Sobota, 15. December 2018, 18:47

Sadinja vas nekoč in danes – knjigi na pot

Sreda, 27. Oktober 2010, 13:36

Sadinja vas

Stojim pred cerkvijo sv. Primoža in Felicijana, več kot sedemstoletno pred kratkim obnovljeno lepotico, in moje oči skozi ozko poseko dreves iščejo čim boljši pogled v dolino. Zadnji sončni žarki si utirajo pot med bukovim in hrastovim drevjem, med vinogradi in sadnim drevjem ter obsijejo pobočje, posuto z zidanicami in domačijami. Jesen je in ko sonce zaide za roško hribovje, mi postane hladno, toda čudovit pogled, ki se mi odpira v dolino stoterih jesenskih barv, odtehta tudi to nadlogo. Kot že tolikokrat poprej razmišljam o tem, kako nas narava jeseni  obdari s svojimi številnimi darovi, s svojo najnovejšo preobleko pa prekosi samo sebe. Ni umetnika, ki bi lahko v sliko ali pa v pesem uspel prenesti njeno lepoto.

 

Tam čisto na dnu, na vrtačasti terasi pod vinogradi in med sadovnjaki se razprostira zaselek Sadinja vas. Njemu posvetim danes posebno pozornost. Zakaj? Več kot šeststo let stara vasica (v pisnih virih prvič omenjena v urbarju gospostva Mehovo iz leta 1477) bo kmalu dobila posebno darilo, svoj življenjepis. Ko tako zrem v dolino, ležečo pod strmim Semeničem, mi misli odplavajo daleč v preteklost, ko so se tu gori že sprehajali žlahtni vitezi Semeniči. Pa v čas Turkov in kuge in Hajdukov in kmečkih uporov, ki jih trdoživa vasica uspela preživeti. Siromašna ilovnata kraška zemlja ji je konec devetnajstega in v dvajsetem stoletju iztrgala iz nedrij veliko otrok. Odšli so po svetu iskat večji kos kruha, kot jim ga je lahko priskrbela sama. Ni se uklonila vihram prve in druge svetovne vojne. Domovini je podarila lepo število svojih rejencev. Novi časi in kar viden gospodarski razvoj novonastale države niso oskrunili njene prvinskosti in duše. Nasprotno, njeni ljudje so ji ostali zvesti, obdelovali zemljo in hodili na delo v bližnje tovarne. Ohranjali in obnavljali so jo tako, da je kljub številnim novodobnim pridobitvam ostala v svoji biti neokrnjena. In ravno zato danes postaja privlačno zatočišče ne le svojim, ampak tudi tujim ljudem, ki v njenem objemu najdejo mir, toplino in prepotrebno sprostitev. Dolgo in pestro je bilo njeno življenje. Pa vendarle se bo lahko le malo manjših krajev ponaša s takšnim darilom, kot ga je svoji vasi pripravila Milka Rauh,   avtorica knjige o Sadinji vasi.

 

Milka Rauh si je postavila zahteven cilj, ki ga je izpeljala tudi s pomočjo sovaščanov. V svojem delu bralca popelje daleč v preteklost rodnega kraja. Pripoveduje zanimivo in nadvse pestro krajevno zgodovino, v kateri igrajo glavno vlogo njeni prebivalci. Podobe  veselih in manj radostnih trenutkov se prepletajo ves čas pripovedi: boj za obstanek, svetli trenutki razvoja, izseljevanje, vračanje, vojne, radosti »malih« ljudi in še in še. Pa niso bili in tudi danes to še zdaleč niso nepomembni vaščani. Njihova pričevanja o prednikih in o življenju v rodnem zaselku nedaleč od  mogočne stare lepotice – kočke lipe izpričujejo veliko predvsem duhovno bogastvo, ki so ga ustvarili skozi stoletja. So potomci rodbin, ki so tu, že dolgo tega, pognale svoje korenine. Avtorica na prisrčen in hkrati strokoven način z njihovo pomočjo oživlja različne navade, običaje in predvsem vsakdanjik Sadinjčanov ali Sodinjčanov.

 

Da, Sodinjčanov. Vasica je namreč dolgo nosila ime Sodinja vas. Zakaj? To in še mnogo zanimivega boste izvedeli ob branju zgodovine Milkine rojstne vasice, njenih sosedov in avtorja verzov:

 

»Prelepi ti moj rojstni kraj,

siromašnega otroštva,

kjer tekla mi je zibelka,

rad vračam se nazaj.«  (Albin Golobič – Tacetov Albin, Moj rojstni kraj)

 

Knjigo bogato popestrijo tudi številne fotografije. Med njimi je veliko takšnih, katerih avtorji so že pred mnogimi leti legli k zadnjemu počitku, kar daje delu še posebno vrednost.

 

Vsekakor je knjiga nastala z namenom, da bo lahko vsak človek, kateremu je zibelka stekla v Sadinji vasi, ponosen da mu je ravno ta vas, »podarila« življenje. Rodovom, ki prihajajo, pa bo služila kot studenec, iz katerega bodo črpali vedenje o zgodovini oziroma o že prehojeni poti njihovega domačega kraja in predvsem njihovih prednikov.

 

 

Rozi Mohar

Fotografija: Zvone Butala

BELOKRANJEC, oktober 2010, št. 10/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.