Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:41

Razmišljanja: Kitajsko ali domače?

Nedelja, 21. November 2010, 15:08

Črnomelj

Naše življenje se začne bližati koncu tisti dan, ko utihnemo o pomembnih stvareh.
(Martih Luther King)

 

Velikokrat v svojem pisanju trkam na kolektivno zavest človeštva, češ kako se je za prihodnji skupni blagor potrebno obrniti nazaj k sebi, ne pa grabiti po več in več ter se utapljati v pasteh materializma. Da je najti zrno resnice v tem, nam jasno nakazujeta naš življenjski slog in pa prepad, katerega rob se že kaže na obzorju.  »Ne nabirajte si zakladov na Zemlji...« pravi Biblija, a vendar vsi še kako živimo na Zemlji in vsaki vsaj na pol razsvetljeni buči je jasno, da si  ravno tukaj ustvarjamo tako pekel ali nebesa. In ker je družino potrebno nahraniti, se ponuja vprašanje: »Le kako najti in ohraniti pravo mero zdrave pameti in notranje modrosti, pri tem pa ostati trdno na tleh in uživati v življenju?«

 

Z veliko bolj praktično obliko tega vprašanja pa se ukvarja marsikatera belokranjska družina, sploh tista,  v kateri je mati nedavno še sedela za šivalnim strojem ali  za trakom katere od tekstilnih tovarn. Nekoč so bile ponos kraja, danes žalost in grenak spomin.  Pa vendar ni zgodba črno-bela, in prav je, da si skušamo natočiti čistega vina. Vemo, da so države tiste, ki imajo denar, predvsem pa se v njem kopajo raznorazne korporacije – bolj kot so zadolžene, več ga imajo, pa če to zmoremo razumeti ali ne.  Slednje proizvajajo izdelke;  take ki jih potrebujemo in vsak dan več onih, ki jih ne potrebujemo, za surovine ob njihovi proizvodnji pa do onemoglosti in brez kančka slabe vesti ropajo Zemljo. Največja želja tako imenovanih »razvi­tih« držav je namreč, da dosežejo vedno večji od­stotek rasti svojih gospodarstev in tako postanejo bogatejše. V gospodarskem svetu, ki temelji na tekmovalnosti, s tem dose­žejo nadvlado in moč ter tako uživajo višji življenjski standard. Ker je temu tako, ljudje na ošabno zapravljanje zemeljskih virov gledamo kot na nekaj normalnega in neizogibnega. Saj moramo vendar v »šoping«, kjer bomo v zvrhano polni voziček naložili vse tisto, ob čemer se bomo počutili lepši in popolnejši – vsaj tako obljubljajo reklame.  Več izdelkov kot proizvedejo, več jih je potrebno prodati in več denarja gre za reklame, saj je potrošnike potrebno prepričati, da kupijo tisto, česar ne rabijo. In potem s tem denarjem ustvarijo še več stvari, ki jih ljudje ne rabimo, poleg tega pa že vrabci čivkajo, da velike korporacije podkupujejo državne uradnike in institucije, da pišejo zakone in se ravnajo korporacijam v prid, da lahko te še več zaslužijo. Več denarja zase, manj za delavce.  

 

Kaj ima to z Belo krajino, boste vprašali. Vse. Ali res mislite, da so le direktorji tekstilnih tovarn tako nesposobni, da so prav vse tovrstne tovarne v državi šle po gobe? Ali pa ima kaj pri tem dejstvo, da je nedrček v Kometu ali Lisci 20 evrov, tisti iz Kitajske pa 2 evra? Komet ali že pokojna Beti ne more preživeti ne zaradi Kitajcev, pač pa zaradi trgovcev, ki kupijo kontejner takih nedrčkov po 20 centov, zraven pa jim Kitajci v duhu dobrega sodelovanja še en kontejner podarijo. Kdo je kriv, naše ženske, ki  so pri mesečni plači 500 evrov neto prisiljene kupovati poceni blago?  Kajti, če  bi naša podjetja lahko poslovala tako kot to počnejo kitajska, ki neomejeno in nekaznovano onesnažuje okolje, imajo umetno podcenjeno domačo valuto, minimalne plače, ki komaj zadoščajo za hrano delavcem, ukradene ideje itd,.. ja, če bi naša podjetja lahko tako poslovala, potem bi bili tudi evropski izdelki mnogo mnogo cenejši. Ne, kriv je tisti, ki omogoča, da se taki izdelki pod tako ceno znajdejo na naših policah, zaradi tega pa propadajo naša podjetja. Svetovna trgovinska organizacija bi morala nujno uvesti minimalne ekološke in moralne standarde, ki jih morajo članice izpolnjevati. Izdelki iz Kitajske bi morali biti obdavčeni z zelo visokimi ekološkimi dajatvami, saj je Kitajska največji onesnaževalec planeta. Najhuje pri vsem tem pa je, da mi to podpiramo. Vsakič, ko posežemo po nekvalitetnem in zato mnogo cenejšem izdelku, ki ga je naredil lačen in obubožan otrok ali pa šivija, katere delo je osemkrat cenejše od naše šivilje. S tem ko kupujemo njihovo ceneno robo, s tem ko ne naredimo nič, s tem ko se delamo, da se to nas ne tiče. S tem je krog sklenjen. In morda se ravno v tem skriva odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Nanj se spomem vsakič, ko grem iz trgovine s polnim vozičkom »napol nepotrebnih« izdelkov. Koliko materiala je bilo potrebnega za njihovo proizvodnjo, koliko človeškega truda, koliko idej je bilo potrebnih za to in nenazadnje koliko marketinga, da so mi uspeli vsiliti vse to? Kajti ... zgoraj opisane korporacije, dežurni krivec za to stanje, dobijo denar od – NAS. Denar ima vsak posameznik, tako kot ima vsak posameznik moč, ampak ker jo prepušča institucijam in korporacijam, se te lahko igrajo z njim. Samo in zgolj samo zaradi tega.

 

Vesna Žist

BELOKRANJEC, november 2010, št.11/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.