Sobota, 15. December 2018, 18:48

Preživeli smo dan v ... šolskih delavnicah

Petek, 29. Oktober 2010, 14:27

Šolske delavnice

Nedolgo tega me je pot zanesla v Srednjo poklicno in strokovno šolo v Črnomelj, natančneje v šolske delavnice. Čeprav sem pred skoraj 20-imi leti obiskovala črnomaljsko gimnazijo, se mi še zdaleč ni sanjalo, da se izza delavniških vrat skriva pravo malo podjetje, ki zaposluje 18 delavcev ter že vrsto let uspešno posluje kljub gospodarskim vzponom in padcem.

 

Da pa so šolske delavnice danes takšne kot so, je bilo potrebno prehoditi dolgo pot, ki je trajala kar 100 let. Korenine šolskih delavnic namreč segajo v leto 1909, ko je bila ustanovljena Obrtno nadaljevalna šola in so se dijaki praktično izobraževali pri obrtnikih. Po vojni se je šola preimenovala v Strokovnonadaljevalno šolo Črnomelj za mešane obrti in poklice, v začetku 60-ih let pa v Vajensko šolo. Ta je pozneje delovala pod okriljem tovarne Belt, šele leta 1966 se je preimenovala v Poklicno kovinarsko šolo Črnomelj. Dijaki so se praktično izobraževali v šolskih delavnicah in na delovnih mestih v delovnih organizacijah. V 80.letih se je s preselitvijo poklicne šole iz stavbe zraven cerkve v Loko za šolske delavnice začelo novo obdobje, saj so pridobili nove prostore, ki so omogočali vsestranski razvoj praktičnega pouka. Takrat je bil tudi vpis v smeri strojništva ugoden. Tiste čase uspešni podjetji Rico iz Ribnice in Imp iz Črnuč sta zagotavljali kooperacijsko delo, s katerim so lahko ustvarjali dobiček, ki je bil nujno potreben za nakup nove opreme in orodja, sodelovali pa so še s črnomaljskim Kovinarjem, Beltom, metliško Beti, semiško Iskro in z obrtniki Bele krajine.

 

Najtežja leta so prišla z osamosvojitvijo, ko so v šoli bili bitke za obstoj smeri in šolskih delavnic ter mrzlično iskali oblike delovanja, s katerimi bi ohranili delovanje poklicne šole in delovna mesta. Kot je dejal vodja delavnic Stanko Kostelac, ki je v delavnicah že polnih 20 let, so bila to prelomna leta. Odločiti so se morali, ali prositi državo miloščine ali pa se prijeti dela. Odločili so se za slednje in veliko učiteljev se je izza katedra preselilo v delavnice, ponovno so navezali stike z industrijo, podjetniki in obrtniki ter pospešeno delali na vpisu v program strojništvo. Kmalu se je vloženi trud obrestoval, po letu 1997 pa se je v delavnicah začelo intenzivno opremljanje in posodabljanje obstoječe opreme. Najprej so izdelovali rezervne dele orodij in naprav za potrebe lokalnega prebivalstva, potem pa so postali bolj globalni in razširili proizvodnjo tudi v tujino. S sodobno opremo, ki ni starejša več kot 10 let in je trenutno vredna okoli milijona evrov, letno ustvarijo blizu 800 tisoč evrov prihodkov. »Zahvaljujoč preteklim vlaganjem pa smo uspeli uspešno prebroditi tudi lansko za gospodarstvo krizno leto,« pove Kostelac. Morda gre uspeh iskati v dejstvu, da je večina izmed zaposlenih bivših učencev poklicne šole in pa temu, da je zobraževanje zagotovo ena izmed prioritet v delavnicah, saj so delavci od začetne IV. napredovali za vsaj eno stopnjo izobrazbe.

 

Poleg dela za naročnike (največ delajo za Danffoss, Lams Gradac, Sek Kanižarico, Kolpo, Kure&Co, Lozar, s.p., Miketič,  Ta-Regulator, BTS, in Iskro), pa v delavnicah izvajajo praktični pouk v programu strojnik in strojni tehnik, pogodbeno vaje za študente novomeškega VITESA, omogočajo pa tudi študentsko delo dijakom in študentom. Dijaki aktivno sodelujejo v procesu nastajanja izdelka od delavniške risbe do končne kontrole, po končanem izobraževanju pa se brez večjih težav vključujejo v proizvodni proces. Dnevno v delavnicah izdelajo približno 20 unikatnih izdelkov, in čeprav je njihov delavnik omejen od 6.-14.ure, se marsikdaj prilagodijo potrebam naročnika. Kot pravi vodja delavnic Stane Kostelac, pa je največja težava, s katero se soočajo, ravno status. Delavnice namreč delujejo kot neformalna enota v okviru javnega zavoda. »Podjetje, ki želi na trgu preživet, mora nujno investirat, tu pa smo nemalokrat omejeni, saj se moramo prilagajat zakonom javnega zavoda,« pravi Kostelac. Država ni v 15 letih v opremo delavnic, ki služijo programu oblikovalec (IV stopnja) in strojni tehnik (V stopnja), vložila niti centa in so učitelji praktičnega pouka plačani iz ostanka, ki ga ustvarjajo v delavnicah. Verifikacija programa strojni tehnik je pridobljena ravno zaradi sodobne opreme v delavnicah.

 

Da je temu tako, je potrdil tudi ravnatelj Srednje poklicne in strokovne šole Črnomelj Brane Adlešič, ki se vsako leto – kot večina manjših šol – sooča s problematiko majhnega vpisa ter posledično nizke finančne pomoči s strani države.  Kot je dejal, so delavnice edinstvene in ravno zato si jih pridejo ogledat iz marsikatere šole, saj gre za  lep primer dobre prakse sodelovanja šole, zaposlenih in gospodarstva.

 

Vesna Žist

BELOKRANJEC, oktober 2010, št. 10/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.