Sobota, 15. December 2018, 18:48

Preživeli smo dan z ... duhovnikom Luko Zidanškom

Nedelja, 30. Maj 2010, 11:23

Preživeli smo

Menim, da ga ni človeka, ki ne bi bil veren. Za nekatere je to vera vase ali v naravo, za druge v nedefinirano višjo silo, dobroto ali ljubezen, umetnost oziroma ustvarjalnost, nekateri verjamejo v denar, uspeh, so pa seveda tudi taki, ki verujejo recimo v našo vlado, kajti dokler obstaja upanje, obstaja vera. In so ljudje, ki verujejo v krščanskega Boga.


40 dni po veliki noči kristjani praznujejo Jezusov vnebohod, ki je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov. Letos je praznik padel na četrtek, 13. maja, ravno na dan, ko sva se z urednico napotili v Semič, v tamkajšnje župnišče pobliže spoznati duhovniški poklic skozi oči župnika Luke Zidanška.

 

Priznati moram, da sem že kak dan poprej skušala obračunati s svojimi predsodki, prepričanji in streotipi glede omenjenega poklica. Če izhajaš iz partizanske družine in so ti blizu tovrstne vrednote, če si sicer obiskoval verouk in prejel večino zakramentov, pa še zdaj ne veš, zakaj pravzaprav, potem se skozi leta nakopiči kar nekaj te miselne navlake, ki te zaradi svojih pogojenih filtrov prikrajša za siceršnjo izkušnjo. Kako uspešna sem bila, se je izkazalo, ko sem po skoraj dveh desetletjih prisostvovala maši v semiški cerkvi sv. Štefana. Na mojem obrazu za razliko od nekaterih drugih ni bilo moč opaziti zamaknjenosti, pomirjenosti in predanosti. Medtem ko se je med verniki in župnikom izmenjevala molitev in cerkveno petje ob spremljavi orgel, sem opazovala oltar Jerneja Jereba, Metzigerjevi sliki sv. Štefana in Zadnje večerje, Potočnikov Križev pot izdelan leta 1800 in dragocen benečanski lestenec.

 

Vsekakor baročna arhitektura cerkve in njena baročna oprema sodita med najkvalitetnejše spomenike sakralne umetnosti v Beli krajini, pa vendar ima za tamkajšnje vernike mnogo večji pomen in težo ravno beseda, ki pride izza prižnice. Zanjo poskrbi župnik Luka Zidanšek, ki je pred tem tri leta kaplanoval v Šentjerneju, zdaj pa že peto leto skrbi za dve fari, tako semiško kot črmošnjiško, obe skupaj štejeta približno 3800 duš. Da je njegov delavnik primerljiv z dandanes običajnim -  stresnim, je dokazoval njegov mobilnik, ki se je vsake toliko neusmiljeno oglašal in s svojo posrečeno melodijo na trenutke prekinjal pogovor. Ta je tekel o marsičem; od pomena vere za današnjega človeka, o čereh in pasteh na duhovni poti, do popolnoma tehničnih in življenjskih zadev, s katerimi se mora soočati župnik na položaju kot je njegov, »neobdelane« pa niso ostale niti manj prijetne teme kot so pedofilski škandali, stresne situacije, težki trenutki in podobno. Kljub temu je semiški župnik nasmejan, optimističen in predvsem poln vere. Navadno dan začne ob pol šesti zjutraj, sledi verouk, ob torkih, sredah in sobotah zjutraj ima sveto mašo, pa uradne ure, ki jih je bil primoran uvesti zaradi kopice obveznosti in na katerih ureja razne birokratske zadeve, od krstnih, samskih listov, do geodetskih zadev, rodovnikov in podobnega... do večera nemalokrat zamenja številne vloge in je poleg duhovnika po potrebi še psiholog, sovaščan, prijatelj, pa tudi arhitekt, birokrat in še kaj bi se našlo.

 

Sicer pa župnik Zidanšek slovi po tem, da je zagnan in uspešen pri obnovi božjih hramov in na tem področju mu še dolgo ne bo zmanjkalo dela, saj mora skrbeti za dve farni in 18 podružničnih cerkva. Zmanjkuje pa rado financ, glede katerih mi je razblinil stereotipno predstavo o brezmejno globokem cerkvenem žepu oziroma denarnici. Vanjo za obnovo cerkva posežejo predvsem verniki, Zidanšek pa je pohvalil tudi sodelovanje z občino, ki primakne svoj delež, saj so nenazadnje cerkve kulturna dediščina, ki je v ponos in okras mestom in vasem po vsem svetu in ki jo velja ohranjati. Največji dosedanji zalogaj pri ohranjanju stavbne dediščine je bila vsekakor temeljita obnova župnijske cerkve v Črmošnjicah ob lanskoletni 500-letnici tamkajšnje župnije, trenutno pa je v pripravi dokumentacija za obnovo semiške farne cerkeve z okolico. Zidanšek pove, da imajo najprej v načrtu novo zakristijo, potem pa počasi in postopoma dalje, saj je vrednost del ocenjena na najmanj pol milijona evrov.

 

V semiški Božji hram sem šla s prepričanjem, da smo mi sámi Božji tempelj, da Bog biva v nas in zato ne potrebuje institucije, cerkva in obredov, potrebuje le srca ljudi, ki v sebi iščejo in najdejo Boga. Nazaj gredoč pa sem bila bogatejša za spoznanje, da če jaz ne potrebujem »posrednikov«, še ne pomeni, da jih ne potrebujejo niti drugi. V to me je prepričal žar, s katerim je o služenju svojim vernikom govoril semiški župnik in predvsem verniki, ki so napolnili tamkajšnjo cerkev. V njej ne bi bili, če ne bi čutili potrebe po tem. Mi, zunanji opazovalci ali tako imenovani ateisti, lahko temu rečemo navada, tradicija, celo čredništvo, pa vendar, ali lahko kdorkoli pogleda v njihove notranjosti in pove, kakšna zgodba se odvija tam? Ne. Kajti vere ni moč ne razumeti ne dojeti z razumom, pač pa izključno s srcem. Vse ostalo so predsodki, stereotipi in prepričanja.

 

In ravno praznik vnebovhoda se mi zdi na tem mestu hudo simboličen. Vstajenje kot simbol preseganja omejitev v razmišljanju in dviga kolektivne človeške zavesti.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, maj 2010, številka XIII/5

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.