Nedelja, 25. September 2022, 21:44

Semič skozi preteklost in sedanjost: kalski Nenasit

Sobota, 13. Julij 2013, 20:01

Semič skozi preteklost in sedanjost: Kalski nenasit

»Zakaj bi ponoči, ko mi spimo, zabadava tiktakale in si kolesca brusile,« pravijo Kalani, ko sleherni večer ustavijo nihala pri urah. Če pa hočejo otročaji gledati skozi okna, jih starejši pametnjaki posvare: »Nikar ne zijajte skozi šipe! Šipe bi se prehitro izrabile …«


 

Ali drži vse to, kar je se je porodilo v ljudski domišljiji, ne morem potrditi. Ljudje smo že po naravi eni bolj varčni in drugi bolj zapravljivi. K večji varčnosti človeka pogosto prisilijo težke življenjske razmere – tako je danes in to velja tudi za preteklost. O tem, kako so postali tako zelo »škrti« Kalani, lahko najdemo razlago v  zgodbi iz davnih časov, ko je bilo v Kalu zares hudo. Takrat se je po Beli krajini klatil velikan, ki so mu Belokranjci nadeli ime Nenasit. Bil je velik požeruh, ki je požrl vse žito in živino. Napotil se je tudi v vasico Kal. Z eno nogo je stopil na Staro goro, z drugo pa na Ivanji vrh, potem se je sklonil in pričel grabiti v svoje nenasitno žrelo vse, kar je bilo užitno. Spraznil je hleve in kašče, vas je ostala brez hrane in nastala je velika lakota. Kot pravi pripovedka, Kalani še dandanašnji čezmerno varčujejo, da bi nazaj pridobili vse tisto, kar so nekoč izgubili.


Ena večjih vasi v semiški občini pa se ni zapisala v mojo osebno zgodbo zaradi nenasitnosti velikana iz pripovedke. Vedno bo imela posebno mesto zato, ker sem iz nje pred leti pričela s svojimi »pohajkovanji«. Velikokrat je ravno Kal startno mesto več ur dolgih, poučnih, spoznavnih pohodov po domačih, metliških in črnomaljskih krajih.


Naselje, ki stoji na robu plitve vrtačaste doline, je ugodno izhodišče za pohod na Smuk, Peščenik, Škrbec, Gorjance, Hrast, v Črnomelj …


Eno najstarejših vasi v občini so že njeni »ustanovitelji« poimenovali Kal – Kallic, Call, Kall … Voda je bila že stoletja nazaj vir življenja in najpomembnejša dobrina za ljudi, ki so svoji vasici nadeli ime po kalu – luži sredi vasi. Menda so jih imeli več. Vir pitne vode jim je bil studenec vzhodno od vasi tik pod cesto Semič–Jugorje. Aktiven je bil le ob obilnem deževju, zato je imela vsaka domačija seveda nepogrešljivi vodnjak. Po letu 1898 so si oddahnili, saj je bil iz Blatnika do sosednjega Podrebra speljan vodovod, toda šele 1997. leta je tudi iz domačih pip pritekla dragocena tekočina. V preteklem letu sta bila studenec in kal, ki je leta služil kot odlagališče raznovrstnih »okraskov«, obnovljena. Oba, poleg lepega števila raznolikih starih kmečkih stavb (posebno kozolcev in zidanic), obiskovalcem omogočata resnično uživanje. V trenutku si lahko ob pogledu na bogato kulturno in naravno zapuščino prednikov pričaramo njihov vsakdan.


Vas se prvič omenja v ohranjenem pisnem viru leta 1334. Prepričana pa sem, da je verjetno vsaj v času Rimljanov tukaj človek že zgradil temelje vasi. Nedaleč od nje je namreč potekala pomembna prometna povezava prek Gorjancev. Torej, v daritveni listini Herberta iz Gradca se omenja huba, na kateri je živela Kuna – Jurinova vdova. Kalani so bili v srednjem veku podložni gospostvu Gradac in Semič. Z leti je vas rasla, saj je imela že leta 1523 pet velikih kmetij, na katerih so gospodarili Miclaus, Janse, Mathia, Gerge in Sepacher. Leta 1755 se je povečala na osem hub, vendar jih je obdelovalo kar dvaindvajset podložnih družin (Skala, Golobec, Korošec, Cesar, Mauser, Vezjak, Mihelič, Dergajnc, Kukar). S porastom prebivalstva so se kmetije pričele deliti. Leta 1817 je v 35 hišah živelo 181 vaščanov in leta 1857 jih je bilo že 191. Do prve svetovne vojne je tako kot v celi Beli krajini začelo njihovo število upadati. Vzrok? »S trebuhom za kruhom« so odhajali eden za drugim v širni »beli« svet. Tik pred drugo svetovno vojno je imela vas 101 prebivalca in 26 hiš. Po vojni vse do danes ni doživljala večjih demografskih pretresov – leta 2002 je v 22 hišah prebivalo 87 Kalanov. Naj vas številke in letnice pri prebiranju ne jezijo, ker le-te velikokrat povedo več kot vse besede.


Že ob prvem obisku nam postane kristalno jasno, da je bilo osnovni vir preživetja kmetijstvo, pri čemer so prednjačili živinoreja, vinogradništvo in sadjarstvo. V družinski proračun je nekaj cekinov kapnilo tudi iz gozda. Kalska reber premore kostanjev, hrastov in bukov les. Kar nekaj starih sadnih dreves in sušilnica sadja nam potrjujeta znano dejstvo, da so bili polni žepi krhljev in šilce žganega tudi za Kalane pogosta in verjetno edina malica, ki so si jo vzeli na pot. Seveda brez poliča belega ali črnega tudi ni šlo.


Na jugovzhodnem obrobju vasi stoji obnovljena cerkev sv. Lenarta. Potisnjena je nekako stran od vasi. S svojo izpostavljeno lego dopolnjuje in bogati vaško naselje. Je ena mlajših podružnic, zato nas ne sme čuditi njena odmaknjenost. Mogoče je tako kot veliko njenih soimenjakinj na Slovenskem tudi ona nastala po zaslugi ljudi, ki so se rešili turškega suženjstva. Opat sv. Lenart je namreč zavetnik jetnikov. V turških časih je mogoče iskati tudi razlago »kalskega stiskaštva«.


Če je v pripovedki o velikanu Nenasitu le trohica resnice, smo mu kljub vsemu hudemu, kar je storil našim Kalanom, lahko hvaležni. Pa veste zakaj? Ne bodite jezni, Kalani. S svojo varčnostjo ste uspeli ohraniti dokaze o svoji dolgi zgodovini. Medsebojno prepletanje prvin kulturne in naravne dediščine je v vašem kraju tako veliko, da bi jo morali izkoristiti za vzgojo, posredovanje znanja in izkušenj preteklih obdobij ter za krepitev narodne samobitnosti. Razmišljam o kakšnem evropskem projektu. Kaj porečete? Ni neumno, le začeti bi moral »nekdo«.

 

 

Zapisala: Rosa Mohar

Fotografije: Zvone Butala

 


BELOKRANJEC, januar 2013, št. 1/XVI

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.