Četrtek, 22. Avgust 2019, 23:10

Pogovarjamo se z ... Zdenko Badovinac

Nedelja, 20. Junij 2010, 14:31

Zdenka Badovinac

Iz kje iz Bele krajine izhajate in kako vas je odraščanje tam zaznamovalo?

Izhajam iz Metlike. Moji spomini na otroštvo so najlepši, kar je možno (smeh). Moja družina je bila nadvse ljubeča in mi je omogočila duhoven razvoj, zaradi katerega sem se najverjetneje potem tudi začela ukvarjati z umetnostjo. Tudi Metlika sama kot mesto, prijatelji, s katerimi sem rasla, vse to mi je veliko pomenilo. Žal z večino več nimam kontaktov in tudi z Belo krajino več ne. Življenje prinese svoje. Poleti pridem kdaj na Kolpo, to pa je tudi ves moj stik s kraji otroštva.

 

Kako pa je potekala ta vaša življenjska pot iz otroških krajev do mesta, kjer ste danes?

Na gimnazijo sem hodila v Novo mesto, potem pa sem izbrala študij umetnostne zgodovine v Ljubljani. Ostala sem tukaj; zaradi smeri študija bi težko dobila službo izven Ljubljane. Iskanje drugje me niti ni zanimalo, saj sem se želela ukvarjati s sodobno umetnostjo in največ tovrstnih umetnikov je pač v Ljubljani.

 

Če se danes ozrete nazaj – ste izbrali prav? Bi se danes odločili drugače?

Ne, saj sem še vedno isti človek (smeh). V času odločanja sem veliko razmišljala o tem, kaj sem in verjetno sem se prav odločila. Prav je, da spoštujemo svoje mladostniške odločitve.

 

Ste se tudi sami kdaj ali pa se še vedno izražali skozi umetnost?

V času študija sem se res preizkušala v slikarstvu, seveda amatersko, nekaj časa sem se ukvarjala s fotografijo, vendar oboje je bilo ljubiteljsko.

 

Moderna galerija… Večina naših bralcev najverjetneje nikoli ni še bila v tej ustanovi, zato kratka predstavitev, morda njeno poslanstvo…

Moderna galerija je osrednji državni muzej za moderno in sodobno umetnost, se pravi za 20. in 21. stoletje. Hranimo najpomembnejšo zbirko del tako slovenskih kot tujih avtorjev; zbiramo tudi dela vzhodnoevropskih avtorjev, ki jih postavljamo v dialog z zahodnimi. Prirejamo razstave najpomembnejših domačih in tujih umetnikov, pregledne studijske razstave in seveda tudi mnoge druge aktivnosti, ki se povezujejo z interpretacijo umetnosti, s popularizacijo umetnosti.

 

Ko govorimo o kulturi, o umetnosti je vedno aktualno vprašanje denarja. Kako se financirate, kako je vas prizadela recesija?

Naš glavni financer je ministrstvo oziroma država, delujemo torej na podlagi javnih sredstev. Majhen odstotek dobivamo tudi s strani sponzorjev, kar pa je seveda vse težje. Kar se slednjega tiče, nas je omenjena recesija najbolj udarila, ja, če lahko temu tako rečem. Podjetja začnejo najprej varčevati ravno pri sponzorskih sredstvih; bojim pa se, da se nam pravi val redukcij denarja za kulturo - kot najavljajo – šele obeta.

 

 Kaj to pomeni za vas?

V določenih institucijah začnejo najprej zmanjševati število programov. Nadaljuje se lahko še na kakšne druge načine, vendar upam, da do tega ne bomo prišli.

 

Se vam zdi, da umetnost – tudi izhajajoč iz prejšnjega vprašanja – pravo mesto v družbi danes?

Ne. Umetnost je vedno nekje na margini; ne enako, vendar žal v vseh obdobjih. V času masovnih medijev ima umetnost sicer možnosti, da se bolj širi, popularizira med ljudmi, tudi šole vse bolj poskrbijo za to, čeprav še vedno ne v zadostni meri. Mi se trudimo, da bi dosegli čim bolj različne publike; se pravi, ne vabimo samo neke elite, pač pa se ukvarjamo tudi z ljudmi, ki sicer nikoli ne bi prišli: marginalizirane ljudi, predstavnike kakšnih drugih narodnosti, ki živijo v Sloveniji. Reagiramo tudi na različne družbene probleme in skratka poskušamo biti institucija, ki živi s svojim časom.

 

Kar se tiče današnjih umetnikov, ima Slovenija nekaj velikih imen; nekaj jih je tudi, ki živijo in delajo zlasti v tujini in so morda vsled tega doma nekoliko prezrti. Recimo Dragan Živadinov, Marko Peljhan. Tu ne gre za prepoznavnost v širšem krogu, pač pa predvsem za podporo. Kako komentirate?

Mislim da umetnika, ki ste ju omenili, nista prezrta pa tudi ne podhranjena, kar se tiče podpore; v primerjavi z drugimi umetniki dobita sredstva za programe. Seveda pa teh sredstev nikoli ni zadosti. Vsekakor gre za pomembna umetnika, s katerima tudi mi veliko sodelujemo in tudi država ju ne ignorira.

