Nedelja, 24. Marec 2019, 17:25

Razmišljanja: Srečnega in zdravega!

Torek, 21. December 2010, 15:20

Drevo v zimi

Če je v duši luč, je tudi v človeku lepota.

Če je v človeku lepota, je v hiši harmonija.

Če je v hiši harmonija, bo v državi red.

Če je v državi red, je na svetu mir.

(Kitajski pregovor)

 

Vstopili smo vprednovoletni čas. Ne vem, kako je z vami, a meni se zdi, da letos ni takšne evforije in vzdušja kot minula leta. Ulice so sicer okrašene, iz radijskih sprejemnikov je slišati božične napeve, pa vendar v ozračju manjka tisti značilni energijski naboj, tako prepoznaven za »najbolj veseli čas v letu«. Morda pa se ljudje vendarle obračamo k sebi in ne podlegamo več toliki medijski taktirki, ki nam  veleva, kdaj naj se počutimo tako in kdaj drugače. Pa niso le mediji glavni krivec, čeprav imajo strašansko moč – če jim to seveda dovolimo. Te dni je tako poslanstvo večine radijskih voditeljev, televizijskih in časopisnih oglasov, da vas prepričajo, kako je najbolj prava stvar na svetu, da ste te dni veseli za znoret. Juhuhu, veseli možje prihajajo, darila na vsakem vogalu, lučke in jelke,  nazdravljanje, stiski rok...  Večina ljudi to igro dobro sprejme, nekako tako kot igralec  na odru prevzame vlogo, jo odigra in zapusti sceno. Podležejo kulturni sugestiji, ki bi ji lahko rekli »veselje na ukaz«.  Fenomen iztekajočega se leta pa ima tudi določene spontane psihične učinke. Hočemo ali nočemo, potegnemo neko bilanco in skušamo ovrednotiti, kako uspešni in srečni smo bili skozi leto. Večini ljudi se te nezavedne računice nekako izidejo, morda tudi zato, ker nimajo visokih pričakovanj. Ostali, katerih letna bilanca ni po pričakovanjih, pa se iz obupa napijejo in so v veselem decembru konstantno omamljeni. Veselijo se, ker bi morali biti pravzaprav nesrečni oziroma žalostni. Temu stanju psihologi rečejo inverzija – obračanje v nasprotje, in gre za nekakšen človekov obrambni mehanizem. Taki ljudje so potem januarja nekoliko utrujeni, mačkasti, za kakšen kilogram težji in seveda praznih denarnic. Ampak nič zato, v ravnovesje se bodo spravili že ob naslednjem prazniku, kmalu namreč pride valentinovo, ko bodo romantični za umret in za dobit sladkorno bolezen, pa pust, ko se jim bo utrgalo od norčavosti in tako naprej.  Vse zato, ker tako piše na koledarju, hkrati pa je medijska in potrošniška propaganda tako močna, da ob njej vprašanja tipa »ali si to sploh želim« ne pridejo niti slučajno v ospredje našega miselnega aparata. 

 

Zdi se, kot bi padli v kolesje velikanskega programiranega mehanizma, kjer se čustva sprožajo na osnovi zunanjih dražljajev. Pa nimajo vsi te sreče, da bi v veselem decembru žurali trikrat tedensko, pa čeprav »na ukaz« in kar je najbolj tragikomično, niti ne zavedaje se slednjega. Hecno, ampak ljudje resnično mislijo oziroma mislimo, da smo po naravi tako veseli in smo pač decembra malo več v rožicah, hehe. Ker ni  ne časa ne volje naliti si tistega pravega, čistega vina in se ozreti vase.  Statistično je dokazano, da  so ljudje ravno v tem prednovoletnem času  bolj depresivni in da celo poraste število samomorov. Sem štejejo tisti posamezniki, ki ne morejo ali nočejo podleči veselju na ukaz, hkrati pa so izrazito nezadovoljni  s takoimenovano lastno letno bilanco. Če ne bi bilo kulturnega imperativa »vlečenja črte« ob vsakem iztekajočem se letu, se človeku ne bi bilo treba zamisliti, kaj je  in kaj ni skozi leto storil. In smo spet pri kulturno pogojenih dejanjih – ko se nekaj počne, ker je tako v navadi ali ker tako veleva številka na kosu papirja, ki smo mu dali ime koledar in je strašno pomembna stvar v naših življenjih. Ko vsi drvimo v trgovine po primerno darilo, saj naj bi s tem najdražjega ali najdražjo  osrečili in razveselili, kar naj bi posledično pomenilo, da bomo srečni in veseli tudi sami. Pa ne deluje ravno tako, kajne? Trgovci že delujejo zadovoljno,  prijateljica sreča pa ni nujno, da potrka na naša vrata ali vrata obdarjenca.  Zato morda velja darovati nekaj, kar je dandanes dragocenješe od še tako dragih daril – svoj čas in pozornost. Posebej starejši, katerih otroci ali vnuki so morda pozabili na svoje osamljene dedke, babice ali starše, potrebujejo toplo besedo vsak dan, kajti srce se požvižga na ure in datume ter ostale umetne tvorbe, še toliko bolj pa si stiska rok želijo ravno v dneh, ko ta silna evforija sili iz vsake špranje.

 

Zakoračimo torej v te zadnje dni leta brez posebnih pričakovanj, bodimo kar smo, snemimo maske in znebimo se potrebe po vlečenju črte ter ocenjevanju doseženega. Če še niste spoznali, je življenje  tisto, kar se zgodi, ko načrtujemo nekaj popolnoma drugega. In nenazadnje, naj se vam življenje dogaja z odprtim srcem prav vsak dan v letu, dovolite si zbezljati iz črede, biti žalostni sredi največjega veselja in obratno. Ne živite v čakanju novega leta, pač pa naj bo vsak dan novo leto.

 

Vesna Žist

BELOKRANJEC, december 2010, št.12/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.