Sobota, 15. December 2018, 18:47

Pogovarjamo se z ... Mihajlom Jozafatom Hardijem

Torek, 21. December 2010, 08:41

Hardi

Mihajlo Jozafat Hardi. Duhovnik grškokatoliške cerkve v Metliki. Vdovec. Ikonopisec. Pesnik. Pisatelj. Človek, ki si je s smrtjo zrl iz oči v oči, z izredno zanimivo življenjsko zgodbo. Prijazen in dober gostitelj, ki na mizo nujno postavi tudi „rakijo“. Da beseda lepše steče....

 

Vaša življenjska zgodba je zrela za knjigo, se mi zdi. V Slovenijo ste prišli leta 1991, prebegli ste z vojnega območja, sicer pa ste Rusin. O tem narodu večina Slovencev ne ve ravno veliko ...

Gre za tako imenovane evropske Kurde, tako nas je označil eden izmed novinarjev Delove Sobotne priloge. Rusini namreč nimamo svoje države. Naša domovina je bila Rutenija, latinsko smo se imenovali Ruteni. Gre za stari slovanski narod s svojim jezikom, živeli smo na območju Slovaške, Romunije, Madžarske in Češke. Pred kakšnimi dvajsetimi leti se je med nami začela prebujati nacionalna zavest, organizirajo shode, kongrese. Natančno koliko naj bi nas bilo, ne vem, je pa veliko Rusinov v Vojvodini, kjer imajo celo katedro rusinskega jezika na tamkajšnji filozofski fakulteti. Tam imajo Rusini v svojem jeziku, ki je še najbližji slovaškemu, svoje oddaje na televiziji in radiu.

 

Pri Rusinih je skupni imenovalec tudi vaša vera. Grškokatoliška. Kakšna je osnovna razlika med rimokatoliki in vami?

Rusini smo grkokatoliki bizantsko–slovanskega obreda. Več obredov je. Gre za različne načine izpovedovanja vere, različne obrede, različne obleke. Smo pa pripadniki katolikov; v 11. stoletju je prišlo do razkola med vzhodom in zahodom, do zedinjenj je zopet začelo prihajati v 15., 16. stoletju. V vmesnem obdobju smo pravzaprav sodili pod pravoslavce, kar nekateri ne želijo priznati. Ne vem, zakaj, saj gre za zgodovinska dejstva.

Nekaj razlik je ostalo tudi po vnovičnem zedinjenju; mi smo obdržali vse, kar je vzhodnega. Torej disciplino, tradicijo. Imamo skupnega papeža v Vatikanu, kljub temu pa različne obrede, različno obleko. Med drugim se od rimokatolikov razlikujemo tudi po tem, da je pri nas celibat odločitev. Torej pri nas se duhovniki sami odločimo, ali bomo sprejeli celibat, ali se bomo poročili. In vseeno med nami ni nobene razlike. Posvečeni duhovnik je posvečeni duhovnik. Če se bo poročil in imel otroke, je njegova svobodna volja.

 

 Rimokatoliška cerkev se v zadnjem letu precej sooča s krizo, ki jo številni pripisujejo ravno celibatu. Če ne bi bilo celibata, ne bi bilo pedofilskih škandalov, menijo. Kaj menite vi?

Z rimokatoliškimi duhovniki na tem območju se zelo dobro razumemo, enkrat mesečno se dobivamo. Jaz jim vedno pravim: pošteno bi bilo, da bi imeli izbiro. Saj imamo tudi v laični družbi tako rekoč ljudi v celibatu. Za to se sami odločijo. Sveti Pavel je v Svetem pismu napisal, da že od rojstva ni za poroko, takšen se je že rodil, takšen je bil.

Strinjam se, da bi bilo zagotovo manj škandalov znotraj rimokatoliške cerkve, če bi ta odpravila celibat.

 

 Če bi ta kot obveza veljal tudi pri grkokatolikih, bi se vendarle odločili za poklic duhovnika?

Mislim, da ne. Jaz sem že od začetka tako programiran, če lahko tako rečem. Na maturi sem spoznal mojo kasnejšo soprogo. Dopisovala sva se šest let in potem poročila ter dobila dve hčerki. Takšen sem. Težko bi živel sam.

 

 To, da ste prišli v Slovenijo, je pravzaprav splet okoliščin. Lahko bi se končalo povsem drugače...

Ja, res je. Prišli smo iz okolice Šida, iz Bačincev. To je Vojvodina, na srbski strani Srema. Vojna izkušnja je bila preprosto rečeno grozna. Takrat so tri mesece bombandirali Vukovar, mojo prvo župnijo. V duhovniškem življenju je prva župnija prva ljubezen, tudi moji hčerki sta rojeni v Vukovarju. Lahko si mislite, kako mi je bilo. Ponoči se je tresla postelja, cerkev se je tresla od silnih detonacij. Vse ljudi sem poznal, mnogo jih je umrlo. Bilo je res strašno.

 

 Tudi vi ste za las ušli smrti.

Ja. Bilo je 24. septembra 91-tega. V župnišče so ob dveh zjutraj prišli trije vojaki, povsem pijani. Med njimi je bil tudi oficir jugovojske. Prišli so me ubit. Celo družino so maltretirali celo noč. Mene so odpeljali na koruzno polje, kjer mi je eden izmed njih rekel: „Poklekni, zdaj te bom ubil!“ Na čelo mi je pristavil kalašnikovko. Iz cele noči bi lahko posneli film; vodili so me v cerkev, do zvonika, kjer so iskali „ustaše“, kot so rekli. Potem smo šli po vasi, ves čas pa so mi govorili, kako me bodo ubili. Maltretirali so mojo družino. V cerkvi je eden izmed njih rekel, da je doma pustil sina in hči. Rekel sem, da bom molil zanju, pa mi je odvrnil, da ne bo potrebno, ker jutra ne bom dočakal. Kaj se je zgodilo, da so me pustili pri življenju, ne bom nikoli vedel. Menim, da lahko svojo srečo pripišem božji milosti.

