Sobota, 15. December 2018, 18:48

Preživeli smo dan na Rdečem križu Metlika

Torek, 30. Marec 2010, 22:09

Preživeli smo ... marec

Definicija revščine, ki jo je sprejel »European Council« leta 1984, je naslednja: »Revne so osebe, družine ali skupine oseb, katerih sredstva (materialna, kulturna in socialna) so tako omejena, da jim ne omogočajo minimalno sprejemljivega življenja v državi, v kateri živijo.« Čeprav je statistika na področju merjenja revščine varljiva, saj obstaja veliko "obrazov revščine", poseben problem pa je tudi prikrita revščina, vsi razpoložljivi kazalci kažejo, da je stopnja tveganja revščine v zadnjih dveh letih povsod skokovito narasla. Samo zaradi gospodarske krize se je po ocenah OZN število ljudi, ki so v letu 2009 živeli v skrajni revščini, to je z manj kot enim dolarjem na dan, povečalo še za nadaljnjih 90 milijonov. Tako je ta hip lačna več kot šestina svetovnega prebivalstva, v Evropski uniji pa trenutno ogroža revščina 80 milijonov ljudi.

 

Tudi v Sloveniji se je stopnja tveganja revščine z 11,5 odstotkov leta 2007 povečala na 12,3 v letu 2008, kar pomeni, da letni dohodki več kot 12 odstotkov prebivalcev  niso zadostovali za dvig nad dohodkovno mejo revščine. Če k temu dodamo pričakovanja, da bo letos v Sloveniji brez zaposlitve že preko 100.000 ljudi, da revščina strmo narašča med zaposlenimi, saj ima v zasebnem sektorju kar 90 odstotkov zaposlenih manjšo plačo od povprečne, da revščina narašča med upokojenci, saj več kot 60 odstokov upokojencev prejema manj kot 500 evrov pokojnine, da revščina ogroža družine z več otroki, mlade iz revnih družin, enostarševske družine in še bi lahko naštevali, potem lahko rečemo, da Slovenija postaja iz dneva v dan bolj družba revnih. Torej se ni se potrebno ozirati po Afriki, Aziji ali drugih oddaljenih državah, revščine imamo dovolj že pred domačim pragom. Ampak dokler ne potrka ravno na naša vrata, smo zanjo neobčutljivi. Zato zna biti obisk Rdečega križa prava mala streznitev in predstavlja kruto dobrodošlico v svet realnosti – svet revnih.

 

Sekretarko na Rdečem križu (RK) Metlika Zalko Klemenčič smo zalotili sredi priprav na dobrodelni koncert, ki bo 26. marca v metliški športni dvorani. Izkupiček od prodanih kart bo le ena od kapljic v morje pri reševanju takšnih in drugačnih stisk, na katere žal ni imuna niti metliška občina. Lani so na pomoč priskočili 1.800 osebam, katerim so razdelili 30.666 kg materialne pomoči v obliki paketov hrane, enkratne finančne pomoči je bilo deležnih 110 prejemnikov, zanjo so na RK odšteli 13.275 evrov. Predsednik OZRK Metlika Jože Nemanič, s katerim smo si kasneje ogledali skladišče RK,  pojasni, da potrebe po tovrstni pomoči naraščajo iz dneva v dan. Tako so samo letos razdelili že 412 paketov. Najbolj ogrožena so gospodinjstva brez zaposlenih članov, enočlanska in enostarševska gospodinjstva, pari z dvemi in več vzdrževanimi otroki ter brezposelni -  zadnje čase je med njimi vse več mladih, ki so doštudirali in se, ker služb ni, vrnili v domače gnezdo. Do prehrambenega paketa so posamezniki ali družine v stiski upravičeni le enkrat mesečno, in že ob pogledu na vsebino paketa (v vrednosti 15 eur), kjer so najosnovnejši prehranski artikli,  je takoj jasno, da na RK ne morejo reševati težav, pač pa le dajejo obliže nanje. Naj je srce še tako veliko, se namreč vse ustavi pri denarju in 70.000 evrov, kolikor imajo letno namenskih sredstev, je potrebno zato še toliko bolj racionalno razporediti.

