjamo vsi po vrsti: »Kaj pa jaz, ubogi revež, lahko storim, če »oni«, ki imajo vse v rokah, ne morejo ali nočejo?« Vsi pa vemo, da smo »one« sami nastavili na piedestal.

 

In kaj je to, kar me najbolj boli? Človeška pogoltnost, neskončna želja po moči, po oblasti in bogastvu, ki nam jemlje dušo. Oh, kako se znamo postaviti zase, kako znamo biti prefinjeno lepi in dobri, človeški in prijazni, dokler se borimo za »prestol«. Ko zmagamo, pozabimo na dane obljube in dogovore. Največji nasprotnik in sovražnik postane največji prijatelj, sodelavec, s katerim skupaj krojimo usodo večine. Čez noč pa  pozabimo tiste, ki so nam v našem boju stali ob strani in nam pomagali zmagati. Da, tako je bilo, je in bo v politiki, v delovnem okolju … Vse za zmago, za denar, za oblast …

 

Mogočna drevesa v našem Rogu bi znala veliko povedati o človeških neumnostih. Recimo naše več stoletij stare bukve, jelke, hrasti … Vzklila so, več kot sto let so ždela majhna in nebogljena v stalni senci in čakala svojo priložnost. Nekega dne je vihar podrl sosednje mogočno drevo in sončna luč je oblila drevesce. Dobilo je življenjsko priložnost. Evo me, tu sem. Korenine je spletlo z drugimi drevesi. Ni jih vprašalo, ali jim sme jemati hrano. Kar vzelo jo je. Drevesa  so se poganjala k nebu kar nekaj sto let, se vsako leto debelila in zmagala. So najstarejša še živa bitja pri nas. Predstavniki plemenite družine, katerim homo sapiens močno spreminja njihovo kraljestvo – naravo. Tolažimo se, da si je vse živo tega sveta podobno v boju za obstanek. Toda ljudje se borimo za več kot le za obstanek. Hočemo vse in še več. Požiramo gozdove, vodo, zrak, sočloveka in samega sebe. Zaradi nas, ki močno spreminjamo prvobitno »od Boga« dano okolje, mnoga drevesa v gozdu odmirajo (jelka), studenci presihajo, ptičji ansambli izginjajo … In mi, »najvišji«, ali bomo kaj naredili, da bo voda iz Blatnika še dolgo pritekala v naše domove, da bo gozd ohranil svoje bogastvo, da bodo naši vnuki lahko poslušali melodije narave, da …? Ali pa bomo v boju za prestiž in pohlep dali prednost širjenju kamnolomov? Kako blagodejno ti delujejo na blatniško podtalnico? Bomo le uspeli do skrajnosti izsekati tako velik in nekoč tako teman gozd ter po njem napeljali mrežo poti in vlak, ki verjetno prav tako pospešujejo zbiranje podtalnice in omogočajo adrenalinske vožnje s štirikolesniki? Smo toliko odločni, da se bomo postavili nepremišljenim posegom v naravo po robu, ker prihajamo do spoznanja, da tako naprej ne more več iti? Ali pa bomo čakali in gledali? Za zanamce nam je pa vseeno. Mi bomo že, kaj bo pa jutri, nas ne briga.

 

Veliko lahko naredimo že sami, če le hočemo. Naša lokalna oblast ima v rokah platno in škarje, torej naj se neha sprenevedati, da ničesar ne more in da je vse odvisno od Ljubljane. To poslušamo leta. Pa smo  kdaj podvomili, da to ni čisto res? Za vse težave, ki jih imamo v občini, lahko pričakujemo podoben odgovor. Zakaj pa potem imamo svojo občino in lokalno oblast? In mi smo lepo tiho; gledamo in čakamo, da bo bolje. Odlok o občinskem prostorskem planu, Odlok o varovanju virov pitne vode itd. lahko mnoge nevarnosti odpravijo. Hvalimo se s pridobljenimi evropskimi sredstvi za belokranjski vodovod, ki v drugi fazi prinaša tudi izgradnjo kanalizacije in čistilnih naprav za ohranitev vodnih virov. Osebno ne razumem, kako bomo s temi projekti varovali vire vode. Pa saj to ni zagotovilo, da bomo vodo sploh imeli! Kaj bo pa teklo po ceveh in napravah? Je takšno vlaganje v prihodnost dovolj? Nam bo kdo enkrat pošteno povedal, kakšen vpliv ima konjerejska farma na Blatniku na kvaliteto vode? Zastavlja se mi še in še vprašanj, na katera pa ne dobim odgovorov.

 

Dragi bralci, to so moje skrbi, moj strah, moja jeza … Pa so resnično le moje? »Samota poglobi plitvino in doda sol in ostrino,« sem nekje prebrala. Mogoče res. Trening za možgane so moje samotne poti skozi gozd, trnje, po travnikih v jutranji rosi …, ko moje oko vidi nevidno in uho sliši neslišno. Sem vam natresla dovolj vprašanj, pomislekov in spodbud, da tudi sami terjate odgovore; da nehate čakati, da prenehate biti le gledalci? So moje upanje le moji učenci, ki jih  želim skozi pouk ozavestiti?

 

Rozi Mohar

Fotografija: Zvone Butala

BELOKRANJEC, december 2010, št. 12/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.