Sobota, 15. December 2018, 18:46

Preživeli smo dan ... v Domu počitka Metlika

Torek, 16. Marec 2010, 15:22

Rubrike

Ljudje smo res posebna vrsta - dokler smo še mladi in pri močeh, gibljivi ter sposobni skrbeti zase, na starost ne pomislimo. Skoraj nepojmljiva je že misel, da bomo nekoč stari in nagubani, morda nepokretni, ne samo nesposobni skrbeti za naše bližnje temveč tudi zase... Saj jo srečujemo, gospo Starost, ampak res vidimo jo le, če jo želimo videti. Ste opazili, kako izločeni so na nek način naši starostniki iz aktivnega družbenega okolja? Pa čeprav so to ljudje, ki imajo največ življenjskih izkušenj. Je že tako, da naša družba časti mladost, moč, lepoto in energijo. V starih civilizacijah je bilo obratno in morda so ravno zato izumrle;  ker smo ljudje na prvo mesto začeli postavljati obliko pred vsebino in znanje pred modrost.

 


Pa vendar nam starost ne uide, in kar je še pomembnejše – starost je lahko lepa in prijetna. Tega sva se z urednico še kako zavedli, ko sva obiskali Dom počitka Metlika. Direktorica Cvetka Aupič nas je popeljala po mogočni stavbi, ki kraljuje na Mestnem trgu, večji del v stavbi nemškega križniškega viteškega reda, ki ji Metličani rečemo kar komenda. Dober mesec potrebujejo navadno nove delavke, da se znajdejo v labirintu hodnikov, sob in  nadstropij, v starem in novejšem delu stavbe, kjer ima svoj dom 174 stanovalcev. Dve tretjini je žensk, kar polovica stanovalcev pa je nepokretnih. Zanje skrbi 15 medicinskih sester, 21 je bolničark, med njimi eden bolničar, 2 delovna terapevta in 2 delovna inštruktorja, fizioterapevt, 8 strežnikov, gospodinja, potem pa so tu še perice, šivilja, receptorja, čistilke, ekonom, kuharice s pomočniki, vzdrževalec ter zaposleni v splošni in finančni službi.

 

Rubrike

 

Prava mala državica je tale dom počitka in verjemite, da so njeni »državljani« delovali prav zadovoljno in spokojno. Nikjer nobenega stresa in hitenja, ki ga opažamo v drugih ustanovah ali institucijah. Sobe, ki so sicer po predpisanih prostorskih normativih nekoliko premajhne, so tople in prijetne, dnevni prostori, hodniki in jedilnica okrašeni, na stenah pa izdelki, ki so nastajali izpod pridnih rok stanovalcev. Najmanj 174 domov je tam in skoraj v vsakem je čutiti lasten pečat, pa najsi so to slike svojcev, rože ali pa predmeti, ki spominjajo na nekdanji pravi dom. Vsekakor pa k vzdušju domačnosti največ pripomore delovno osebje. To so sestre, bolničarji in  terapevti, ki vsakodnevno skrbijo za stanovalce, jih negujejo, umivajo, kopajo, hranijo, preoblačijo ter z njimi preživljajo prosti čas. Vem, da je vsak poklic po svoje težak in časten, vsak ima svojo stopnjo odgovornosti, svoje slabosti in prednosti, pa vendar naj mi drugi ne zamerijo, če zapišem, da so te sestre in bolničarji ljudje posebnega kova. Le nekaj uric obhoda in ogleda njihovega dela je bilo dovolj za širšo sliko; videti je bilo tako smeh kot solze, tako fizični kot psihični napor, videti je bilo iskrice v očeh zaposlenih in nasmeh na ustih stanovalcev. V fotografski aparat nam je uspelo ujeti nasmejano trojico; stanovalko Karlo Matjašič v družbi bolničarja Damirja Ružniča in sestre Jelene Cindrič.

 

Tudi sicer je družabno življenje v domu precej pestro, saj pri njih deluje pevski zbor, folklorna skupina, zeliščna skupina, enkrat letno izdajo domsko glasilo Vigred, svoje ustvarjalne sposobnosti pa stanovalci izrazijo na številnih kulturno-zabavnih prireditvah od pustovanja do novoletne zabave. Res je, da domu manjka sprehajalnih površin in kakšne trgovinice v bližini, je pa zato blizu staro mestno jedro in cerkev. Prostorsko problematiko so začasno rešili z najemom stanovanjske hiše na Svržakih, kjer je svoj dom našlo 5 stanovalcev, mlajših od 65 let. Tudi sicer se čakalna doba, kot nam je povedala direktorica Aupičeva zmanjšuje, delno zaradi uvedbe novih kapacitet, in pa pojava domov s koncesijo. Sicer metliški dom starostnikov nudi prostor za kar 12 odstotkov starejših nad 65 let iz domače občine, republiški normativ jih zahteva le pet odstotkov. Povprečna starost stanovalcev  je 73 let, iz metliške občine pa jih prihaja le 73, ostali največ iz Ljubljane, Črnomlja, Semiča, Novega mesta in drugod. In čeprav so stanovalci iz vseh vetrov, se v domu stkejo mnoga prijateljstva, nekatera se obnovijo še iz šolskih poti, druga so plod ponovnega srečanja znancev ali sovaščanov. Kljub temu, da se imenujejo dom počitka, je v njem še kako čutiti utrip. Resda utrip zadnjega življenjskega obdobja, pa vendar zato nič manj v polnem pomenu besede, saj se starostniki počutijo varno, sprejeto, domače, poleg tega pa imajo na voljo 24-urno oskrbo.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, januar 2010, številka XIII/1

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.