Nedelja, 18. Avgust 2019, 12:16

Pogovarjamo se z ... Zvonetom Ivanušičem

Torek, 30. Marec 2010, 20:15

ivanušič

Od kod iz Bele krajine pravzaprav izhajate?

Sem iz Adlešičev, iz Gorencev pri Adlešičih. Živim v Črnomlju, kjer imam tudi stalno prebivališče, tako da se Ljubljančanom še vedno ne dam. Imam pa v Ljubljani stanovanje, kjer med tednom tudi živim, saj moje delo poteka od mraka do mraka. Tam prespim, tam imam otroke, študente, tako da skupaj kombiniramo življenje; delno v Črnomlju, delno v Ljubljani. V Črnomlju imam hišo, v rodnem kraju pa zidanico. Belokranjci v šali pravimo, da tisti, ki nima koščka vinograda, ni pravi Belokranjec. Z družino ga kot za neke vrste konjiček skupaj obdelujemo. Tam pozabim na vse tiste živčne stvari, ki se dogajajo v službi.

 

Tudi profesionalno ste nekaj časa delovali v Beli krajini, zdaj v Ljubljani. Kako danes gledate na to – roko na srce – nič preveč rožnato situacijo, v kateri Bela krajina je.

Ne vem, kako bi rekel, da sem žalosten, ali jezen; ko gledam na razvoj Bele krajine, sem pesimist. Vsled ekonomiziranja se vse osnovne funkcije selijo v centre, tako da se včasih vprašam, če bo Bela krajina sploh še potrebovala gimnazijo. Kadri se selijo, Bela krajina visoko kvalificiranega kadra ne potrebuje, kar je zelo žalostno. Statistika kaže, da se približno 80 odstotkov študentov ne vrne.

Največji problem je seveda ta, da ni povezav. Če hoče Slovenija ohranit Belo krajino kot nek del povprečno razvite regije, bo morala posodobiti cestno povezavo. Dejstvo je, da župani tudi brezplačno ponujajo nekatere obrtne cone, ki pa jih nihče ne želi niti pod temi pogoji. Neko nepisano pravilo namreč je, da je največ 15 kilometrov  od avtoceste še racionalno postaviti obrtno cono.

 

V zadnjem času so tudi politični napori za pridobivanje denarja za Belo krajino. Pravite da ste v grobem gledano pesimist, kaj pa okrog teh naporov? Ravno tako?

Menim, da samo pridobivanje denarja ni rešitev. To je zgolj rešitev, ki bi olajšala življenje za krajši čas, medtem ko bi problem ostal. Potrebna je pomoč za razvoj projektov, turističnih in ostalih. Pri tem pa je potreben koncept, ne denar. Pogoj pa je seveda cestna povezava in vzpostavitev neke infrastrukture, ki bi omogočala razvoj podjetništva in male obrti.

 

Sami ste bili včasih minister za finance. Danes je zaupanje v politiko – ki bo sprejela odločitev tudi za takšno pomoč – na psu. Zadnje afere so to zaupanje še bolj zamajale, med drugim tudi zadnja afera glede politične trgovine. Je to del igre? Tudi v poslu?

Trgovanje je dejansko reševanje problemov na kratek rok. Na dolgi rok ne, vedno pride do bumeranga. Nikoli nisem bil pristaš trgovanja, ker vedno se človek zaplete v neke probleme, tako da to racionalno sredstvo za reševanje problemov to trgovanje vsekakor ni.

 

Kako pa sami gledate na te afere, zlasti gospodarske. Večina jih je seveda še v fazi preiskav, vendar kako gledate nanje? Kot gospodarstvenik?

Moram povedati, da tega sploh ne berem, ker se mi zdi, da s temi aferami samo preusmerjamo pozornost. Ukvarjamo se z aferami, namesto da bi se s konceptom, kako naprej v tej državi. Kako bomo vzpodbudili gospodarsko aktivnost, kako bomo zmanjšali stroškovno naravnanost slovenske države. Slovenija lahko reši probleme le na ta način, da zmanjša to požrešnost države. V preteklosti so vsi govorili, kako so vzpostavili razvojno naravnan proračun. Ne moremo govoriti o razvojno naravnanem proračunu, če je 90 odstotkov sredstev porabljenih z vnaprej določenimi zakonskimi in podzakonskimi akti. Ključ je v varčevalnem programu države; ne na ta način, da se odločimo za zmanjševanje plač, pač pa v tem, da zmanjšamo birokratski del države. Državo je potrebno zmanjšati, država je prevelika.

