Petek, 18. Januar 2019, 22:03

Pogovarjamo se z ... Violeto Tomič

Nedelja, 8. November 2009, 10:46

Violeta Tomič

Violeta Tomič

Umetnica. Igralka. Mama. Popotnica. Ženska, ki ji je mar. Posebne predstavitve res ne potrebuje, v pogovoru pa razkrije številne reči, ki jo za masko njenih vlog ne spoznamo.


Od kod iz Bele krajine pravzaprav izhajate in kako še vzdržujete stik s temi kraji?

Izhajam iz Metlike. Kako vzdržujem stik? Vsi uspešni Belokranjci investirajo v Ljubljano, jaz pa kar zaslužim, nosim nazaj v Metliko, kjer prastaro hišo pripravljam za povratek na stara leta.

 

Kako vas je Bela krajina izoblikovala? Ste že kot majhna punčka sanjarili o odrih in o igri?

Absolutno! Vendar to se ni začelo v Beli krajini; rojena sem v Sarajevu, kjer je bil moj oče glasbenik v operni hiši, v Sarajevskem Pozorištu. Tam sem – namesto, da bi hodila v vrtec – preživljala čas v gledališki kavarni in na vajah. O gledališču sem tako sanjala že od kar vem zase. Z mamo sva potem živeli v Metliki, kjer se je začelo; dramski krožki, nastopi, kulturne prireditve, povsod sem bila zraven. Takrat je bilo tam zelo močno mladinsko gibanje; vsi so se ukvarjali s fotografijo, s poezijo, izdajal se je časopis, začela so se zelena gibanja zaradi onesnaževanja Krupe, imeli smo Mladinski kulturni center. Ogromno smo se družili in pri tem ne le pili in v zrak gledali, pač pa ogromno tudi delovali. Vse to je zelo dobro vplivalo name.

 

Danes je ne le mladinsko gibanje, temveč tudi sama Metlika zelo drugačna…

Ja, zelo drugačna je. Pa saj je cel svet zelo drugačen! Ljubljana je – od tistih časov, ko sem jaz prišla – popolnoma drugačna. Ene stvari gredo na boljše, druge na slabše; kaj je v resnici dobro, ne moremo soditi. Vprašanje, če je ta velik napredek res dober za ljudi. Bela krajina je sicer v svojem jedru ostala nekako neomadeževana. Je pa žalostno, da je kriza, da je depresija, da ljudje težko živijo. Vendar po drugi strani; ljudje v naših krajih pravzaprav nikoli niso zelo dobro živeli, tako da se njim ta kriza tako radikalno niti ne pozna.

 

Kako je potekala vaša pot iz teh krajev proti Ljubljani?

Po gimnaziji, ki sem jo obiskovala v Črnomlju, sem opravljala sprejemne izpite tako v Zagrebu kot v Ljubljani. Ker sem odraščala ob meji, mi je bilo dokaj vseeno, kje študiram, samo da me sprejmejo. Imela sem srečo, da sem tudi v Zagrebu, kjer je bila mnogo večja konkurenca, prišla v ožji izbor. Iz povsem sentimentalnih vzgibov sem se potem odločila za študij v Ljubljani in tam tudi ostala.

 

Bili ste torej prišlek v Ljubljani; po čem se vam je najbolj tožilo. Če sploh po čem?

Jaz sem povsod prišlek. Nikoli se nikjer nisem zares počutila doma. V Metliki sem hrepenela za rodnim Sarajevom, v Ljubljani po Metliki. V tem hrepenenju sem preživela kar precej časa. Vendar to so iluzije; na koncu človek ugotovi, da tisto, o čemer sanja, tisti odnosi, tisti ljudje, da tistega ni več. Da je bil to le trenutek, ki se je zgodil in se več ne bo ponovil. Da si doma tam, kjer pač trenutno si, tukaj in zdaj. In da so meje tvoje domovine meje tvojega telesa, tvoje kože, iz katere žal ne moremo, pa če bi še tako radi!

 

Vaše življenje je polno epizod, polno trenutkov, kot pravite. Kateri trenutek je najljubši ali pa vas je najbolj zaznamoval in zakaj?

To bi težko rekla. Življenje je res sestavljeno iz trenutkov oziroma iz obdobij. Kadar je slabo obdobje, se je treba zavedati, da pride dobro, kadar je zelo dobro, je treba biti pripravljen na slabe čase. Nikoli se ne identificiram s trenutkom, gre za obdobja. Tako je obdobje materinstva, obdobje službovanja v Mestnem gledališču, zdaj obdobje svobodnjaštva, pred tem odraščanja. V vsakem obdobju se mora človek potruditi, da se ima najboljše, predvsem pa da stoji za tem, kar počne. Za vse ljudi nikoli ne more biti »vse prav«. Kar je vam všeč, ni nujno, da je meni, kar je dobro za vas, ni nujno dobro zame. Pravil ne gre postavljati. Zlasti pri ljudeh, kakršna sem sama, pri kreativnih ljudeh. Če takšne ljudi skušamo ukalupiti, je isto, kot da bi nas zaprli v zapor. In potem ljudje zbolevajo in umirajo žalostni in bolni, saj počnejo nekaj, kar »morajo«, želijo pa si nekaj povsem drugega.

