Društvo Žumberčanov in prijateljev Žumberka Metlika je bilo v juniju 2006 sprva ustanovljeno kot podružnica KUD Žumberak Novo mesto z namenom organiziranja Žumberčanov, ki živijo predvsem v Metliki, Beli krajini in zahodnem delu Žumberka na Hrvaškem. Društvo naj bi nadaljevalo tradicijo novomeškega društva. V njegovem okviru delujeta dve glasbeni skupini, starejša in otroška tamburaška skupina – Mladi izvor, ki ohranjata tradicionalno melodijo in pesem, ki se je nekoč in se še danes poje v Žumberku.     Po dveh letih delovanja so se kot podružnično društvo v Metliki osamosvojili, izbrali ime društva ter se registrirali. Društvo je odprtega tipa, zato so v njem včlanjeni tudi drugi prijatelji Žumberka, predvsem Slovenci. O tem priča že naziv društva, za katerega je...

Možgane imamo za okras. Z možgani mislimo. Možgane imamo zato, da razmišljamo o dobrih stvareh.                                             (Odgovori otrok na vprašanje, zakaj  imamo možgane)     Rad imam otroke in živali. Zaradi njihove elementarnosti, zaradi njihove naivnosti, zaradi njihove odkritosrčnosti in brezpogojne ljubezni.  Oboji se mi smilijo, kadar trpijo. Zaradi malomarnosti in krutosti nas  starejših. Ker si ne morejo pomagati, ker ne znajo povedati. Mačje in pasje mladiče mečemo v jame, jih žive v polivinilastih vrečkah obesimo na drevo, pustimo, da se jim veriga okrog vratu  globoko zažre v kožo, jih...

»Zakaj bi ponoči, ko mi spimo, zabadava tiktakale in si kolesca brusile,« pravijo Kalani, ko sleherni večer ustavijo nihala pri urah. Če pa hočejo otročaji gledati skozi okna, jih starejši pametnjaki posvare: »Nikar ne zijajte skozi šipe! Šipe bi se prehitro izrabile …«   Ali drži vse to, kar je se je porodilo v ljudski domišljiji, ne morem potrditi. Ljudje smo že po naravi eni bolj varčni in drugi bolj zapravljivi. K večji varčnosti človeka pogosto prisilijo težke življenjske razmere – tako je danes in to velja tudi za preteklost. O tem, kako so postali tako zelo »škrti« Kalani, lahko najdemo razlago v  zgodbi iz davnih časov, ko je bilo v Kalu zares hudo. Takrat se je po Beli krajini klatil velikan, ki so mu Belokranjci nadeli ime Nenasit. Bil je velik požeruh, ki je požrl...

Kakšno sekundo že zadiši po pomladi, čeprav se zima po moško šopiri, razkazuje svojo moč, občutljive spravlja v depresijo z meglo in zloveščimi pticami ujedami, ki posedajo na kolih ob cesti, zrejo po zasneženi pokrajini in čakajo na trenutek, ko bodo zagledale plen. Na ulicah večjih mest so razjarjeni in nezadovoljni ljudje, oblastniki pa so iz dneva v dan bolj cinični. Nekajkrat tedensko slišim po radiu Janija Kovačiča in njegovo Revolucijo, v neki italijanski cerkvi duhovnik družno z verniki poje  rdeče obarvane pesmi in  si mislim: dobro je, da nisem mlad. Bilo je že več takšnih: s snegom, burjo, mrazom bogatih. Nataknile so nam na glavo doma narejene volnene kape, nam ovile noge v obujke, spravile so nas na sani, razveseljevale so nas s sneženimi  možmi, nam obarvale obraze v rožnato ter nam iz nosov...

Akademski kipar Dirk Heij že od leta 1987 živi in ustvarja v Obrhu pri Dragatušu. Na Nizozemskem rojeni umetnik je diplomiral na znameniti amsterdamski  Rietveld accademie, svoje umetniško ustvarjanje pa je iz kiparstva uspešno razširil še na področje slikarstva, grafike in keramike.   Številna njegova dela so v lasti občin, muzejev, šol, podjetij, pa tudi v privatnih zbirkah, predvsem na Nizozemskem, v Sloveniji in tudi drugje po svetu. Bil je med pobudniki ustanovitve KUD Artoteke in vsa leta član njenega upravnega odbora. Pripravil je vrsto samostojnih razstav in sodeloval na mnogih skupinskih.   Pravite, da se v Beli krajini prijetno počutite, najbrž zato, ker vas je v Dragatuš pripeljala ljubezen? Tako je. Prvikrat sem sicer v Slovenijo, natančneje v Slovenj Gradec, na povabilo kolega, ki se je...