Sobota, 15. December 2018, 18:48

Preživeli smo dan z ... železničarji

Sobota, 12. December 2009, 15:49

preživeli

Preživeli smo dan z....železničarji

 

»Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet...« je pred mnogimi leti prepevala Marjana Deržaj, Belokranjce pa nas vlak vozi že dobrih 94 let. Sicer je rojstno leto železnice leto 1825, ko je popeljal prvi vlak na progi med Stocktonom in Darlingtonom v Angliji. V nasprotju s prepričanjem takratnih nejevernežev je železnica v naslednjih desetletjih povsem osvojila svet. V Slovenijo prisopihal prvi vlak leta 1846, Belokranjci pa ga dočakamo šele tik pred 2.svetovno vojno. Vse ostalo je zgodovina, z vzponi in padci. Ti nas tukaj ne bodo zanimali, pa čeprav  izza vsake gospodarske krize vedno stoji na desetine človeških zgodb in usod. Tako kot za sopihajočim vlakom vsakodnevno stoji kopica delavcev.

 

Mnoge od nas je vlak leta in leta vozil v šolo, pa na fakulteto, v službo ali pa zgolj na potovanje ali obisk. Ne vem, kakšne spomine imate vi, moji so lepi in prijetni. Nobene poledice na cesti, divjadi, zastojev, samo enakomerno drsenje tračnic in pokrajina, ki beži mimo... Za tiste, ki na železnici delajo, pa zgodba ni tako zelo rožnata.

 

Na železniško postajo Metlika se odpravim ob 9.uri, ko je od tam že odpeljalo pet vlakov, prvi nekaj minut pred pol peto zjutraj. Sicer so vse belokranjske železniške postaje zelo lepo urejene, se pa s cesto, ki pripelje na mejno postajo v Metliko in je tudi vstopna točka v Evropsko unijo, res ne gre hvaliti, saj je polna lukenj. Prometnik Igor, kretnik Roman ter sprevodnik Anton so bili ravno pri kavici, pa vendar le z enim očesom, saj se je bilo potrebno oglašati na telefon, prodati kakšno karto in opraviti še kup drugih stvari, katerih pomen so mi pojasnili kasneje. V bistvu je na železniški postaji ves čas živo, potrebna je budnost in pripravljenost, kajti nenazadnje gre za promet in v prometu moraš biti pozoren, kako zelo, sem spoznala že v kabini strojevodje Staneta Kolenca.

Medtem, ko mi je razlagal, kako ga je pot zanesla v železniške vode, ni umaknil pogleda s tirov. Šele tedaj sem opazila, da so ob progi prometni znaki z omejitvijo hitrosti, na odsekih do Črnomlja pa je proga ponekod v tako slabem stanju, da mora strojevodja previdno in počasi mimo. Tu tudi tiči odgovor na to, zakaj nimamo Belokranjci hitrih vlakov, saj tako kot so cestne povezave slabe, ni zavidljiva niti železniška infrastruktura. Presenetilo me je tudi število z Andrejevim križem zavarovanih železniških prehodov, malodane za vsakim ovinkom eden in glede na vozno kulturo Slovencev, morajo biti strojevodje ves čas na preži. Najhuje pa je, da glede na težo vlaka in njegovo zavorno pot lahko storijo le malo. Trki niso tako redki in že po statistiki vsakega strojevodjo na pol leta čaka vsaj en, če imajo srečo, trčenje ne zahteva smrtnih  žrtev, žal pa ni vedno tako. Strojevodja je tisti, ki navadno prvi nudi pomoč, pa najsi gre za ponesrečence v avtomobilu ali samomorilce, ki se odločijo svojo življensko pot končati pod kolesi vlakov. To so nepredstavljivi stresi in šokira me dejstvo, da človek, ki se sooči s tem, s strani službe ne dobi nobene ustrezne strokovne pomoči. Dan prej je priča grozljivemu prizoru smrti na tirih, naslednji dan pa že spet v kabini par sto ton težkega vlaka polnega potnikov. S tem, da navadno vstaja pred drugo uro zjutraj in da je njegov bioritem popolnoma uničen ter da so kazni za prekrške ostre in visoke.

Vlakovni sprevodnik pa potrebuje v prvi vrsti precej ravnotežja in včasih kar dobre živčke. Spomnem se časov, ko sem gulila gimnazijske klopi in me je sprevodnik, ker nisem imela vozovnice, vljudno pospremil z vlaka na Dobravicah, kjer sem potem morala do ceste pešačiti dobro uro. Danes mu tega seveda ne zamerim več, saj se je le držal pravil službe in mularija na vlaku smo znali biti res nemogoči. Danes ni veliko drugače.

Preostanek dneva sem preživela na železniški postaji Črnomelj. Šef postaje Robert Brunskole mi je med drugim pojasnil, da je njihova postaja s 15.000 potniki mesečno ena najbolj prometnih v Sloveniji, ravno relacija Črnomelj – Novo mesto pa glede na čas vožnje zelo konkurenčna drugim prevoznim sredstvom, saj ste v dobre pol ure na senčni strani Gorjancev. A kaj ko smo ljudje tako razvajeni, da se moramo pripeljati naravnost pred vrata službe ali trgovine! Prometnik Stanko Požek mi je dodobra razložil dnevno rutino na postaji ter me kar posadil za prodajni pult, k telefonu in pred računalnik z vsemi številkami vlakov, voznimi redi in potnimi nalogi. Ne vem, ali so bili bolj zmedeni potniki, tisti na drugi strani telefona ali pa sama. Vlak pa kljub temu ni imel zamude, kar je najpomembneje.

 

Sicer pa iz Metlike  ter nazaj dnevno odpelje in pripelje 19 vlakov, iz Črnomlja 22 ter en tovorni vlak, ki dnevno odpelje približno 500 ton tovora. Čez vikend je vlakov občutno manj, z zadnjim se v prestolnico lahko odpeljete nekaj pred pol eno popoldne in tam tudi ostanete, saj linije za nazaj do ponedeljka enostavno ni. Ker je Bela krajina znana kot vinorodna deželica, ki jo radi obiščejo žejni turisti, ki pa si na poti nazaj nikakor ne želijo bližnjega srečanja s številnimi policisti, bi bila kakšna dodatna linija še kako dobrodošla. Kot bi bil morda dobrodošel pospešeni vlak na relaciji Metlika – Novo mesto. Vse slabša pa je tudi povezava s sosednjo Hrvaško, od koder je dnevno vozilo pet vlakov, z decembrskim novim voznim redom pa ostajata samo še dva. Tudi železniške zapornice bi bilo potrebno urediti, tako na Uršnih selih, Birčni vasi in še kje... da bo vožnja ne samo prijetna, pač pa tudi varna in si bomo lahko mirne duše peli »Vozi me vlak v daljave, tja zdaj želi si moje srce, tja misli mi hite...«

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.