Ponedeljek, 25. Marec 2019, 03:57

Razmišljanja: Polna usta kulture

Sreda, 31. Marec 2010, 11:05

Razmišljanja marec1

Pred nekaj tedni sem po res dolgem času prižgala tv sprejemnik. Razloge za to »nespametno« dejanje gre morda iskati v večdnevnem poležavanju zaradi bolezni in pa v več kot polletni abstinenci, kolikor je minilo, odkar so slabe novice izginile iz mojega vsakdana. Slednje je fina zadeva, saj šele takrat človek ugotovi, da lahko sam upravlja s svojimi mislimi in posledično z razpoloženjem ter fizičnim počutjem. Ne rečem, da ne pogledam kakšnih programov, kjer predvajajo zgodovinske in znanstvene dokumentarce ali oddaje o živalskem in rastlinskem svetu, oddaje, ki bi lahko za nas – visoko tehnološko razvite šimpanze, še vedno predstavljale neizčrpen vir znanja in modrosti...če bi jih kdo gledal, seveda. Ampak pripetilo se je, da se mi je tokrat oko ustavilo na tretjem, parlamentarnem programu slovenske televizije in to ravno na tisti nesrečni dan, ko so naši predstavniki oblasti premlevali družinski zakonik. In da je bila mera res polna, sem ravno naletela na nekaj od ljudstva izbranih, ki so v državnem hramu širili tak sovražni govor, da bi bil nanj še Hitler ponosen.

 

Z globoko žalostjo me je navdalo tako početje, ker bi ga pričakovala v gostilniških pogovorih ne pa v državnem zboru. Ne spominjam se priimka poslanca, ker politične scene ne spremljam in na volitve zadnja leta  ne hodim več (ravno iz zgoraj naštetih razlogov), najbrž pa je poslanec tako mož kot oče, čeprav mu -  po njegovem razmišljanju sodeč, ne bi dala v varstvo niti kobre, kaj šele otroka. In morda je ta pripetljaj povzročil premik tudi v moji betici, in sicer, da je treba iti na volitve, kajti taki nestrpni in diskriminatorni ljudje ne bi smeli zasedati parlamentarnih klopi. Pa vendar mi potem malce globlje razmišljanje pokaže širšo sliko, ki pa ni ravno prijetna – dovolj je, da si v spomin prikličem par lokalnih »žurov«, ko ljudje, tudi moji kolegi, znanci, ob podpori alkohola pokažejo svoje poglede in  razmišljanja. V bistvu se ti ne razlikujejo kaj dosti od onega v parlamentu predstavljenega, nasprotno – eno je slika drugega. Na vseh ravneh in porah našega življenja lahko srečamo to ozkoglednost, še huje in celo nevarno pa je to, da smo nanjo postali neobčutljivi. Marsikomu je bila tako smešna maškara, ki je predstavljala afero z nesrečnimi psi, in prenekateri medij  si še vedno viša gledanost na račun norčevanja iz tega sprevrženega dejanja in živalskega trpljenja. Ampak dokler je takih gledalcev in poslušalcev, bodo tudi takšni mediji in nenazadnje tudi politiki. 

 

Pa ni treba iti tako daleč v skrajnosti, tudi v lokalnem okolju si znamo še kako natikati plašnice. Spominjam se nedavnih odmevov na prireditev, ki jo je konec minulega leta organiziralo Turistično društvo Vigred Metlika. Sama večkrat sodelujem pri organizaciji tovrstnih zadev in zato vem, koliko truda je potrebnega vložiti in kako malo finančnih sredstev je na voljo. Čeprav je bilo ob kulturnem prazniku veliko besed namenjenih ravno pomenu kulture in kulturnikov, se ravno ob prireditvah, tudi občinskih, pokaže, kdo je koliko kulturno krvav pod kožo. Največkrat to izgleda tako, da že kakšen mesec prej na lastne stroške telefonariš okoli in prosiš lokalne glasbenike, skupine in šole, če bi hoteli zastonj nastopiti, ker je tvoj proračun za prireditev enak ničli, seveda je še samoumevno, da napišeš tekst in »pro bono« vse skupaj tudi vodiš. Vmes je  tisoč malih stvari, ki jih je potrebno postoriti, tudi kakšna neprespana noč se najde, končni račun pa lahko izstaviš svoji naivnosti, Bogu ali pa partnerju, ki financira te tvoje »kulturne podvige«, ker v trgovini zaenkrat pohvale še niso plačilno sredstvo. In ko se potem najde nekdo, ki reče, da pa to ali ono ni sodilo na oder, se ti res milo stori. Skušam razumeti gospo, ki se ji je zdelo, da trebušna plesalka ni sodila na prireditev ob podeljevanju nagrad za najlepše urejeno okolico. Najbrž  ni pomislila, da je to lahko tudi priložnost za spoznavanje druge kulture in običajev, ni pomislila, koliko ur in ur dela je bilo potrebnega tej plesalki za tistih nekaj gibov in nenazadnje ni pomislila, da je plesalka nastopila zastonj, torej je prirediteljem naredila uslugo. Temu se reče videti »širšo sliko«, saj ko skušaš pogledati na stvari iz širšega zornega kota, vidiš in razumeš več.

 

In takrat – tudi če ti zadeva še vedno ni všeč, še vedno zmoreš toliko razumevanja in  srčne kulture, da svoje cenjeno mnenje zadržiš zase. Ne mi reči, da niste nikoli zadržali kakšno kritiko iz samega golega spoštovanja do truda npr. mame, ki je skuhala kosilo, ki pa vam ni bilo ravno po volji?  Tudi meni marsikdaj kaj ni všeč, pa se ne kregam z Bogom, skušam pogledati zadevo z drugega zornega kota in se včasih ob tem o sebi kaj novega naučim. Tako ne vem, kaj je gnalo omenjenega poslanca, da je z vesoljno Slovenijo delil mnenje o tem, kako bi bilo po njegovem potrebno istosplone partnerje, ki jih je imenoval pederajsi, zdraviti z medikamenti, psihiatri in še čim, bojim pa se, da si je samo nabiral politične točke pri istomislečih Slovenceljnih, ki jih ni ravno malo. In ravno slednje me silno žalosti.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, marec 2010, številka XIII/3

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.