Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:38

Razmišljanja: Silikoni in gole riti na kmetiji

Nedelja, 8. November 2009, 18:49

r splet 2

Pa ga imamo, nov resničnostni šov – Kmetijo slavnih. Menda jo gledajo vsi, tudi tisti, ki jo kritizirajo. Pa seveda ni čisto tako, sama sem gledala le dvakrat po deset minut oddaje in še to za potrebe te kolumne. Saj tudi knjige ni treba prebrati do zadnjega lista za ugotovitev, da je slaba. Nekateri sicer to vedno naredijo, samo zato ker gre recimo za knjižno uspešnico, ki jo hvalijo in berejo vsi. Najbrž niti ne pomislijo, da obstajajo knjige, ki te odpeljejo v druge dimenzije, odprejo pogled, premaknejo meje sprejemljivega in dojemljivega. In potem gledajo Kmetijo slavnih.... Pa vendar, kot nobena zadeva na svetu, tudi ta ni tako zelo črno bela. 

 

Resničnostni šov Big Brother so leta 1999 prvič predvajali na Nizozemskem, v naslednjih letih pa je svoje lokalne različice dobilo kar 70 držav, med njimi tudi Slovenija. Šov je ime dobil po junaku kultnega Orwelovega romana "1984", pa vendar so si ga pravzaprav izmislili - nacisti. Dokumente o nacističnem Big Brotherju, ki bi ga prenašala specialna interna televizija, so našli sovjetski vojaki po koncu vojne v Berlinu, vendar jih niso razkrili javnosti. Orvelovski ekrani naj bi bili po načrtih nacistov postavljeni na javnih mestih in bi prikazovali "narodni program“. Med predlogi scenarijev je bil tudi sinopsis z naslovom "Družinska kronika: Večer s Hansom in Gelli“, ki je bil zamišljen kot prvi resničnostni šov v zgodovini. Potem jih je sledilo še mnogo. Leta 2005 se je samo na največjih televizijskih postajah v ZDA zavrtelo vsaj 34 resničnostnih oddaj, ki sodijo med najbolj gledane oddaje vseh časov in imajo seveda malo morje delov, kažejo pa jih zvečer, ko je večina pred TV-jem, kar pa pomeni … vsak dan ena velika doza .....hmm, česa že?  Pred očmi gledalcev so in še vedno »v živo« izbirajo najboljšo manekenko, idola, sanjsko žensko in moškega, najbolj žilave s kamerami spremljajo po divjini ali na samotnem otoku, debeluške v živo hujšajo in še in še...Intrige, prepiri, flirtanje, seks, prevare, izdaje in tako naprej.

 

Resničnostni šovi so postali del vsakdanjika in naključno izbrani posamezniki, ki jih zaprejo na določeno območje, kmetijo ali bogato opremljeno hišo za nekaj mesecev, postanejo čez noč zvezdniki. A kako resnični so pravzaprav resničnostni šovi? BBC oddaja ScreenWipe z neverjetnim Charlie Brookerjem se je posvetila resničnostnim šovom in dokazala, da vas nategujejo kolikor ste dolgi in široki. Big Brother se odvija v popolnoma nadzorovanem in umetnem kontekstu, kamor so vrženi udeleženci, ki jih povrhu vsega še snemajo in predvajajo na televiziji, zato zagotovilo o »resničnosti« šova zveni skorajda smešno. Resničnost je pravzaprav docela umetna. Pravzaprav ni nič prepuščeno naključjem - igralci so izbrani na podlagi psiholoških profilov: iščejo se osebe, ki si želijo pozornosti, so konfliktne, čustvene osebe ali pa mirne, introvertirane, take, s katerimi se gledalci lahko poistovetijo in v njih prepoznajo svojega junaka. Če so kamere 24 ur na dan na delu, posnamejo 60 ur dogajanja, je vse, kar je treba storiti, pritegniti občinstvo, za kar poskrbi dramatizacija - podobno kot to delajo pisatelji v svojih zgodbah, da v krempljih napetosti obdržijo bralca. Resničnostni šovi so, roko na srce, najbolj režirane in najmanj resnične oddaje nasploh. In kdo jih gleda? Raziskave kažejo, da večinska publika pripada nižjemu srednjemu razredu, večinoma gre za ženske in mladostnike z nizko izobrazbo, ki živijo v mestih. Največje kritike pa prihajajo z druge strani, s strani dela publike, ki šova ne spremlja; s strani odraslih moških, intelektualcev, politikov, religijskih avtoritet itd. Big Brother razumejo kot grožnjo kulturnim vrednotam. Oddaje so namreč zasnovane na način, ki naravnost spodbuja konfliktne situacije in išče »neenake med enakimi«. Nemški Süddeutsche Zeitung je Big Brother poimenoval »kletka, polna dreka«, Badische Zeitung je uporabil poimenovanje »terror tv«, španski El Pais »avdiovizualni Auschwitz«, britanski Telegraph ga je opisal kot »pošastno karikaturo človeškosti«, Guardian Unlimited pa je objavil naslednjo sodbo: »Če je Big Brother ogledalo naroda, v njem nismo videti dobro.« 

 

Toda! Večina udeležencev šova med drugim navaja, da so v hiši Big Brother bolje spoznali same sebe, da so o sebi ugotovili kaj pomembnega, se naučili nekaj novega. Eden od udeležencev slovenskega Big Brotherja je namreč dejal, da mu je bilo najtežje v hiši to, da ni mogel gledati televizije in je bil zato prisiljen razmišljati o sebi. Opsa! Gledanje televizije torej predstavlja varno alternativo soočenju s sabo. In če zberemo pogum ter se odločimo v življenju nekaj spremeniti ter premisliti o sebi, je najvarnejša izbira za pobeg prav resničnostni šov, ki bo vsakodnevno obrekovan, analiziran, poleg tega pa še docela neresničen. Kakorkoli že obrnemo, če nam je všeč ali ne, pa gre za obojestransko zadovoljstvo. Želja, da se informiramo o drugem, užitek, da varno pogreznjeni v naslanjač uživamo v razkrivanju intime drugega. To je dovoljeno in ker je seveda še kako povezano z dobičkom, gre za nekaj, kar bi lahko imenovali prostitucija intime. Televizija ponuja tovrstno uslugo, mi, anonimne stranke, pa si postrežemo. Zato, če vam paše gledati, gledajte in za božjo voljo ne moralizirajte nad golo Arthurjevo ritjo ali La Toyinimi silikoni ter takšnimi ali drugačnimi neumnostmi. Ker, bodimo iskreni, če bi vas res motile ali če bi imeli vsaj malo občutka, da zadeva poneumlja, ne bi gledali.

 

VESNA ŽIST

 

BELOKRANJEC, oktober 2009, XII/10

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.