Sobota, 15. December 2018, 18:46

Preživeli smo dan v ... kampu Stari pod v Adlešičih

Ponedeljek, 30. Avgust 2010, 13:55

Tončka Jankovič

 

Belokranjci od nekdaj veljamo za skromne, delavne in radodarne ter prijazne ljudi. In čeprav se včasih, zadnje čase pa vse bolj zdi, da je Bog tem krajem obrnil hrbet, ko je delil materialno obilje, pa pri naravnih lepotah zagotovo ni skoparil. Morda tudi zato, ker je vedel, kako jih bo belokranjska duša z občutkom vtkala v svoj vsakdan, pri tem pa izkazala pravšnjo mero gostoljubja ter sožitja z naravo. V poletnih mesecih se večina ljudi odpravi proti morju, in na najdaljšo slovensko obalo se je odpravilo tudi naše uredništvo. Izbira je bila velika, saj je lepih in urejenih kampov ob lepotici Kolpi kar nekaj, vsak je nekoliko drugačen od drugega in vsak ponuja obilo užitkov, tako za telo kot dušo. Mi smo svoje čute razvajali v zavetju Starega poda pri Jankoviču, ki pod svojo streho k oddihu v zeleno sotesko vabi že od osamosvojitve.

 

S pogačo in suhomesnatimi dobrotami nas je pričakala vedno nasmejana in od energije prekipevajoča gospodarica in pogovor je stekel. Tončko Jankovič sicer poznamo kot zaposleno v Krajinskem parku Kolpa, je pa tudi ljubiteljica vsega, kar diši po ohranjanju belokranjskega izročila, od domačih obrti, kulinarike do plesa in petja. Začetkov se spominja kot precej pogumnega dejanja, pisalo se je leto 1992, in tudi zaradi vojne na sosednjem Hrvaškem se je Tončkinemu očetu porodila ideja za odprtje kampa  ter se kasneje izkazala za še kako dobro. Ravno prva leta so beležili največji obisk, tudi 1000 gostov na sezono.

 

Star, leseni pod – objekt, v katerem je belokranjski kmet več kot 100 let shranjeval poljsko orodje in krmo za živino, je družina Jankovič preselila v zeleno sotesko reke Kolpe, ob vznožje strmega brega Vumol, ki se dviga od obkolpskih travnikov proti Adlešičem in Gorenjcem in ga preuredila. Pa vendar ni šlo vse kar čez noč, se spominja Jankovičeva, ki se drži filozofije, da ves dobiček od kampa tam tudi ostane. In tako so pred 18-imi leti začeli z izkopom, postavili  prikolico, nadaljevali z nadstreškom, pred petimi leti pa postavili stari pod, po katerem kamp tudi nosi ime. Njegova vrata se odpirajo vsako leto s prvomajskimi prazniki. V sončnih dneh se otroci veselijo gugalnic, igre na zelenem travniku, topla Kolpa pa poleti vabi k plavanju, igram na vodi, čolnarjenju, vožnji s pedalinom, ribolovu, sprehodom in kolesarjenju ob bregovih reke. Avgusta se pri Starem podu v tradicionalnih zabavnih igrah pomerijo tekmovalne skupine in se potegujejo za praktične nagrade, oktobra, ko se vrata starega poda zaprejo, pa se od poletja poslovijo s polharjenjem. Ob vikendih je vedno zabavno, saj ravno Jankovičev kamp slovi po tem, da si v njegovem zavetju mladi in malo manj mladi a željni zabave dajo duška. Za to v kampu poskrbijo z različnimi koncerti in partiji. Kot pove Tončka, zato tudi vsakega gosta, ki izrazi željo po bolj umirjenem dopustu, usmerijo v sosednje, temu bolj primerne kampe, saj je pri njih živahno in razposajeno, nemalokrat tudi do jutra. In potarna, da tega včasih ne razumejo vaščani, ki jih kdaj pa kdaj s svojo vožnjo mimo zmotijo gosti kampa. Ampak če se hočemo iti turizem, za katerega že vrabci čivkajo, da je ena izmed rešilnih bilk za našo dolino, potem je včasih potrebno tovrstne stvari vzeti v zakup.

 

Letos so na novo obnovili igrišče za odbojko na mivki, v sklopu projekta Curs Colapis pa urejajo tudi plovni režim na Kolpi oziroma infrastrukturo za čolnarje, ki se ob spuščanju s kanujem, od Žuničev do Starega poda, lahko naužijejo tišine, miru in čudovite flore in favne zaščitenih naravnih spomenikov Krajinskega parka Kolpa. In čeprav so uredili umivalnico, popestrili gostinsko ponudbo (pri njih pečejo tudi certificirano belokranjsko pogačo) in gostom omogočili brezžični dostop na internet, si Jankovičevi želijo še dodatno izboljšati ponudbo, saj se zavedajo, da bodo le tako obdržali sedanje in vedno znova privabili nove goste. Slednji morda pogrešajo kakšne delavnice za otroke ali animacije, ki bi iz preživljanja prostega časa naredili kaj več kot le poležavanje ali žuranje. Morda pa največji izziv predstavlja ravno cesta, ki se iz vasi spusti proti kampu – neasfaltirani del že leta kliče po obnovi. Samo v letošnji sezoni so Jankovičevi luknje in odore, ki so nastali ob močnem deževju, popravljali in obnavljali vsaj desetkrat. Sanacija je trenutno nemogoča, saj gre za javno pot, ki je bila narejena v 50-ih letih brez uradnih potrdil in kot taka ni vrisana, kar pa onemogoča pridobitev gradbenega dovoljenja. Žal pa onemogoči tudi prihod kakšnega gosta, posebej tistih, ki jih srce zaboli ob soočenju njihovih jeklenih  konjičkov s številnimi in včasih kar globokimi luknjami, ki jih premore pot do kampa. In čeprav ima Jankovičeva obilo energije – pohvali se lahko tudi z državno licenco za reševalca iz vode in z izpitom za skiperja, prizna, da je dela skozi sezono v kampu več kot dovolj, največ zadnja leta s smetmi. Pravi, da za gosti ostajajo enormne količine odpadkov in da smo na tem področju kot celotna družba potrebni kakšnega miselnega preskoka. Ta pa bi bil dobrodošel tudi marsikateri »gorenjski« glavi, ki (še vedno) živi v prepričanju, da je v Beli krajini vse napol zastonj. Resda smo sila odmaknjeni, cestna infrastruktura je slaba, pa vendar je življenju tu veliko težje, plače so nižje in za vsak cent je potrebno trdo delati, pojamra Jankovičeva, ki od maja do oktobra živi in diha, predvsem pa dela v kampu. Ta je skoraj vsako leto poln, saj se njihovi gosti praviloma vračajo in le kako se ne bi, saj jih na poletno razvajanje pri njih spomnejo in se jim zahvalijo že v mrzlem decembru, ko jim pošljejo novoletno čestitko – iz Adlešič jih po Sloveniji poštarji raznosijo tudi 2500.

 

Vesna Žist

BELOKRANJEC, avgust 2010, št. 8/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.