Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:40

Razmišljanje: Ne narave, človeka je potrebno reševati

Četrtek, 21. Oktober 2010, 15:06

Livar

»Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denarja ne morete jesti.«
Cree Indijanec

 

Septembra so se Sloveniji zgodile poplave. Morda zato, ker smo na sončni strani Gorjancev že dovolj »kaznovani« z nizkimi plačami, visoko nezaposlenostjo, gospodarsko narazvitostjo, slabo cestno povezavo in še s čim, so vsaj naše reke tokrat ostale znotraj svojih strug in hujšega ni bilo. Kot bi nekdo ali nekaj s svojo nevidno roko poskrbel za ravnovesje. Oddahnili smo si, sotrpini na poplavljenih območjih še sanirajo škodo, ostali jim skušamo finančno pomagati, k sreči smrtnih žrtev ni bilo...in življenje teče dalje. Niti v enem časopisu nisem prebrala ali v ostalih medijih zasledila ter med pogovori slišala, da bi se kdo vprašal »zakaj«, ali da bi kdo rekel »dovolj je bilo«. Najdlje, do kod seže naša zavest, je spoznanje, da nas Mati narava kaznuje za ves nemaren, brezbrižen in skrajno neodgovoren odnos do planeta. Ali je torej možno, da smo leta 2010 pri vsem znanstvenem in tehnološkem razvoju, učenosti in inteligenci tako kratkovidni, da ne znamo, zmoremo ali nočemo najti povezave med hudimi poplavami in našim ravnanjem?

 

Ne glede na to, kako silno se trudimo postati neodvisni od zunanjih dejavnikov narave, kako mogočne stavbe gradimo in se zapiramo v svoj umetni svet, nas narava vsake toliko opomni, kako zelo odvisni smo pravzaprav od nje. Lahko se še tako skrivamo v svoje pisarne, pišemo znanstvene razprave, vozimo drage avtomobile, otroke v šolah polnimo z gorami podatkov, a vedno smo popolnoma nemočni, ko udari s svojo kruto a večkrat še kako pravično roko. Si predstavljate, da bi za en teden zmanjkalo elektrike? Popolni kaos, razpad sistema. Pa vendar grabimo in grabimo naprej, in kar je najhuje, tistemu, kar že imamo, posvečamo malo ali nič pozornosti – vedno na preži za naslednjo pridobitvijo. Si lahko zamislite, da bi narava tako delovala? Da si bi ptice gradile veličastna gnezda, ki bi segala skozi vso krošnjo? Da bi lev v divjini ubil vse, kar mu pride naproti in ne le toliko kot rabi za svoje preživetje? Da bi sonce oddajalo svojo dragoceno energijo le tistim, za katere bi presodilo, da so je vredni?  Če bi tako delovala narava, bi že zdavnaj propadla. Vse v naravi vzame toliko kot rabi za svoj obstoj, vse je zadovoljno s svojo podobo. Vrtnica ne razmišlja, ali je lepa, le cveti, in žitno klasje, ki valovi v vetru, ne presoja in ne vrednoti. Ptiči nam nikoli ne pozobljejo toliko grozdnih jagod, da bi jim bilo slabo, le ljudje se prenažiramo. Ne živali ne rastline nimajo občutka več ali manjvrednosti, ne iščejo izpolnitve v prihodnosti in ne iščejo zadovoljstva v grabljenju stvari.

 

Kajti vse v naravi temelji na harmoniji. S potresi in poplavami nas ne kaznuje, pač pa le skuša ohranjati ravnovesje.Vsakič nam sporoča, naj se zbudimo. Mar niso zastrupljene reke in ozračje, pomori čebel, izsušena zemlja, izsekavanje gozdov, mučenje živali – le lastno trpljenje, naša lastna agonija? Pa še vedno ne sprevidimo. Zlivamo hektolitre pesticidov in insekticidov, ker želimo večji in lepši pridelek, narava nam odgovori z odpornostjo na ves ta strup, mi pa - oh, kako smo pamenti in sposobni, ji bomo že pokazali -  ustvarimo novega. Kaj menite, kdo bo zmagal v tej kruti in nespametni bitki? Seveda narava. Par tisoč let jo človek uničuje, kar je le nepomembna kapljica v morje njenih petih milijard let. Poglejte, vsi prebivalci tega planeta so se sposobni prilagoditi in zato živijo v sožitju z njim, vsi -  razen človeka. Kot da ne bi bili del narave, kot da ne bi bili del tega vesolja, kot da bi bili neka ločena mehanična enota, vržena v ta svet, skušamo za vsako ceno uveljaviti svoj način, svoje zakone. V naravi se igramo boga, celo najbolj naravno stvar v življenju - smrt želimo preprečiti. In potem sledi višek arogance, ko kakšen znanstvenik izusti, da bomo uničili planet. Ha ha, uničili bomo sebe, planet bo preživel. Narava je vendarle živ in pameten organizem, ki je preživela že vse vrste katastrof in ni razloga, da ne bi preživela civiliziranega človeka.

 

Želim povedati le eno stvar - če je potrebno koga reševati, potem smo to mi sami. Pa da ne boste mislili, ni se nam potrebno reševati pred čemerkoli, kar prihaja od zunaj v obliki družbe ali narave, pač pa se moramo rešiti sami pred seboj. Kar nam prinaša težave, je nenehen občutek pomanjkanja, občutek nazadostnosti, nepomembnosti, odtujenosti in osamljenosti. Vse drugo reševati so le kozmetični popravki. Ok, lahko nehate kupovati plastične vrečke ali začnete podpisovati peticije proti pobijanju kitov, pa vendar to ne bo nahranilo vaše »notranje lakote«. Verjemite pa, da bo planet na svojstven način »posvojil« vso svetovno plastiko in preživel še nadaljnje milijarde let. Rešujmo raje sebe, kot edino pomoč planetu pa lahko naredimo to, da se mu odstranimo s poti in se ne vmešavamo vanj. Kajti ravno to nas je spravilo v težave. Da vzamemo le toliko kot potrebujemo za svoj obstoj in pustimo čimmanj onesnaževanja in sledi za seboj. Seveda imamo kot človeštvo potencial, da se zbudimo in uskladimo z naravo, vendar se je potrebno najprej osvobotiti vseh teh znorelih navad in prepričanj, norega potrošništva in materialistične zagledanosti. Več kot očitno je, da tega preskoka namesto nas ne bodo naredili ljudje, ki imajo moč in oblast. Vendar pa, ali je res potrebno čakati na ostale ljudi, da sem lahko v tem trenutku jaz inteligenten? Morda še...do naslednjih poplav, suše ali potresa.

 

Vesna Žist

BELOKRANJEC, oktober 2010, št.10/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.