Nedelja, 18. Avgust 2019, 12:13

Razmišljanja: Le vkup, le vkup, uboga gmajna

Petek, 30. April 2010, 10:59

razmišljanja marec

»Le vkup, le vkup, uboga gmajna!«

 

Pred nami je 1. maj oziroma praznik dela. Dan, ko bodo plapolale zastave, goreli kresovi, odzvanjale delavske parole in drugo jutro zarana budile koračnice. Večina se ga veseli že zato, ker je dela prost dan, prav zanima pa me, kako se na ta praznik počutijo brezposelni... Jaz se, roko na srce, počutim rahlo izdano, prevarano. Tudi sicer mi praznik dela v tem našem slovenskem, predvsem pa belokranjskem vsakdanu, zveni ironično, posmehljivo. Le kaj je tu za praznovati? Neizpodbitno dejstvo je, da je nezaposlenost v deželi belih brez ena višjih v državi in da so plače delavcev nižje za skoraj četrtino v primerjavi z osrednjo Slovenijo. Medtem, ko bodo družine menagerjev, direktorjev in stečajnih upraviteljev podaljšan prvomajski vikend preživljale lagodno in po možnosti v kakšnih južnih, toplih krajih, bo marsikatera slovenska gospodinja razmišljala, kaj vreči v lonec, če lonec sploh še ima. Že ptički na vejah čivkajo, da so odnosi med kapitalom in socialno varnostjo nepravilno naravnani. Kajti, ali lahko sebi in drugim priznamo, da smo socialna država, kjer lahko vsak posameznik sam sebi s svojim delom zagotavlja spodobno življenje?? Dnevno se zapirajo tovarne, ukinjajo se delovna mesta, socialna stiska, ki se prepleta s strahom in besom, je postala nekaj običajnega. Vendar bodo kljub temu na predvečer praznika po vsej Sloveniji zagoreli kresovi. Morda ravno zato, ker  krize niso povzročile delavske pravice in delavske plače, pač pa kapital, ki ni poznal meja požrešnosti, pogoltnosti, hazarda in neizmernih dobičkov.

 

In ko je kazalo, da slabše več ne more biti, torej gre lahko le še navzgor, se nam je zgodil zakon o malem delu, s katerim želi vlada urediti področje priložnostnega in občasnega dela. Z zakonom nameravajo na ministrstvu za delo omejiti sivo ekonomijo ali delo na črno in ga nekako stlačiti v delovnopravne normative, saj so prepričani, da je institut študentskega dela prerasel začetne okvirje in postaja konkurenca rednim oblikam dela. S slednjim se strinjam, saj marsikatere službe ni moč dobiti samo zato, ker jo zaseda kak »večni« študent, pa kljub temu ne gre posploševati, sploh ne zato, ker novi zakon ne zagotavlja večjega zaposlovanja diplomantov. Zadeva vsekakor ni črno-bela in jasno je, da bi predlagani zakon temeljito okrnil 15 milijonov evrov, ki jih zdaj od koncesijskih dajatev dobijo študentske organizacije in klubi. Prav zato ostajajo študentske organizacije, seveda v imenu študentov, največji nasprotnik omenjenega zakona. A na koncu vendarle ostane tisto žalostno golo dejstvo, da bodo spet na slabšem tisti uka željni iz socialno šibkejših družin, ki si s pomočjo študentskega dela plačujejo dragi študij v prestolnici. In smo spet na začetku zgodbe... Malo delo, ki omogoča delo dijakom in  študentom le 14 ur tedensko oziroma 728 ur na leto in zaslužek največ 8 evrov na uro, bodo po novem lahko opravljali tudi upokojeni in brezposelni, podjetja pa bodo lahko na ta račun zaposlila največ 30 % vseh redno zaposlenih. Na prvo žogo se sliši dokaj prebavljivo, pa vendar ...

 

Za potrebe kolumne sem morala temeljito prebrati zapise in odzive na omenjeno tematiko. In ko človek iz distance prebira to medijsko klanje, lažje opazi, kako so mu elegantno in na zadnja vrata servirali kruha in iger. Kruha sicer zelo malo, zato pa je iger na pretek, in verjamem, da se je marsikdo ujel na limanice in začel bentiti čez študentsko delo, ki da je vir vsega gorja v naši deželi. Ja, urediti ga je potrebno, nedvomno s posebnim zakonom in reformo štipendijske politike, vendar pa se skriva srčika zgodbe v tem, da konflikt s študenti odvrača pozornost. Ministrstvu za delo ustreza, da se je ob zakonu močno odprl konflikt s študenti, ker se s tem odvrača pozornost od osrednjega problema - krepitve zaposlovanja v negotovih oblikah dela. Ni potrebno biti ekonomski vizionar, da je človeku jasno, kako bo zakon o malem delu pravzaprav krepil tovrstno negotovo zaposlovanje, spodbujal nelojalno konkurenco in  izkoristil stisko socialno ogroženih ljudi. Namesto, da bi zakon težil h krepitvi zaposlovanja za nedoločen čas, bo obratno. Še tisti (ne)srečneži, zaposleni na pogodbah za določen čas, bodo kaj hitro lahko postali »mali delavci«, skladno z zakonom o malem delu brez nadomestila za prehrano, bolniške, prevoza na delo, regresa, plačanega dopusta, odpravnine in plačani 3 in pol evra na uro bruto.

 

Ko ponoči premikam zvezde iz enega vogala neba v drug vogal in nazaj, takrat vem, da če želimo spremeniti svet, moramo začeti spreminjati sebe; vem, da so zunanje okoliščine le dogodki, ki jih pritegnemo s svojo notranjo naravnanostjo in tu imamo kot človeštvo še veliko veliko dela. A ko zagledam in občutim vročino prvomajskih kresov in skozi njih žar začutim skozi stoletja teptani ponos delavk in delavcev, ko zaslišim njihove krike po svobodi in enakosti, po pravičnem in človeka dostojnem plačilu za opravljeno delo, takrat želim prijeti za vile, koso, srp, karkoli ... in iz dna duše zavpiti k revoluciji.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, april 2010, številka XIII/4

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.