Sobota, 15. December 2018, 18:48

Slovenski kulturni praznik

Torek, 16. Marec 2010, 20:35

Semič

65 let že praznujemo slovenski kulturni praznik. Od osamosvojitve dalje je ta naš praznik tudi dela prost dan. Torej bi lahko sklepali, da Slovenci živimo kulturno in za kulturo; da smo vneti obiskovalci takšnih in drugačnih predstav, razstav, glasbenih prireditev; da smo navdušeni bralci umetniške literature. Naši hrami kulture torej ne bi smeli imeti težav s preživetjem, knjižnice bi morale biti polne življenja. Skrb za kulturno dediščino, jezikovno kulturo in kulturo v odnosih bi bila nenehno prisotna v našem življenju. Naše okolje bi bilo čisto in urejeno, narava neonesnažena.


Rekli boste, da sem nekoliko zašla. Ne, nisem. Kulturo namreč pojmujem dosti širše, kot so različne prireditve, umetniška dela ipd., ki jim ob kulturnem prazniku posvečamo dovolj časa in prostora.

 

Oglejmo si nekoliko pomen besede kultura: izvira iz latinščine in pomeni skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja na različnih področjih od umetnosti do tehnologije. Slovenska kultura je torej po definiciji celota materialnih in nematerialnih stvaritev slovenske družbe, pa tudi plemenitenje in izpopolnjevanje posameznikovega značaja in načina življenja ter okolja v slovenskem duhu in vrednotah.

 

Kultura smo torej vsi: sem jaz, ste vi, je del nas, je ogledalo nas samih, našega življenja in dela. In kaj vidimo, če se pogledamo v ogledalo? Predvsem  danes ljudem manjka osebne kulture: spoštovanja, obzirnosti, prijaznost, solidarnosti, pravičnosti,  potrpežljivosti in tudi znati poslušati. Nagibamo se h kulturi zastraševanja, izkoriščanja, tekmovanja, zatiranja, materializma, potrošništva, nadvladovanja drugih, občudovanja vsega tujega. Zlasti ob kulturnem prazniku smo polni besed o pomenu kulture, pri tem pa pozabljamo ravno na osebno kulturo. Ne pomislimo tudi na to, da le tisti, ki ljubi samega sebe (pa naj se to sliši še tako egoistično), lahko ljubi sočloveka, svoj narod in njegovo zgodovino, domačo pokrajino z njenimi polji in ravnicami, z gorami in gozdovi, rekami in jezeri; lahko ljubi in spoštuje živali, s katerimi si to lepo naravo delimo. Le človek, ki spoštuje samega sebe, lahko spoštuje domovino, znanje, pesem, smeh, običaje … 

 

V preteklosti so se morali naši predniki posebej prizadevati, da so ohranjali svojo, slovensko kulturo. Mnogo so k temu prispevali narodnozavedni možje, kot so bili Trubar, Vodnik, Prešeren, pa tudi Levstik, Cankar in drugi. Ti možje niso bili le književniki, umetniki; bili so tudi kulturni delavci, ki so se zavedali, kakšen pomen ima jezik pri ohranjanju kulture in s tem tudi narodne identitete. Morda jim ni vedno in v popolnosti uspevalo … Skušnjave so bile prevelike, prizadevanje za materialnimi dobrinami preveč pomembno in mnogi naši izobraženci, ki so se izobraževali na tujem, so v preteklosti pozabili svoj jezik in kulturo ... Morda zato, ker so premalo ljubili samega sebe, ker so se premalo spoštovali? …

 

Vedno pa so se zavedali kulture, dediščine, jezika ljudje iz ljudstva. Tudi v Semiču je bila kulturna dejavnost od nekdaj bogata in razgibana. Semičani so negovali svojo dediščino in se z veseljem vključevali v kulturna društva. Res je danes kulturna dejavnost še vedno zelo pestra, toda kaj opažamo: številne prireditve žal niso vedno dobro obiskane; v društvih aktivno delujejo le posamezniki, ki so še pripravljeni sodelovati iz ljubiteljskih razlogov.

 

Danes pozabljamo, da je le od nas odvisno, ali bo domača, slovenska, semiška kultura živela tudi v prihodnje. Da ne bomo zavrgli tistega, kar so ohranjali stoletja pred nami. Žal danes lahko pogosto opažamo, da vse preradi sprejemamo tiso, čemur so se naši predniki lahko ubranili. Vdor angleščine in drugih tujih jezikov pogosto sprejemamo kot nekaj samoumevnega, ameriškemu filmu dajemo prednost pred domačim, raje poslušamo tujo glasbo namesto domače, knjiga le izjemoma pride v naše roke, otrokom dajemo imena, ki ne zvenijo prav nič slovensko-domače; zavladala nam je tehnologija in osiromašila naše medsebojne odnose. Ali nam bo uspelo ohranjati slovensko kulturo tako uspešno, kot so jo naši predniki? Ali bodo naši zanamci čez petdeset, sto let še govorili slovensko besedo in peli slovenske pesmi, bodo brali slovenske knjige, spoštovali slovensko kulturo? Ali bodo še vedeli, zakaj praznujejo dan kulture? Ali ga bodo sploh še praznovali?

 

Vsa našteta vprašanja vam in sebi zastavljam z željo, da vsi delamo tako, da se to ne bi zgodilo.

 

Rozi Mohar, foto: Zvone Butala

 

BELOKRANJEC, februar 2010, številka XIII/2

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.