Vse katoliške duhovnike so povezovali s hrvaško vojsko. Imeli naj bi radijske postaje, izdajali naj bi položaje srbske vojske. To je bila pač fronta, tako pač je. Jaz sem se pogovarjal z njimi, nisem jih ignoriral in mislim, da je bilo to rešilno.

 

Naslednji dan ste se odločili za odhod, kajne?

Ne, nisem imel namena oditi iz župnije. Najprej sem nočno doživetje prijavil policiji; če so bili morda povezani, ni bilo časa razmišljati. Rekli so nam, da nas bodo varovali, tiste, ki so nam grozili pa kaznovali. Enemu izmed njih sem rekel, da ne bi želel, da njegovi otroci doživijo to, kar so moji ter da ju bom skupaj s ženo odpeljal.

Ženo in hčerki sem odpeljal k svojim staršem v centralno Bačko, kjer ni bilo vojne. Sam sem odšel k tamkajšnjemu župniku in povedal, da se nameravam vrniti. Na posvet sva se odpravila še k starejšemu župniku v Novi Sad, ki mi je svetoval, da naj vsekakor odidem, saj bodo svoj namen zagotovo izvršili.

 

Zakaj potem ravno Slovenija?

Niti več ne vem, kako in zakaj. Na Hrvaškem nisem imel kam, Slovenija se je kot možnost ponudila sama po sebi. Najprej sem bival pri župniku v Tržiču, imel sem status begunca. Nobenih težav ni bilo, dokler nisem zaprosil za državljanstvo. To je bilo takrat, ko sem tu v Metliki dobil službo. Odbili so me štirikrat, vsaka vloga pa je stala 400 takratnih mark. Rekli so, da za državo ne predstavljam interesa. Povedal sem tej gospe na ministrstvu, da je grškokatoliška župnija na tem prostoru od leta 1611 in da imajo naši verniki pravico do svojega duhovnega voditelja. To so omogočali vsi sistemi; kraljevina, SFRJ, vsi. Nič ni pomagalo. Posredoval je Alojzij Šuštar, ni pomagalo. Posredoval je nuncij, ni pomagalo. Dolgo se je zapletalo, posredoval je potem Vatikan.

 

 Vaša župnija je torej že od leta 1611, koliko vernikov je?

330 duš imam. Tukajšnja cerkev svetega Cirila in Metoda je bila blagoslovljena leta 1903, gradili so jo pet let. Zanimivo je, da je bilo takrat tu 42 grškokatoliških vernikov. Pa so vseeno zgradili cerkev. Pred sedmimi leti smo imeli 100-letnico; prišel je nadškof Rode, na TV Sloveniji so imeli direktni prenos. Lepo se razumemo; tako z verniki kot z ostalimi Metličani.

 

Kaj pa vi? Ste tu sami?

Žena mi je umrla zaradi srčne kapi. Starejša hčerka Mihaila je v Ljubljani, mlajša Helena v Novem mestu. Slednja vodi vrtec Montessori, starejša pa za svojo izobrazbo – diplomirala je na filozofski fakulteti – ne dobi zaposlitve, tako da se je zdaj vpisala za dodatno izobraževanje. Imam tudi štiri vnukinje. Dolgčas mi ni; pišem poezijo, za izdajo je pripravljena moja knjiga Bogastvo katoliške cerkve v različnosti obredov, ukvarjam se z ikonopisjem, rišem tudi akvarele.

 

 Glede ikonopisja: ste edini ikonopisec na slovenskem prostoru. Zakaj govorimo o ikono-pisju in ne ikono-risju?

Ikone se ne rišejo, pač pa pišejo, tako kot zgodba nekega življenja. Zato tisti, ob katerem se zgodba določene svete osebe na ikoni prebudi, ni slikar, pač pa ikonopisec. Ikona nastaja; ikonopisci se, preden se lotimo dela, nanjo pripravimo. Molimo, meditiramo, se postimo, beremo teologijo, razmišljamo. No, pri postu se tudi „pošvercamo“, tu in tam (smeh). Vsekakor gre za tako obsežno duhovno pripravo, da nujno nastane nekaj lepega. To ni obrt, to ni samo umetnost, to je učlovečena božja beseda. Ki daje upanje, ki daje svetlobo.

Zahtevana je izjemna vztrajnost, potrpežljivost, bližnjic ni. Z ikono se ne rojeva slika, pač pa prisotnost. Sicer pa nisem edini, mislim, da so še eni trije. Je pa res, da se najbolj resno ukvarjam s tem, da širše razstavljam in da sem morda zato bolj poznan.

 

 Na koncu se ikona še blagoslovi...

Ja. ta blagoslov se mi zdi zelo pomenljiv. Čeprav je ikona tudi človeško nemočna, jo Bog blagoslavja. Vsak človek je podoba, je ikona, ki izžareva ne le odrešeno Božje, pač pa tudi človeško nebogljeno. In Bog nas na naši poti blagoslavlja, da bi bili zaznamovani z močjo njegovega Duha.

 

Barbara Barbič

BELOKRANJEC, december 2010, številka 12/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.