Ponedeljek, 21. Oktober 2019, 11:29

Razmišljanja: Ena recesijska ...

Nedelja, 8. November 2009, 18:42

r splet 2

V petek dopoldne sem dala odpoved. Po skoraj polletnem razmišljanju in tehtanju  je odločitev, da je bilo dovolj,  padla v sekundi. En telefonski klic, pravzaprav sms, in štiri leta prihodov in odhodov, na trenutke stresnega a večinoma prijetnega dela, jutranjega zbujanja in nočnih izmen, zabavnih in malo manj zabavnih dogodivščin,  čudovitih sodelavcev, smeha in še česa, se je arhiviralo pod rubriko preteklost. Morda se bo komu zdel tokratni izbor teme milo rečeno bahaški, saj smo v času recesije, v takšnih in drugačnih kriznih obdobjih pa se odpovedi navadno množično dobivajo in ne obratno. Pa ne skrbite, saj bom jaz tista, ki prihodnji mesec na bančnem računu ne bom ugledala niti centa, sploh pa je poanta drugje.

 

Še enkrat sem se namreč prepričala, kako zelo drži pregovor, da sadež z drevesa odpade šele ko je zrel, nič prej. Ljudje pa smo ena taka hecna bitja, ki rada stvari prehitevajo, in tako se nemalokrat znajdemo v težavah, ker nismo ali dobro premislili ali prisluhnili lastnim potrebam, ker smo poslušali samo razum ali pa mnenje družine, družbe ipd. Ali pa, saj ne vem, kaj je huje, ker smo mencali in odlašali, in bolj kot se je sadež začel sušiti, bolj je postajala situacija navzdržna in odločitev oddaljena. Na koncu je pa sadež gnil in duša strta; govorim o delavcih in  uslužbencih, ki leta in leta hodijo v isto službo, ki je ne marajo, kjer so razmere že iz kakšnega razloga skoraj nevzdržne, kjer jih šefi morda ne spoštujejo, kjer so odnosi ali plača slabi.  Pa vendar vsako jutro znova vstanejo, si nadanejo resignirani ali mučeniški izraz in oddelajo svoje. Razmišljam, zakaj le …

 

Ker jim je mama rekla, da so lahko srečni, da sploh imajo službo?  Ker so jih vzgojili, da imajo najboljše službe samo odličnjaki z diplomami ali  sinovi ter hčerke direktorjev in politikov, ker so jim morda že v rani mladosti izza prižnice v podzavest vtisnili, da je v življenju treba potrpeti, saj bo v posmrtnem življenju potem vse poplačano? Ker je pri nas vsesplošno razširjen stereotip, da se dobro plačano delo in veselje pri opravljanju tega istega dela izključujeta, ... ker vsi poznamo predsodek, da nihče na tem svetu ali pa vsaj v Sloveniji v službo ne hodi z radostjo v srcu, pač pa iz nuje? Seveda obstajajo izjeme, to so recimo  prodajalke, ki vam z iskrenim nasmehom podajo tisto štruco kruha ali pa one medicinske sestre, ki si v še taki časovni stiski vzamejo sekundo za vas in vam prisluhnejo ter priskočijo na pomoč, pa tisti policisti, ki včasih odstopijo od stroge črke zakona, ko ste ob treh zjutraj izven naselja malce pohodili plin. To so tisti učitelji, ki znajo videti dijaka in ne samo točk na listu papirja in nenazadnje, to so tudi tisti radijski voditelji, katerih smeh je iskren in beseda topla. Menda ne boste rekli, da teh nians niste nikoli opazili? Kajti ravno te malenkosti, ki pa nikakor niso malenkosti, ločijo delavce, ki svoje delo opravljajo z dušo, od drugih, od avtomatizirane večine. Ali če hočete, od črede.

 

Nekoč sem nekje prebrala o zametku neke idealistične teorije o tem, kako bi mogle biti vse službe na tem svetu enako plačane in potem bi se zagotovo našel tudi nekdo, ki bi z veseljem pometal cesto in pobiral smeti. Ljudje smo hvala bogu različni in nekomu predstavlja veselje ali poslanstvo seciranje žab, drugemu vrtanje po tujih zobeh, tretjemu recimo sedenje v parlamentu, skratka vsak ima v sebi talente, s katerimi se rodi ravno z namenom, da jih karseda najbolje izkoristi. Problem pa  nastane, ker smo žal ljudje tako »visoko razviti«, da cenimo svoje delo po tem, koliko smo zanj plačani. In potem tisti, ki bi rad sadil rožice, pokapa pokojnike ali obratno. Dokler nekega deževnega dopoldneva ne ugotovi, da ima izbiro, čeprav vsa dejstva, sodelavci in sosedi, vzorci in splošna prepričanja govorijo drugače. Ste kdaj razmišljali o tem, in če niste, zakaj niste? Kajti morda vas za naslednjim vogalom čaka sanjska služba, pisana le vam na kožo. Da jo dobite, da se vam odprejo ta vrata, pa boste prej morali zapreti ena druga. Je pretežko?

 

VESNA ŽIST

 

BELOKRANJEC, september 2009, XII/9

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.