Nedelja, 24. Marec 2019, 17:27

Razmišljanja: Ko letijo polena ali predvolilni čas

Torek, 21. September 2010, 15:03

Trtje

Včasih se mi zgodi, da ideje za temo kolumne dobesedno tekmujejo med seboj, se prerivajo v moji glavi, in nemalokrat potem dam prednost tisti, ki je bolj vezana na trenutno aktualnost. A le kaj je trenutna aktualnost? Ha ha, pa smo tam. Za pridne vinogradnike je to trgatev, za šolarje in dijake novo šolsko leto, za novopečene brezposelne zavod za zaposlovanje, za zaljubljene ljubljeno bitje in tako naprej. Vsak človek ima čisto svoje središče vesolja in tako je tudi prav, o idealnem stanju pa bomo lahko govorili, ko se bomo naučili biti strpni do »središč vesolja« vsakega posameznika. A do takrat bo, kot kaže, preteklo še kar nekaj Kolpe. Zato se boste najbrž strinjali, da nam le bežen pogled na lokalne zide, kandelabre, panoje in plotove pravi, da v deželico prihajajo volitve. Lov je odprt. Nasmejani obrazi kandidatov za čestitke postajajo glavne teme gostilniških debat in tudi tokrat sem znova presenečena, koliko negativizma premoremo ljudje. Kajti le redko je slišati, da bi kdo potencialne župane ali županje primerjal z one druge, pozitivne plati. Da bi se kdo potrudil in pobrskal po svoji duši, po svoji notranjosti in na plano izbezljal tistih nekaj zrn pozitivizma, optimizma in vere v človeka, ki bi mu pomagali sneti črna in nadeti vsaj prozorna če že ne rožnata očala. Ker ne morem verjeti, da se, vsaj tako je slišati, večina kandidatov na gospodarstvo spozna kot krava na sedlo, naredili da do zdaj itak nobeden niso nič, njihove obljube naj bi bile še bolj prazne kot so menda prazni belokranjski hoteli, da o še čem hujšem ne govorimo. Potem se gostilniški pogovori preselijo na razne forume in v medije, kjer se razbohotijo nizki udarci in šikaniranja. In vsaka štiri leta se zgodba ponovi, tako kot se ponavljajo stavke, upori, revolucije, vojne. Se samo meni zdi, ali pa res spimo zimsko spanje, se kot človeška vrsta res prav nič ne razvijamo, napredujemo? Tudi jaz se namreč strinjam z Darwinom, da se je človek razvil iz živali. In vse živali na svetu imajo instinkt, znanstveniki ga imenujejo teritorialni imperativ. Ko pes polula drevo, s tem pokaže, da to drevo pripada le njemu. Tudi mnoge druge živali tako zaznamujejo ves svoj teritorij. In ravno to živalskost je opaziti pri ljudeh;  tudi ljudje na podoben način lulamo po vsem svetu in dokazujemo »to je moje«. S tem postavljamo teritorialne meje, s tem vzdržujemo potrebe po narodih, po potnih listih, vizah, strankah... ker pač ne zmoremo živeti kot eno človeštvo. Ker ne zmoremo živeti kot Človek na planetu Zemlja, potrebujemo oznako Evropejec, Slovenec, Belokranjec...in potem še globlje, SD-jevec, Zares-ovec... in zato so potrebne oznake »naši« in »vaši« – da upravičimo in opravičimo meje, ločnice, ki smo si jih poprej postavili. Kot bi ne šlo za skupno dobro, kot bi ne uspeh kandidata x pomenil tudi moj in uspeh kandidata y. Ste se kdaj vprašali, kaj je to v človeku, da se najprej zabode v slabo pri nasprotniku in zakaj ne zmore videti dobrega, le kaj je tisto v njemu, ki drugemu noče dati priložnosti za popravni izpit? Najbrže se odgovor skriva v tem, da je tako odreagirati veliko enostavneje, povrh tega pa so nam tovrstni vzorci obnašanja že zdavnaj zlezli pod kožo in jih – kar je najhuje – niti ne opazimo kot motečih. Pa vendar, ali ni že čas, da se ustavimo?

 

Tudi mene so letos kot že prejšnja leta vabili v volilni ring. Z lepimi pobožnimi željami, da bi v našem kraju pomagala naredili kakšen korak naprej. Vsem sem se zahvalila za zaupanje in spet odklonila. Morda tudi zato, ker moja koža ni tako debela, da bi prenesla udarce volilnih polen, predvsem pa zato, ker globoko in iskreno verjamem, da čisto vsak občan oziroma državljan lahko največ pripomore k napredku celotne družbe s tem, da napreduje sam pri sebi. Kajti lahko si še na ne vem kako visokem položaju, a če si v svoji notranjosti poln obsojanja in nevoščljivosti, bodo tvoja dejanja vedno rezultat slednjega in kot taka za celotno skupnost pogubna. Žal so več kot verodostojen dokaz nekateri primerki tako v svetovni zgodovini kot v slovenskem parlamentu danes. Ne vem, kdo je dejal, a všeč mi je izrek, da »višje kot pleza opica, več riti ji je videti«. Zato se mi zdi potrebno najprej se preleviti iz »opic« v Človeka, kajti le takrat bomo zmožni v sočloveku videti dobro in le takrat bomo sposobni razumeti, da je naš župan(-ja), predsednik ali svetovni voditelj natančno takšen, kot smo mi sami in si ga zato ta trenutek tudi zaslužimo. Torej je vse v redu.

 

Vesna Žist

BELOKRANJEC, september 2010, št. 9/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.