Pogovarjamo se s… Sonjo Bukovec

Sonja Bukovec trenutno opravlja dela in naloge državne sekretarke na Ministrstvu za kmetijstvo. Diplomirala je na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor. Leta 1996 je pridobila naziv pooblaščena državna revizorka. Magisterij je opravila na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Ministrstvu za finance je pridobila naziv notranja vladna revizorka. Poklicne izkušnje je med drugim pridobivala kot vodnja bančne podružnice, notranja revizorka, bila je direktorica Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo, svetovalka državnega sekretarja vlade ter vodja oddelka za proračun. Delovala je na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Je avtorica različnih publikacij in predstavitev slovenskega privatizacijskega procesa v Italiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Rusiji, predavala pa je tudi o ustanovitvi, delovanju in nalogah slovenske plačilne agencije.

 

1. Kako še vzdržujete stik z rodno Belo krajino?

Z veseljem se redno vračam v domače kraje, kjer se srečujem s tamkajšnjimi domačini in seveda družino. Belokranjci so zares prijetni, topli ljudje.

2. Kakšni so spomini na otroštvo in zgodnja leta v deželi belih brez? Se vam zdi, da je okolje bistveno vplivalo na vaš kasnejši razvoj in tudi poklicne usmeritve?

Okolje, v katerem sem rasla, je prijetno, lepo, vendar ne preveč prijazno za preživetje. Kar precej vztrajnosti je bilo potrebno za preživetje, in mislim, da sem jo tam vsekakor pridobila. Ta mi je pomagala doseči zadane cilje. Čeprav sem bila veliko po svetu, sem ponosna na svoje korenine in se rada vedno znova vračam v domače kraje.

3. V prvih letih profesionalnega delovanja ste imeli opravka zlasti s financami, kasneje ste bili direktorica Agencije za  prestrukturiranje in privatizacijo. Kako z današnjega stališča gledate na  čas slovenske tranzicije - na gospodarskem področju? Kako bi se lahko izognili napakam,odpravili krivice, ki so se vendarle pojavile?

Proces tranzicije predvsem v gospodarskem in političnem smislu je Slovenija relativno hitro in brez velikih pretresov izvedla predvsem v posamoosvojitvenem času. Smo socialna država, z relativno dobrim standardom, z velikimi možnostmi za razvoj posameznika. Država dobro funkcionira; kljub trenutnim gospodarskim problemom, ki so sicer širšega, globalnega značaja.Verjetno pa bo, tudi zaradi krize, potrebno redifinirati cilje, vizijo države.

Če se ozrem na življenje v Bolgariji, Makedoniji, kjer je povprečna plača 250 evrov, na organiziranost, učinkovitost teh držav, je zagotovo Slovenija v zadnjih 20-tih letih naredila ogromen  napredek, torej je bila učinkovita na več področjih.

4. Kaj vam je iz tistih časov najbolj ostalo v spominu? "Sestanek" s tako imenovanim gradbenim baronom, SCT-jevim Ivanom Zidarjem?

Proces privatizacije družbenega kapitala je bil nedvomno pomemben del tranzicije in zato zelo občutljiv. Zadovoljna sem, da sem bila vključena v to in da sem ga korektno izvedla. Seveda pa čisto brez prask ne gre. Sestanka res ne bom pozabila, pa tudi medijskih zapisov o tem ne.  

5. Sledil je položaj direktorice Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. V času vašega vodstva je Slovenija uspela pridobiti precej denarja za razvoj podeželja - se vam zdi, da je bil denar maksimalno izkoriščen? Da je razvoj podeželja s pomočjo evropskega denarja zadovoljiv?

Zagotovo brez evropskih sredstev in ukrepov SKP slovensko kmetijstvo ne bi preživelo vstopa Slovenije v Evropsko unijo; slednji pa je bil neizbežen in  nujen, sicer bi ostali del Balkana in tudi ta danes, kot vidite, vstopa v Evropsko unijo.

