Torek, 25. Junij 2019, 04:44

Razmišljanja: »Dober dan, kontrola prometa, prosim«

Petek, 20. Avgust 2010, 14:58

Drevo

»Dober dan, kontrola prometa, prosim«

 

Pozno popoldne se z družino vračamo iz morja. Prevozili smo dobršen kos hrvaške obale, na Vinici prečkali mejo in že po par kilometrih naleteli na nam Belokranjcem zelo znani prizor. In po desetih kilometrih se je ponovil. Tik pred Metliko še enkrat, kjer smo s kislim nasmehom na obrazu prišli do zaključka: »Kako veš, da si v Beli krajini? Ker vsakih nekaj kilometrov ob cesti sveti policijska patrulja.« Kislim zato, ker človeka ob teh prizorih, ki se vsakodnevno ponavljajo - zdaj že tako dolgo, da smo se nanje žal že navadili – ker človeka ob tem obide en tak butast občutek drugorazrednosti. Kot bi se vozil po Bronxu oziroma po najbolj s kriminalom ogroženimi predeli svetovnih velemest. In naj še preden razpredem zgodbo, da sem za spoštovanje zakonov, vožnjo brez vpliva alkohola in tako naprej ter da se zavedam, da smo na šengenski meji, ki pač zahteva določeno število mož v modrem. To je vse lepo in prav, prav pa je najbrž tudi, da povemo, kaj si o tem mislimo in predvsem kako se počutimo tukajšnji prebivalci, saj nenazadnje so državni organi tukaj zaradi nas in ne obratno.

 

Vsaj enkrat letno pridejo k nam družinski prijatelji s Primorske in tako je bilo tudi letošnjega junija. Vsakič jih zvečer, ko se odpravimo spit kakšen kozarček in ko se želijo do lokala odpeljat z avtom,  komaj prepričamo, da to v Metliki nikakor ni pametna ideja. Da mrgoli policijskih patrulj in se zagotovo ne izognejo »frulici«, kot pogovorno rečemo alkotestu. In letos smo ga s prijatelji kar pošteno zažurali, a bojim se, da zadnjič na naših tleh. Naslednje dopoldne, bila je sončna nedelja, je imel naš primorski kolega bližnje srečanje s policisti na Vranovičih in ker je bil še »včerajšnji«, ga je tokratni izlet v Belo krajino kar drago stal. In je dejal, da ga k nam ne bo več ter v šali dodal nekaj v stilu, ali ne slovimo Belokranjci ravno po svoji odprtosti in gostoljubnosti. Zamomljala sem nekaj o šengenski meji in o tem, da sem se tudi sama »napihala«, ko sem se pred leti vsakodnevno v službo vozila na senčno stran Gorjancev. Ker sem se velikokrat vračala v poznih večernih ali jutranjih urah, sem bila temu primerno pogosto tudi predmet policijske obravnave, nikoli pa seveda ni izostalo magično vprašanje »ali je bilo kaj alkohola«, enkrat sem na relaciji Novo mesto - Metlika alkotest opravljala dvakrat v razmiku 15-ih minut. Ne bom se spuščala v razprave, ali je tovrstna policijska represija zmanjšala število prometnih nesreč, ker si glede tega niso gotovi niti strokovnjaki, zagotovo pa dobro polni državni proračun. Menim tudi, da je vsakemu, ki ima vsaj malo nakodrane možgane, jasno, da je glede konzumiranja alkohola potrebno uporabiti druge metode, prijeme in ukrepe, na zadnjem mestu pa je kaznovanje. Ker naš prijatelj ga ne bo nič manj žingal, pač pa tega  nikakor ne bo več počel v Metliki, pač pa v svojem mestu, kjer ne vidijo največjega zločina v tem, da se s kakšnim kozarčkom preveč mirno in počasi v popolnoma praznem mestu pripelješ od točke A do točke B.

 

Takšnih in drugačnih zgodbic o policistih je še malo morje, spominjam pa se, ko sem pred leti na enem izmed hrvaških otokov povprašala natakarja, kako to, da nikjer ni videti niti enega policista, in je začudeno odvrnil, da če sem nora, da kdo jim bo pa potem obiskoval lokale in restavracije. In za konec naj povem, da se mi zdijo fantje in dekleta v modrem čisto fejst, ampak si bom vseeno za božička spet zaželela, da bi naši sosedje čimprej vstopili v Evropsko unijo. Tudi zato, da bo Bela krajina spet malo bolj bela in da bi se naš prijatelj potem spet upal k nam na obisk.

 

 

 Vesna Žist

BELOKRANJEC, avgust 2010, št. 8/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.