 

Nam »navadnim« se zdite igralci oziroma se zdi poklic igralca »filmski«, dekadenten. Kako je v resnici biti v čevljih igralca? So bile vaše predstave pravilne?

Vedno, kadar človek sanja, v resnici sanja »filmsko«. Realnost je potem lahko povsem drugačna, konkretna. Če primerjam z materinstvom: ženska, ki ne more imeti otrok, sanja, kako je božansko in idealno imeti otroka. Potem ko pa se otrok zgodi, je to konkreten problem, otroci znajo povzročat sive lase, so velika odgovornost, skrb, seveda pa tudi užitek. Sanjana stvar je vedno idealizirana. Ko jo človek dobi, nikoli več ni tako kičasta, tako roza, kot zgleda v sanjah. Ne, biti igralec ni tako, kot sem si predstavljala, ni pa niti tako zelo slabo. To je moj način življenja, ki je sicer morda res malo nenavaden, vendar je popolnoma moj in si sploh ne predstavljam drugega. Zame ni bilo druge poti in tudi kadar je najhuje, je še vedno moje.

 

Na čem danes temelji vaše profesionalno življenje. Vemo, odločili ste se za svobodnjaštvo; slišimo vas, vidimo vas, kaj pa je temelj?

Balans! (smeh) Balans med vsem; med umetnostjo in komercialo, med domom in družino ter profesionalnostjo, med potovanji in gospodinjskimi opravili, med željami in dolžnostmi. Skratka – balans. Tako kot v vsakem življenju pravzaprav.

 

Kaj pa bi rekli za status igralca pri nas – tudi v luči poskusov spreminjanja tako imenovanega pokojninskega zakona? Si predstavljate, kaj bo recimo pri 65 letih?

Dobro vprašanje! O tem sem veliko razmišljala že zdaj, pri mojih rosnih letih. Včasih se komaj plazim okrog. Kljub temu, da je duh močan, opažam, da je včasih telo šibko. Srečevala sem igralce, ki so včasih že na pol slepi in naglušni hodili po odru. Pod okriljem inštitucije je vendarle malo lažje; starejše igralce dajo malo na stranski tir, pri minimalni igri vseeno prejemajo plačo. Če pa je igralec na tržišču, pa je lahko zelo kruto. Zelo malo je igralcev, ki bi jih pri 65-tih še videli stati na odru. Nemogoče! To je popolnoma nehumano!

K sreči sem bila sama že pred več kot desetimi leti previdna in začela s to svojo hiško v Metliki. Tam imam tudi nekaj vrta, tako da s tisto svojo minimalno pokojnino – če jo bom seveda sploh dočakala – bom morda imela vsaj za elektriko in vodo. Ostalo si bom morala sama pridelati in računati na dobre sosede, ki sicer vedno prispevajo kakšno klobaso. V mestu preživljati starost pa si sploh ne predstavljam.

 

Kaj vas v letošnji jeseni najbolj okupira?

Predvsem spoznanje, da sem v lanskem letu popolnoma pregorela. Od septembra do julija sem bila stalno na poti, stalno po gostovanjih, po hotelskih sobah sem bila več kot doma. Avstrija, Hrvaška, Italija. Zdaj počasi vzpostavljam svoj dom na stare tire. Zato sem si omislila tudi ogromnega psa, ki me drži nazaj od dela. Seveda, če se dela manj, je treba tudi malo pas zategniti. Vendar – če sem že govorila o balansu – nobena stvar ni dobra v prevelikih količinah. Svobodnjaku je sicer delo težko zavrniti, ker je vsako dobrodošlo. Vendar, ko sem si zaželela veliko zanimivih projektov, sem jih tudi dobila. Zdaj pa si želim miru in ga tudi imam. Adaptiram stanovanje, ukvarjam se s hčerko, ki je v srednji šoli. Ko bom imela na tem področju pozitivno bilanco, bom lahko spet s polno paro nadaljevala, kjer sem končala.

 

Omenjali ste tujino – o katerih predstavah govorimo?

Veliko tega je bilo: za Koroške Slovence sem delala predstavo Partizani. Čudovit tekst je napisal Avstrijec Berndt Lepold Mosser. Ravno na obletnico plebiscita smo imeli predstavo, ko se je Haider iz obupa kar ubil. Hecam se, seveda. Vendar zelo blizu naše predstave je potekalo desničarsko zborovanje. Kar malo strah nas je bilo. Ko je Haider umrl v prometni nesreči, je prišlo do prepovedi kulturnih prireditev, kar smo mi mirno spregledali. In prihajali so neki čudni tipi, tako da v resnici nismo vedeli, ali bo kdo vrgel kakšno bombo,ali nas kako drugače onemogočil,zelo čudna energija je bila v zraku. Počutila sem se zelo borbeno.

