Petek, 18. Januar 2019, 21:57

Pogovarjamo se z ... Matejo Koležnik

Ponedeljek, 20. September 2010, 15:05

Koležnik

Ustvarjalka. Kreatorica.            Poustvarjalka, kot za režiserje pravi Mateja Koležnik. Iskriva sogovornica, ki ne skopari niti na svoj račun. Samoironija je dandanes vse redkejša odlika, zato pa toliko bolj cenjena pri tistih, kjer jo odkrijemo. Uživala sem v pogovoru, upam, da boste pri branju tudi vi.

 

 

Metlika je bila v času vaše rane mladosti nekakšna valilnica kulturnikov, umetnikov. Kakšni so vaši spomini nanjo, na vaše otroštvo, mladost, Belo Krajino?

Najverjetneje ne prav dosti drugačni kot od drugih; gre za spomine na družino, dedka, babico. Verjetno me je v otroštvu do neke mere zaznamovalo dejstvo, da je bila moja mama učiteljica v šoli, kamor sem hodila tudi sama. Specifična stvar je biti otrok učiteljice, mimogrede te lahko okrog ušes, ko prideš iz razreda. Sicer pa sem bila en tak »štreber.

 

Štreber?

Kako bi razložila … Štreber se uči več, kot bi mu dalo njegovo srce in kot bi duša bila vesela. Ampak tako postane dejstvo, da te ima mama nenehno pod nadzorom, nekako lažje. Z ostalimi učiteljicami so se kar v zbornici pomenile, kje ga »sviram«.

Metlika je sicer v tistem delu mojih spominov, ki jih imam najraje. Predvsem se rada spominjam metliškega mladinskega kluba in ljudi v njem. Eni smo šli potem na „začasno delo“ v Ljubljano, drugi so ostali. V času mojega odraščanja nas je bilo kar nekaj - Ivi Kukman, Rudi Vlašič, Janez Bevk, Matjaž Rus,  Zdenka Badovinac, Zoran Hočevar, Božo Flajšman, Janez Vraničar, Sonja Bezenšek,... da ne bom koga pozabila… Maja   Weiss, seveda. Spominjam se, da nas je veliko razmišljajo in veliko želelo nekaj naredit. In marsikaj se tudi je naredilo. Časopis Razmerja, množica koncertov…. V majhnem mestu veliko stvari, ki so nam dale poriv, da smo mislili. Da smo mislili drugače. Ali pa da nismo imeli občutka, da mislimo drugače. Bili smo tolerantni do tujih čudnosti. Metlika je bila zame en takšen pravi spoj ruralnega in meščanskega. Gre za mesto z dolgo tradicijo, po drugi strani pa… sredi njiv smo. Ta pravi spoj, ki mi ga je dala Metlika, mi še danes pri delu, ki ga opravljam zelo pomaga.

 

Na kakšen način?

Ker sem zrasla s tamkajšnjimi socialnimi vzorci; na eni strani je malomeščanski, na drugi strani kmečki. To mi je bilo dano že od malega. Ne morem reči, da sem otrok stolpnice, tako da so mi te povsem urbane stvari težje razumljive, medtem ko so malomeščanski vzorci »dobro jutro«. Ravno tako kmečki.

 

Kakšni so danes stiki z Metliko?

Metliko imam rada. Morda tisto, ki jo imam v svoji glavi. Res sem imela kake štiri leta, ko sem prišla na faks, težave s tem, da sem provincialka, zdaj pa mi je super. Nekaj prijateljev je, ki jih še pokličem za novo leto, ko pridem domov. Te praznike od 15. leta preživljam doma. Sicer pa hodim samo k mami. Do neke mere me je prizadelo, ker je Metlika postala obmejno mesto.

 

Zakaj? Je to obžalovanje povezano z razpadom države?

Ne, ne zato. Obmejna mesta sčasoma postanejo kot neki pretočni kanali. Začne se jim poznati, da so na robu nečesa. Ne vem, morda je to povezano zgolj s staranjem. Ne maram, da se spreminja idealna podoba mojega otroštva.