 

Kar se tiče podpore in ne-podpore je zanimiva tudi vaša zgodba Male galerije, ki se je – recimo temo tako - zapletla v malo bitko s kapitalom oziroma banko…

Mala galerija sicer še vedno deluje, je pa res, da so nam omenili možnost, da bi tam imeli neko svojo dejavnost in v tem primeru bi nam tudi pomagali najti neki novi prostor. V tem trenutku so ti pogovori sicer še zamrznjeni, tako da upam, da bomo Malo galerijo zadržali. Je pa res, da so bila tam določena obnovitvena dela, s katerimi nismo bili najbolj zadovoljni. Prostor sam pa sicer še vedno funkcionira z istim programom naprej.

 

Trenutno se v Moderni galeriji pripravlja razstava U3; koga ste povabili oziroma izbrali za sodelovanje?

Na razstavi U3 sodeluje vrsta slovenskih umetnikov, med njimi tudi Dragan Živadinov, ki ste ga omenili in ki zaseda precej prostora pri nas. Marko Peljhan bo tudi sodeloval s predstavitvijo neke knjige, malo kasneje na razstavi in še vrsta ostalih čisto novih imen. Koncept razstave temelji na novem razumevanju realizma in realnosti. Gostujoči kustos razstave je trenutno eden najpomembnejših kustosov Evrope Charles Esche, ki razstavo postavlja. Izdali smo tudi katalog, ki je nekoliko nenavaden in spominja na leksikon; znotraj kataloga so različna gesla o samih umetnikih pa tudi o samem življenju v Ljubljani, gesla o terminologiji, ki se veže na koncept razstave U3.

 

Zanima me, kako pravzaprav poteka vaše delo; širšemu krogu, krogu naših bralcev je vaše delo najverjetneje popolna abstrakcija.

Moje delo je povezano z umetnostnim programom; sem umetnostna vodja galerije, hkrati pa tudi poslovna vodja galerije. To pomeni, da sem odgovorna za ves program, razstave, zbirko, arhive, dokumentacijo, knjižnico. Koordiniram delo kustosov, ki vodijo posamične oddelke, hkrati pa sem odgovorna za finančno poslovanje hiše. Prav tako pa seveda tudi skrbim za promocijo, za predstavitev hiše doma in po svetu.

 

 Običajno si predstavljamo umetnike, umetnostne zgodovinarje na povsem drugem bregu kot pa recimo poslovneže. Pa vendar prvo brez drugega očitno ne gre…

Ta stereotip vse manj velja, tudi pri umetnikih samih. Če se vrnem zlasti k dvema, ki ste ju omenili, gre za umetnika, ki se prav dobro znajdeta. Njuna produkcija je razmeroma draga in tako sta prisiljena iskati sredstva ne le pri državi, pač pa tudi pri sponzorjih. Njima ob bok bi tozadevno lahko prištela še nekaj ostalih umetnikov, tako da se – kar se tiče samega poslovanja – kdaj tudi sama kaj naučim od njih. Imam pa seveda tudi pomočnika, pravnika, ki mi pomaga pri administrativnem vodenju galerije.

 

 Zaradi dela veliko potujete, težko vas je bilo ujeti. Kam vse in katero mesto, država je pustila največji vtis. Predvsem seveda kar se tiče vašega dela.

Potujem v zelo različne države, v glavnem pa so moja potovanja povezana z našimi lastnimi projekti, mnogo pa je tudi vabil na različne konference, kjer predstavljam naše delo. Moderna galerija je zelo poznana v svetu in služi kot nek zanimiv model, tako da sem večkrat povabljena na takšna srečanja, kjer predstavljam naše delo.

Vtis… Vedno si mislimo, da so prestolnice kot so New York, Pariz, London tista prava mesta za umetnost. Po svoje to tudi drži. Hkrati pa moram reči, da postajajo vse bolj zanimiva mesta na margini; osebno me je impresionirala Tirana, kjer sem pred nekaj leti delala na tamkajšnjem bienalu. Močne vtise sem dobila o tem, kaj je pomembno za umetnost, kako razmišljati o umetnosti. Ne samo znotraj samega dela, pač pa tudi v povezavi z nekim socialno – političnim kontekstom. Zelo mi je ljub tudi Istanbul, ki postaja eno bolj zanimivih umetnostnih središč v Evropi.

 

Kje na tem zemljevidu je Ljubljana?

Ljubljana na tem zemljevidu zaseda eno lepo mesto, zato nam tudi uspe vedno privabiti najbolj kvalitetne ljudi, kot je recimo v tem trenutku Charles Esche. Tudi dejstvo, da me toliko vabijo na toliko različnih koncev sveta, kjer razlagam o našem delu, pomeni, da ima Ljubljana kar močno mesto na zemljevidu umetnosti sveta in njegovih institucij.

 

Barbara Barbič

 BELOKRANJEC, junij 2010, številka 6/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.