 

Tako gre za enkratne finančne pomoči 18% sredstev, za materialno pomoč 10%, za preventivno zdravstveno dejavnost in krvodajalstvo po 4% , odstotek več za prvo pomoč, 6% sredstev namenjajo za obiske na domu in srečanja starejših, tu so še stroški mentorjev, promocija organizacije in materialni ter stroški dela (skupaj 25%), največ stroškov pa gre v namen izvedbe programov (28%). Teh ni malo; socialna dejavnost, ki zajema materialno in finančno pomoč, letovanje otrok, obiske na domu, srečanje starejših, akcije kot je Drobtinica, potem so tu preventivno zdravstveni programi z akcijo TIK-TAK, kjer merijo pritisk, sladkor in holesterol, pa akcija Občanka, kjer organizirajo pregled dojk, temeljni postopki oživljanja ter številna zdravstvena predavanja. V okviru programov delajo tudi z mladimi; organizirajo tabor LAS-tna aktivnost mladih, enkrat letno kviz, tu je akcija Šolar, kjer priskočijo na pomoč pri nakupu šolskih potrebščin.

 

Kot poudari Klemenčičeva, jim vse to ne bi uspelo brez podpore več kot 500 prostovoljcev, zunanjih sodelavcev in  mentorjev na OŠ, za dobro realizacijo pa skrbi 1.200 članov. Da so njihovi programi sploh lahko realizirani, gre največja zahvala Občini Metlika, ki v proračunu zagotovi večino finančnih sredstev, pa tudi medijem, ki pomagajo pri pozivih k pomoči. Zalka Klemenčič, ki ji dela ne manjka, saj je edina redno zaposlena na RK, pravi, da ji je največja nagrada za opravljeno delo ravno udeležba obiskovalcev na zgoraj naštetih dejavnostih. Sicer pa se med drugim lahko pohvalijo s tremi ekipami za zaščito in reševanje, ki jih sestavlja približno 30 članov, imajo pa tudi javno pooblastilo za izvajanje prve pomoči. Stene pisarne krasijo številna priznanja, med najbolj svežimi je lani OZRK Metlika prejel zlati znak civilne zaščite RS, letos pa Klemenčičeva kot posameznica bronasti. A kljub temu ostane grenak priokus, saj sta si tako Nemanič kot sekretarka Klemenčičeva enotna, da bo to leto bistveno težje kot lansko, saj se večini od tistih nesrečnežev, ki so lani ostali brez vira dohodka, letos iztečejo državne pomoči. Pod pragom revščine tako samo v metliški občini živi – ali naj raje zapišemo životari – približno 1.500 ljudi, od tega zagotovo 20 do 30 takih, ki so na robu preživetja. Ko zgodba, da mati gospodinja za tedenski nakup živil ne sme porabiti več kot 15 evrov, ne sodi v znanstveno fantastiko, pač pa v leto 2010 v nam ljubi Sloveniji. Zgodb, ki te ganejo do solz, ni malo -  od tega, da moški navadno ne »smejo« vedeti, da je žena zaprosila za paket, saj je včasih lažje prenesti lakoto kot ranjeni ponos -  do tega, da pakete dostavljajo tudi ob mraku, da sosedi ne bi videli, kajti stiska in revščina sta očitno nekaj, česar se v današnji družbi sramujemo. Temu bi lahko bilo tako, če bi bili zanju sami krivi, v večini primerov pa ni tako. In zato sem ob odhodu iz pisarne zaprosila za žiro račun ter si obljubila, da bom večkrat oddvojila del dohodkov in ga namenila tistim, katerim je država mačeha.

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, marec 2010, številka XIII/3

 

Na fotografiji: ekipa prve pomoči

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.