 

Spominjam se Mateje Koležnik kot kantavtorice. V 80-tih vas je menda res spoznala vsa nekdanja Juga …

(smeh) Zdaj sem že v takšnih letih, da na to gledam zelo sentimentalno. Bilo pa je super. Na moji gimnaziji v Črnomlju ni sicer nič pomenilo, da sem jaz neka kantavtorica, ki je imela intervju v Stopu. Bila sem še vedno ena debela krava, ki je morila. Statusa „selebretija“ mi – hvala bogu – moja takratna sredina ni dopustila. Spreminjal pa se je moj vzorec življenja; to, da sem pela, mi je odprlo nek liberalni svet, ki ga najbrž v teh malomeščanskih strukturah ne bi spoznala tako hitro. Pri 15-tih letih sem začela srečevati boeme, pisatelje, igralce, umetnike. Doma mi je oče še vedno vztrajno govoril, da je šolo potrebno dokončati in kako da je matematika pomembna. Potem pa sem šla v Beograd in tam poslušala Miroslava Antiča in srečala Moma Kaporja in Bjelo Dugme, Idole… mislila sem si ua! v rit pa matematika.

 

Vaši spomini na mladost so najbrž tudi nekaj povsem drugega od današnjih mladosti. Ste bili kdaj na udarniškem delu?

Mislim, da sem bila ena zadnjih generacij, ko smo imeli še brigade. To je bil seveda drug koncept države, ki ni bila turbokapitalistična. Kultura ni bila odvisna od zabavljaštva in privatnega kapitala, pač pa je zato skrbela država. Spomnim se, da je ob kulturnem dnevu na našo šolo prišla igrat Dubravka Tomšič. Danes pa ne vem, kdo pride… Tanja Žagar? V gimnaziji smo imeli sedmo uro množico koncertov, prišla sta recimo Marko Brecelj in Feo Volarič kot »duo Zlatni zub« in tega absurdnega nastopa ne bom pozabila nikoli. In zelo me je prizadelo, da ob Feovi smrti nihče niti omenil ni,  koliko sta z storila za odpiranje mentalnih horizontov srednješolcev sredi sedemdesetih.  Stvari so bile povsem drugačne... Ah, pa kaj bi stokala, najbolj prav je rekel Feo v svoji "Kratki zgodovini Slovencev": Slovenci smo se osvobodili tujega jarma in si nadeli svojega.

 

Kako odločitev, da iz kantavtorstva – marsikdo bi nadaljeval v tej smeri – spremenite smer. Najprej na filozofsko fakulteto in nato na AGRFT?

V to sem padla premlada, definitivno premlada. Nimam niti neke glasbene izobrazbe, da bi se lahko z muziko ukvarjala, niti nisem nek hud performer niti ne kak izrazit poet, tako da je bila to le neka odskočna deska. Ko sem dojela, da nimam ne zadosti šarma ne moči, da bi stala na odru, ki pa me je na nek način zastrupil, sem stopila na drugo stran. Nekako logična posledica. Ko enkrat srečaš te ljudi, posebej kot otrok, te to povsem začara. Pa še nekaj je… moja stara mama je rekla, da sem bila zmešana že od vedno (smeh).

 

Iz filozofske fakultete na AGRFT zaradi strupa odrskega?

Nikoli se nisem res vprašala, zakaj ta odločitev, povsem racionalnega odgovora nimam. Že prej sem sicer ugotovila, da sem kampanjski in projekten človek; dva meseca lahko zelo delam, potem pa moram zamenjati okolje. V tretjem letniku na filo faksu sem se soočala z dejstvom, da me čaka služba, nekaj zelo stalnega. Najverjetneje se moj nevrotični karakter s tem ni sprijaznil in tako sem se odločila za ta moj posel. Ni lahek, zahteva pa točno to; ko pride do premiere, spustim tega svojega otroka v svet in več niti ne vem, kaj se z njim dogaja. Čaka že novi. Ta način življenja mi ustreza, čeprav mi gre po drugi strani počasi že na živce, da imam svoje življenje spakirano v kovčkih. Kljub temu pa lahko rečem, da imam svoj poklic rada.

 

Kaj trenutno nastaja?

Trenutno se z Alanom Hraniteljem ukvarjava s tem, kako bi naredila hišico za Janka in Metko, da bi bila hišica v bistvu čarovničina obleka. S tem imava trenutno velik problem. Janka in Metko postavljamo v Trešnji v Zagrebu. Zdaj sem torej v kovčkih, potem sem malo doma, potem spet v kovčkih. Imam srečo, ne morem se pritoževati, da nimam dela.

 

Česa bi se želeli lotiti, če ne bi bilo nobenih ovir. Bodisi finančnih ali kakršnih koli drugih. So kakšne neizpolnjene sanje?