 

Analitiki govorijo, da je koren socialno gospodarske krize v bankrotu etike, bi rekla. Na začetku zloma smo brali, da bi to obdobje moralo biti tudi priložnost v smislu odpravljanja teh vzrokov. Se popravljajo? Kako se to čuti pri vodstvih podjetij? Mali človek nima ravno občutka, da bi se kaj popravljalo. Ali pač?

Ja, pri tej krizi je problem pohlepa. Ta pohlep je prišel do izraza, ker finančni sektor ni bil reguliran. V Ameriki je takoj po veliki depresiji Roosvelt zelo reguliral finančno poslovanje. Zdaj pa je liberalizem ustvaril natanko to, da je pohlep prišel do izraza. Ja, problem je v tej etiki, vendar menim, da s tem ko je država dejansko dala neka kritja in povečala izdatke za sanacijo krize, da se ta problem v fundament ni rešil. Spet se isto dogaja, kot se je, torej ta amoralni način poslovanja. Torej na eni strani pomoč države in na drugi isti način delovanja še naprej. Govorim konkretno za Ameriko.

Menim, da bo kriza še trajala. Kar se pa tiče priložnosti; seveda, za nekatere že, in sicer v tem smislu, da je potrebno narediti inventuro sam s sabo in prevrednotenje vrednostnega sistema.

 

Pravite, da se bo kriza še nadaljevala; menite, da bo šlo še navzdol?

Mislim, da se kriza poglabljala ne bo, pač pa da bo na istem nivoju trajala še najmanj dve leti. Neke prosperitete ne bo, pač pa bomo vegetirali.

 

Kakšno bo življenje po veliki recesiji? Pri nas in tudi globalno.

Če se nas bo kriza dejansko dotaknila, bomo res morali prevrednotit naš vrednostni sistem. Pohlep je res problem, zadovoljni bi morali biti z manjšim. To je zelo veliko vprašanje, kaj se bo zgodilo. Če bomo z istimi miselnimi vzorci delovali še naprej, bo dejansko ta kriza, bodo ti cikli dejansko postajali vedno daljši.

 

Vi, kakšna je vaša vizija? Kje boste vi čez nekaj let, ko bomo lahko govorili o življenju po recesiji?

Nimam nekih takšnih ciljev v življenju. Bistveno mi je, da lahko pokažem, da sem nekaj ustvaril, da se ne zapletem v stvari, ki niso v ponos niti meni niti družini, da ohranim distanco do stvari, ki niso moralne. Bolj mi je pomembna kakovost življenja, kot bogastvo. Kakovost življenja v smislu, da sem sam sabo usklajen in da je urejena tudi moja družina.

 

Bi se vrnili v politiko, če bi vam bilo to ponujeno?

Ne. Ugotovil sem, da nisem tip za to, da očitno nisem za politiko. Do neke mere sem vodljiv, vendar na eni točki me nihče ne premakne in tako se potem ustvarjajo konfliktne situacije, ki jih v življenju nočem.

 

Kakšne opravke pa imate zdaj v Rusiji, če smem vprašat? (pogovor je potekal tik pred potjo g. Ivanušiča v Rusijo op.p.)

Družba, kjer sem zaposlen, ima že čez sto pogodb v Rusiji. Odnose imamo z zavarovalnicami, pozavarovalnicami, možnosti pa so še za širitev posla. Pri poslu, ki ga sedaj opravljam, je na prvem mestu zaupanje, šele potem strokovnost. Potrebno se je srečevati, potrebno je iskati rešitve, biti korekten. In zato je pomembno biti prisoten, to iz pisarne v Ljubljani ne gre. Elektronska in sporočila prek mobilnih telefonov sicer ne bodo preteklost, vendar bomo ljudje dajali vse večji poudarek osebnim kontaktom.

 

Za konec eno povsem neobvezno vprašanje; kakšno je poslovanje v Rusiji? Je še takšno, o kakršnem je pripovedoval nekdanji direktor Krke, gospod Kovačič?

Mislim, da je še vedno nekaj podobnega, kot je razlagal on. Konkretno na finančnem, zavarovalnem delu se kriza, likvidnostna  kriza še ne čuti toliko. Če pride v zavarovalnico problem likvidnosti, je to že katastrofa. Tovrstni problemi pridejo zadnji na zavarovalniškem področju. Dobro, problemi, ki jih vsi poznamo, tam so. Torej razslojenost, veliki ekstremi … Ja, mislim, da je v Rusiji še precej podobno stanje, kot ga je opisoval Kovačič.

 

Hvala za zanimiv pogovor!

 

Barbara Barbič

 

BELOKRANJEC, marec 2010, številka 3/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.