Slovenski kmet danes prejema povsem enaka plačila in v isti višini kot ostali kmetje "starih držav" članic unije, kar pa ni primer za ostale nove države članice - torej smo edini med njimi in tega se morajo naši kmetje zavedati! Predvsem odločnosti države, da tudi z lastnimi sredstvi doplačuje kmetijska plačila do višine kot jo poznajo v EU.

Črpanje evropskih sredstev tako za neposredna plačila kot za razvoj podeželja je zelo dobro in marsikatera kmetija, vaško središče ipd. ne bi bilo obnovljeno, posodobljeno, če teh sredstev ne bi bilo. Zagotovo pa moramo v prihodnje dati večji pomen in poudarek na učinkovitosti teh sredstev, torej da jih resnično vlagamo v razvojne projekte, ki bodo dokazljivo povečevala učinkovitost kmetij, povečevala zaposljivost ipd.

6. Ko  ste bili še direktorica na tej agenciji, ste dejali, da bi za uspešnejše črpanje evropskega denarja potrebovali več zaposlenih. Kako - izhajajoč iz te trditve - komentirate Pahorjevo, češ da je polovica preveč zaposlenih v javni upravi?

Izjave ne bi komentirala, saj za to nisem pristojna. Zagotovo pa lahko rečem, da agencija upravičuje število zaposlenih (cca 300). Strošek teh kadrov lahko upravičimo s sredstvi, ki jih na drugi strani pridobimo iz Bruslja za razvoj slovenskega kmetijstva in podeželja. V tem letu bo izplačanih približno 380 milijonov evrov in agencijo lahko primerjamo s srednje veliko banko. Tudi banka bi imela manj kadra, če ne bi bilo potreben nadzor nad upravljanjem z denarjem.

7. V času delitve denarja iz programa Sapard so bili kmetje sicer precejnezadovoljni. Sindikat kmetov vam je očital neverodostojnost in celo zahteval vašo zamenjavo. Šlo je za delitev denarja iz razpisa za nakup kmetijske mehanizacije. Dim brez ognja?

Vsekakor. Agencija je dodeljevala velika nepovratna sredstva po strogih kriterijih, česar pred tem ni bilo. Težko je bilo razumeti nov sistem in množico dokazil za upravičenost ter mnoga preverjanje in kontrole na terenu. Bil je vzpostavljen popolnoma nov način dela - nadzor nad korektno porabo nepovratnih finančnih sredstev. Še sedaj, po 10 letih, to ni čisto samoumevno, da je potrebno denar vrniti, če ni porabljen v skladu s pravili.

8. Kaj točno zajemajo vaše naloge državne sekretarke na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano? Kako zgleda vaš delovni dan?

Predvsem sem desna roka ministra, to pomeni, da prevzemam del nalog in odgovornosti, npr. moje področje je predvsem priprava in izvrševanje proračuna, delovanje agencije in revizije s tega področja.  Pogosto sem na vladnih odborih, v državnem zboru, velikokrat na terenu med kmeti.

9. Kje so še rezerve - če govoriva o podeželju - in kako bi jih lahko hitreje spravili v pogon?

Na razpisih je dovolj finančnih sredstev; učinkovite naložbe  bi hitreje spreminjale podobo naše krajine in seveda zadovoljstvo ljudi na podeželju.

10. Decembra so se ravno v Semiču zbrali predsedniki slovenske zveze Podeželske mladine. Je kmetijstvo kot tako pri nas lahko perspektivno za nekega študenta, ki si šele gradi prihodnost?

Vsekakor!

11. Kakšna bi bila najboljša strategija za ohranitev majhnih kmetij?

Majhna kmetija mora imeti še kakšno dopolnilno dejavnost in tudi za te imamo razpise in finančna sredstva.

12. Kje boste preživeli praznike?

V domačih krajih, kjer se vedno lepo počutim.

 

Barbara Barbič

 

BELOKRANJEC, december 2009, št. XII/12