Se še spomnite časov, ko smo si pisali pisma? Ko so bili naši poštni nabiralniki še polni kartic, dopisnic in pisemskih ovojnic... Ko je bil najlepši del dneva ravno pričakovanje poštarja, ki je morda nosil nam takrat tako ljube na roko napisane besede ali tople pozdrave iz bližnjih ali dalnjih krajev? Niso tako zelo daleč ti časi, pa vendar izginjajo iz spomina. Nabiralnike pa že dolgo polnijo številni računi in bančni izpiski ter predvsem reklamni letaki vseh vrst in brav. Ni takega zadovoljstva ali pričakovanja kot včasih, saj stvari, ki so takrat grele dušo, danes ne moremo najti v nobenem katalogu. A te in vse ostalo, nenazadnje tudi našega Belokranjca, je potrebno nekako dostaviti do domačega praga. In to še vedno počnejo – poštarji.

Srečujemo jih na motorjih, v avtomobilih in peš, ko z velikanskimi torbami po vsakem vremenu polnjijo naše nabiralnike. Mi smo obiskali semiško pošto, kjer je v 47-ih naseljih na površini 147km² razsutih 1216 gospodinjstev. Seveda je bilo potrebno zgodaj vstati, da sva z urednico ob sedmi uri zjutraj še ujeli sortiranje pošiljk. Dve uri namreč 5 poštnih uslužbencev ravršča pošto, ki je zgodaj zjutraj ob 5.30 uri prispela iz Ljubljane. Deset 30-kilogramskih vreč računov, obvestil, časopisov,  kje kakšno pisemce in še kaj. Kupi reklam lepo zloženi stojijo poleg, te bodo dodali na koncu, v kotu na razporeditev čakajo tudi paketi. Poštarji delajo tiho in urno, ovojnice dobesedno letijo iz kupa v predalčke z imeni naslovnikov. Napačno prispele pošiljke ali tiste z nepopolnimi naslovi ustrezno opremijo in vrnejo nazaj. Potem si razvrščeno pošto razdelijo, z njo dobesedno natovorijo avtomobile, se zavihtijo na motorje ali pa si oprtajo precej težke torbe in na teren. V Semiču je ta precej razgiban, dnevno 4 in pol poštarji (eden je polovično zaposlen še v Črnomlju) prevozijo 272 kilometrov, od tega jih 90 km naredita dva z motorjem.

In medtem, ko so poštarji zvonili pri vratih, je bilo v prostorih pošte še vedno živahno. Tri uslužbenke so zjutraj že pripravile denar za nakaznice, vpisale dostavne knjižice za pakete, te predhodno skenirale, zadolžile pismonoše s pismi, znamkami in ipd., katere potem prodajajo tudi na terenu, medtem ko poštar z avtomobilom nudi prav vse usluge, ki jih sicer ponujajo na pošti, od plačevanj položnic do prodaje njihovih artikov. Teh na pošti ni malo, od tistih sezonskih, kot so nagrobne lučke v novembru ali plišaste igrače v novoletnem času, do DVD-jev, igric, pisarniškega materiala, loto listkov in podobnega. Tudi Pošta Slovenije se očitno mora prilagajati konkurenčnemu trgu, sploh zdaj, ko ni več monopolist na področju prenosa pošiljk. Kot nam je povedala upravnica Pošte Semič Andreja Mihelj, morajo njihovi poštarji zaradi reklam k prav vsaki hiši. Tako raste količina dela, vse več je dnevne dostave tiskovin, ki pomenijo precejšnjo delovno obremenitev, vendar majhno dodano vrednost k dobičku.

In medtem, ko so se poštne uslužbenke prepustile delu izza sprejemnih okenc, smo se mi podali na del poti s pismonošo Stanetom Grahkom. Tisto četrkovo jutro se je temperatura gibala okoli ledenih 0 stopinj Celzija, nad čemer se Stanko ni prav nič pritoževal, nasprotno, pripomnil je, da za te stopinje takoj podpiše. Najbrže ga greje kakšna ljubezen, če ne druga, tista do petja zagotovo, saj je semiški poštar pevec skupine Vodomec. Meni do petja ni bilo, moji prsti so bili ledeni, veter sem čutila do kosti. Stanko je pozvonil pri vratih, dovolj je bilo le enkrat, celo zdelo se mi je, da krajani poštarja čakajo dobesedno tik izza vrat, tako hitro so jih odpirali. Izročil je pošto, podaril nasmeh, se podal na motor in odbrzel po Semiču.

Vesna Žist, fotografije: Andreja Milavec

BELOKRANJEC, december 2009, št. XII/12