Petek, 18. Januar 2019, 22:00

Razmišljanja, maj 2010

Ponedeljek, 31. Maj 2010, 10:52

razmišljanja maj

Da država varčuje, mi je popolnoma jasno. To velikokrat izvaja tam, kjer ni potrebno in tega ne počne tam, kjer je v nebo vpijajoča potreba po zapiranju mošnjička. Že peto leto smo recimo neto plačniki v evropski proračun, pri tem pa ni odveč trpko spoznanje, da naša država še vedno v evropski proračun plača več kot iz njega prejme. V nasprotnem primeru bi zagotovo imela denar za kakšen projekt več. Ampak Evropska unija nas ni medse sprejela zato, ker je humanitarno naravnana in želi pomagati, po drugi strani pa niti ni kriva, da nismo sposobni slediti pravilom pri črpanju sredstev in ne znamo vzpostaviti sistema, ki bi podjetjem olajšal postopke za zapletene prijave na razpise. In  tako zategujemo pas. Hkrati ko ima vlada dovolj denarja za železje, ki ga vlači po svetu in še vedno kupuje nove oborožitve, je slišati debate o tem, da bi bilo potrebno imeti več otrok v razredih oziroma v vrtcih, zdravnikom se zmanjšujejo dodeljene minute na pacienta, čakalne vrste v zdravstvu se daljšajo itd. itd.

 

Znano je, da se ljudje dpovedujemo najprej kulturi, potem izobraževanju, rekreaciji, dopustu, oblačilom in obutvi in nazadnje začnemo varčevati še pri hrani. Pa postojmo pri kulturi. Ljubitelji etnoglasbe smo bili pred mesecem dni nemalo presenečeni, ko smo slišali, da festvala »Etnokostel« letos ne bo. Kostelci so festival, ki spodbuja ustvarjalnost in inovativen pristop k poustvarjanju tradicionalne etnoglasbe ter tako prispeva tudi k dvigu kakovosti tamburaške glasbe, uspešno organizirali že štirikrat. Na festival, katerega posebnost je bila, da so nastopajoči skladbe izvajali ob spremljavi velikega tamburaškega orkestra v živo, je vsako leto prihajalo vse več novih skladb, ki so jih prispevali eminentni slovenski skladatelji in poustvarjalci etno glasbe, izvajali pa so jih bolj ali manj vsi priznani izvajalci etno glasbe in tudi drugih zvrsti. Festival je bil, vsaj po besedah glasbenikov in ostalih sodelujočih, eden najbolje organiziranih v Sloveniji. A to očitno ni bilo  dovolj, v kapitalizmu se namreč vse meri izključno skozi interese bankovcev.

 

In tu se je zataknilo. Kot so sporočili iz občine Kostel, naj bi neuradno za odpovedjo stal najvišji vrh zavoda RTV, krivda pa naj bi bila v neoglaševanju glavnega sponzorja festivala na nacionalni televiziji in njegovem oglaševanju pri komercialni konkurenci. Takšnega odnosa nacionalne televizije si obmejni in demografsko ogroženi kraji, katere je sedaj tudi Vlada RS uradno razglasila za primerljivo nerazvite z Pomurjem, in ki stremijo k razvoju in prepoznavnosti, enostavno ne zaslužijo. Letos nam torej srca ne bodo igrala ob zvokih tamburic in naše duše bodo prikrajšane za mile zvoke skladb z etno pridihom. Pomiriti se bomo pač morali s tem, da je nacionalna televizija večino denarja porabila za »pomembnejše« (po mojem pa bolj poneumljajoče, plehke in brezvsebinske) prjekte kot so Ema ali pa Na zdravje ter podobne »bisere«. In to ravno televizija, ki je bila kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena ustanovljena zaradi posebnih, z zakonom opredeljenih nalog. Med drugim mora „zagotoviti večinski delež kulturnih, umetniških, informativnih, dokumentranih in izobraževalnih vsebin“. Mačehovski odnos države do Kostelskega in njihovih idej pa naj bi se kazal tudi v nerazumevanju ministrstva za kulturo, ki je projekt na razpisu ocenilo za pomemben le na širši lokalni ravni. To je po mnenju Kostelcev popolnoma nesprejemljivo, nestrokovno in krivično, saj bi bila v tem primeru lokalna skupnost edini financer projekta.

 

Ker festival tako ni dobil prave medijske odzivnosti, ki jo omogoča samo predvajanje na nacionalni televiziji, se je to odrazilo tudi pri glasbenikih, ki so bili nad potezo RTV Slovenija ogorčeni in so seveda posledično tudi dvignili roke od festivala. Očitno še kako drži rek, da tisto, kar ni na televiziji, ne obstaja, še enkrat pa se je potrdila zgodba o slovenskem varčevanju, ki jo je zapisal novinar Borut Mekina v eni izmed številk tednika Mladina:

 

 »Poglej, kaj vse so mi dali,« potoži neki državni sekretar pred vhodom v ministrstvo. Ko je prišel prvi dan v službo, je s seboj prinesel svoj računalnik. Mislil je, da ga bo uporabljal, pa so mu dali novega. Tudi s svojim mobilnim telefonom je bil povsem zadovoljen. Pa so mu ga na ministrstvu zamenjali s tako imenovanim »ročnim računalnikom«. Ko je prišel prvi dan v službo, ravno tako ni vedel, da potrebuje 2000-kubični audi, ki je zdaj njegovo novo službeno vozilo. Podobnega so dobili generalni direktorji, namestniki generalnega sekretarja vlade, vodje vladnih služb. »In potem nam pravijo, da moramo varčevati pri kavicah,« se nasmehne.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, maj 2010, številka XIII/5

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.