V bistvu niti ne. Da bi imela  sanjski tekst, ki ga nisem režirala, bi težko rekla. Ene avtorje imam seveda rajši, Čehova imam zelo rada, vendar to ne pomeni, da ga dobro naredim. Imam sezone, ko sem slabša, in imam sezone, ko mi uspe narediti dobro več predstav. Včasih pa pride čas, ko sem povprečna. Tudi dve sezoni. In takrat je pekel, takrat težko živim sama s seboj.

Sanjskih tekstov, ki bi jih delala nimam, si pa zelo želim delati z nekaterimi igralci, s katerimi še nisem. Čeprav je Slovenija, kot je enkrat rekel Damjan Ovsec »kukr' en štamprle, not' so pa same letalonosilke«, se na odru še nisem srečala  z mnogimi  dobrimi igralci. Kateri so moja tiha želja? Oh, toliko jih je… Še nikoli recimo nisem delala z Jernejem Šugmanom, pa sva prijatelja. Tu so še Gregor Bakovič, Jana Zupančič, Matej Puc, Minca Lorenci….. Slovenija ima hvala bogu zelo veliko zelo dobrih igralcev. Tozadevno je pravi fenomen.

 

Predstavljamo si – kadar se pogovarjamo o igralcih, umetnikih, režiserjih – da živite povsem eno drugo življenje, kot mi, »navadni« ljudje. Spremljate poročila, recimo? Ali res živite v nekem res povsem svojem svetu?

Ja. Zase lahko rečem, da definitivno ja. Če ponazorim: kake tri tedne pred premiero ne berem nič, ne gledam nič. Lahko bi bila kje vojna, pa ne bi vedela. Padem v ta svoj vzporedni svet in zdi se mi, da bo kar konec sveta, če mi ne bo dobro »ratalo«. Slovenskih poročil in časopisov pa ne spremljam, ker me itak vse samo jezi.

 

Mateja Koležnik režiserka se torej ne razlikuje od Mateje Koležnik zasebno.

Ne. To je povsem ista diagnoza (smeh).

 

Kakšna pa je ta diagnoza? Kdo ste?

Ah, to bi težko rekla. Mislim, da sem ena taka težka baba v srednjih letih. Mislim, da je z mano zelo težko živet. Najbrž imam neke dobre momente, ker sem malo zmešana in sem zato zanimiva – če ima človek potrpljenje – sicer pa o sebi mislim, da nisem ravno nek dar z neba.

 

Težko je torej živet z vami – sama s seboj pa najbrž dobro shajate?

Ne ravno. Kadar delam, sem pol časa jezna nase. Na boljše dneve znam to zvrnit na druge, na slabše dneve pa ne. Kreiranje je eno samo izpraševanje, sami dvomi če znaš, če si to prav prijel, če je tvoj pogled sploh vreden časa, ljudi, in seveda tudi denarja. Stalno imam dvome, ali je to, kar delam, dovolj dobro. Seveda, ti dvomi so lahko pozitivni, lahko pa so tudi kontraproduktivni.

 

Pride torej jeza nase in pri tem klišejsko vprašanje, ki se postavlja samo po sebi: obžalujete kdaj izbiro poklica?

Ja! Absolutno! V času vsakega študija nove predstave vsaj nekaj ur! Včasih, ko sem bila še malo mlajša, sem si rekla, zdaj bom pa to nehala, zdaj bom pa ploščo naredila. Režija je kompleksen poklic, ker smo v veliki meri odvisni od ostalih ustvarjalcev in zelo redko se vse ujame. Da je tekst pravi zate, da ga prav zagrabiš, da s svojo avtorsko ekipo vidiš v isto smer, da se igralska ekipa ujame med sabo in s tabo… Gre za kanaliziranje vseh teh različnih energij, ki se zaletijo pri projektu.

 

Bi lahko ob kakšnem takšnem trenutku rekli, da bi se v življenju spopadli še s čim drugim?

Mislim, da ne. Veste, jaz tudi nič drugega ne znam, zdaj pa sem že malo stara za učenje (smeh). Res pa je tudi, da je režija za moj karakter pravi poklic. Dovoli mi sanjat. Dovoli mi živeti v mojih vzporednih svetovih. Ne dovoli mi, da se staram. V glavi.

 

Barbara Barbič

Foto: P. Uhan

BELOKRANJEC, september 2010, številka 9/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.