Sobota, 15. December 2018, 18:48

Preživeli smo dan z ... veterinarji

Torek, 16. Marec 2010, 15:36

Rubrike

V Bibliji piše, da je Bog ustvaril živali, da nam pomagajo. Živali namreč ljubijo tako brezpogojno, česar ljudje najbrž ne bomo nikoli zmožni, čutijo tako močno, da se zdi telepatija popolnoma nepotrebna, pripadajo tako zelo, da nam ostanejo zvesti tudi če z njimi ravnamo kruto. Tudi znanstveniki so potrdili,  da če imamo hišne ljubljenčke, potem smo bolj zdravi, bolj umirjeni in posledično tudi srečnejši. In s tem, ko pomagamo živalim, pravzaprav pomagamo sebi. Pa vendar se vsi ne zavedamo tega, naša mesta so polna zapuščenih muc in psov, naši hišni ljubljenčki so velikokrat bolni, ker jih morda neprimerno hranimo, zanemarjamo ipd.. In potem obiščemo veterinarja.


Jaz sem obiskala Belokranjsko veterinarsko službo in delavnik preživela z dr. vet. med. Sebastjanom Tekavcom, ki je poleg Roberta Matkoviča zadolžen za terenska-odredbena dela. Od sedme do osme zjutraj je v pisarni v Metliki odgovarjal na telefonske klice, sprejemal obiske in naročila za preglede ter urejal papirologijo. V hladnem jutru sva se ob plesu snežink odpravila po neočiščenih vaških poteh  - bolnim ali kako drugače oskrbe potrebnim živalim naproti. Najprej na Omoto in Kal, v prvem primeru je šlo za prikrito gonjo, v drugem  krava še ni bila godna za osemenitev, potem v Semič k živahni kobilici Karmidi, ki je potrebovala antibiotik, od tam pa k Štukljevim. Saj nisem vedela, ali naj bom vesela ali prestrašena, ko je Sebastjan rekel, da zdaj bo pa akcija. In res je bila – kar štirje so z vso močjo vlekli telička na plano, medtem ko sem sama le negotovo stopicala naokoli s fotoaparatom. Štukljevi so v šali pravilno ugotovili, da  morda potrebujem več pomoči kot uboga kravica. Prvič sem spremljala porod v živo in bala sem se, da bodo ubogi živalci odtrgali vse ude, če pa bo že v enem kosu, pa zagotovo ne preživi. A teliček je preživel in ker se je izkazalo, da je telička, so mi lastniki prijazno dodelili vlogo botre. Z veseljem sem sprejela in jo tudi poimenovala – na Trebnjem Vrhu pri Semiču tako v Štukljevem hlevu muka belo-črna telička Vesna. A brez veterinarjeve pomoči se zgodba najbrže ne bi končala tako srečno. Sebastjan me je moral kar priganjati, da se odpraviva, saj je vedel, koliko dela ga še čaka, in čeprav je bil porod izredno težak, sam ni kazal vznemirjenja ali viška adrenalina v nasprotju z mojo malenkostjo. Do 15.ure sva potem še prevozila lep kos Bele krajine, obiskala kolega Matkoviča, ki je v Gribljah izvajal test THC, pregledala bikca, ki je šepal, ovco, opravila osemenitev, se ustavila tudi pri merjascih in še kje. Veliko vožnje, mrzli hlevi, brozga in blato, pa sneg in poledica, zaskrbljeni obrazi lastnikov živali, pa potencialne brce kakšne krave ali bika in še kaj bi se našlo, kar je krojilo delavno dopoldne. Veterinar na terenu je namreč hkrati šofer, diagnostik, zdravnik, operater, včasih tudi krvnik ter občasno še socialni delavec. Pa vedar sem na koncu s Sebastjanovega obraza razbrala, da je ljubezen do tega kar naporenga in zahtevnega poklica ter zadovoljstvo nad dobro opravljenim delom odtehtalo vse naštete navšečnosti.  

 

Rubrike

To mi je potrdila tudi direktorica Belokranjske veterinarske postaje (BVS)  Jerneja Fabjan, ki je dolga leta preživela kot terenska veterinarka, zdaj pa vodi postajo, kjer so poleg nje zaposleni še 4 veterinarji, veterinarska tehnica in tajnica. Ko sem jih obiskala naslednji dan, sta bili veterinarka Tjaša Vidmar Butala in vet. tehnica Veronika Birkelbach ravno sredi operacije, sicer pa na postaji »skrbijo« za 3820 prašičev, 14700 drobnice, 3500 govedi, za približno 2300 psov, pri njih evidentiranih mačk pa je 700. Ravno zaradi slednjih si na BVS prizadevajo za dodelitev koncesije za zavetišče za živali, saj so zavržene živali precejšen problem, tako zdravstven, finančni in nenazadnje (žal je zavest naše družbe še v plenicah na tem področju) tudi moralno-etični. Glede na zagnanost in voljo, predvsem pa predanost in ljubezen do živali,  kar je moč začutiti v sicer majhnem kolektivu, pa se jim želja najbrž tudi izpolni. Fabjanova mi je razkazala na novo urejene prostore, katerih obnovo so v celoti financirali iz lastnih sredstev;  od operacijske do sob za preglede, laboratorijsko in ultrazvočno sobo, pa sobico za prenočitev bolnih živali in izolirno sobo.

 

Pri ogledu nam je na vsakem koraku zvesto sledila psica Asta, ki je njihova »varnostnica« že 3 leta. Mešanka-rotvajlerka živi na postaji in je dokaz, da zavržene živali lahko postanejo še kako lep, prijazen in ljubeč hišni ljubljenec. Hkrati pa tudi opomin ali kot je dejala Fabjanova, željo oz skoraj potrebo, da se na področju lastništva živali uvede nadzor. Saj če bi imeli lastniki živali zanje dovoljenje,  ustrezno znanje in denar, si živali ne bi podrejali in jih namenjali zdravljenju lastnih komleksov in pomanjkljivosti, kar se je tudi v zadnjem medijsko razvpitem primeru pokazalo za še kako resnično.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, februar 2010, št. XIII/2

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.