V Puli sem režirala predstavo v Istarskem narodnem kazalištu »Djevojačka večer«, kar je bil sploh svojevrsten izziv in odgovornost. Toliko večji, ker sem zvečer hodila na gostovanja v Ormož, Ljutomer, Mursko soboto, dopoldne pa vadila v Puli. Tempo je bil res katastrofalen. Gostovali smo na Dunaju, predstavo sem naredila tudi na Ptuju in v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu,za katerega veste,da ga pravkar ukinjajo. Po številnih je udarila recesija, predstave se težko prodajajo, tako da je morda res bolje, da se v tem času malce bolj ukvarjam s seboj.

 

V tem času ukvarjanja s seboj – ste zadovoljni z življenjem? S poklicno izbiro? Tudi z izbiro svobodnjaštva? Ali morda pride kdaj do obžalovanja, da niste v nekem konvencionalnem okviru?

Konvencionalna pač nisem bila nikoli. Tega si včasih celo želim. Po drugi strani pa se zavedam tudi tega, da drugače niti ne bi mogla. Pisarna pač zame ni. Jaz drugače ne bi mogla živeti in ustvarjati. To je pač moje delo. Nikoli ne moreš imeti vsega; tisto, kar imaš rad in še vse ugodnosti zraven. Vedno se plača neka določena cena in jaz jo z veseljem plačujem, ker konec koncev tudi ni nečesa drugega,s čimer bi želela zamenjati. Jaz z veseljem opravljam delo, za katerega sem poklicana. To je moj torej »po-klic«. Mnogi ljudje tega glasu niti ne slišijo.

 

Je kakšen projekt ali pa kakšna predstava, za katero pa bi si zares želeli, da bi bili poklicani?

Hja… Se bom poklicala (smeh). Že deset let delam na tekstu z naslovom Kuhinja. Podnaslovila sem jo Recesijska tragikomedija. Gre za predstavo o možu in ženi, mladem paru, ki se je ravno poročil, kupil stanovanje, najel kredite, ko mož izgubi službo. V isti firmi kot žena. Odnosi se potem, ko on postane gospodinja, popolnoma spremenijo. Iskrenosti ni več, prihaja do očitkov in tako naprej. Tekst imam že deset let in zdaj je čas zanj. Že dvakrat sem kandidirala na Ministrstvu za kulturo za sredstva, vendar obakrat sem bila zavrnjena, češ da je to komercialen projekt. Ker bi ga seveda ljudje z veseljem gledali! Ker govori o njihovih življenjih in stiskah! Inštalacija, recimo ji »Kako se poserješ v kot okrogle sobe«, pa dobiva krasne denarje. Vendar tako pač je. Ker je moje ime znano, ker ljudje vedo, da jim bom dala nekaj provokativnega, nekaj zanimivega, ker bodo ljudje prišli, zato si – očitno – na ministrstvu mislijo »ah, ona bo že«. Verjetno bom vzela kredit in naredila predstavo.

 

Kako je ime psu? (v času pogovora Violeta sprehaja psa)

Buda! Dobila sem ga v Zavetišču na Gmajnicah, kjer so mu dali ime. Verjetno zaradi njegovega karakterja, ker je dobrodušen, pozitiven do konca. Če ga pes ugrizne, se niti brani ne. Pa vsakemu da lupčka. Hčerke ime ni presenetilo, saj ve, da sem skoraj obsedena z velikim, nasmejanim, vampastim Budo. Zame – naj mi verniki oprostijo – zame ni Bog tisti, ki mi nabija krivdo in ves shiran visi obešen v enem kotu. Veliko bližje mi je nasmejan, zadovoljen, dobrodušen Buda. Zelo rada tudi potujem v vzhodne, budistične dežele, kjer je morala popolnoma drugačna, kjer so ljudje popolnoma drugačni, kjer ne potrebujejo desetih božjih zapovedi da se ne požrejo med sabo, saj verjamejo v karmo. Drug do drugega, do narave, do živali so ljubeči in strpni. Mi pa mislimo kakšen odnos imamo do narave… Saj vidite, da na dolarju piše »In god we trust« (verjamemo v Boga op.p.) pa samo poglejte, kaj vse nam počneta Amerika in njegov dolar. Kar se mene tiče, jaz se z vsakim svojim dihom borim za stvari, v katere verjamem. Zato pišem kolumne, pomagam brezdomim ljudem in živalim, delam take predstave, kot jih delam, ker se mi zdi, da ni dovolj delat samo svojo kariero in se slikat ves lep, pač pa da je prav posvetiti svoje delo tudi višjim ciljem. Pomagati ljudem, jim odpirati oči, jih vzgajati in tako počasi, po svojih močeh, lepšati in popravljati ta kruti svet.

 

Barbara Barbič

Belokranjec, oktober 2009, XII/10

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.