Sreda, 23. Oktober 2019, 01:15

Pogovarjamo se z ... Majo Weiss

Nedelja, 8. November 2009, 14:09

Vesela jesen

Maja Weiss je največkrat nagrajevana slovenska režiserka. Je avtorica številnih dokumentarnih filmov (Cesta bratstva in enotnosti, Fant pobratim smrti, Nuba - Čisti ljudje (v so-avtorstvu s Tomom Križnarjem), Hočem osvojiti svet - Portret igralke Marije Vere in mnogih drugih), in kratkih igranih filmov (Balkanski revolveraši, Adrian, Child In Time) za katere je prejela več kot 25 domačih in tujih nagrad. Maja Weiss je tudi prva slovenska ženska režiserka celovečernega igranega filma "Varuh meje", ki je bil leta 2002 nagrajen na prestižnem filmskem festivalu v Berlinu kot najbolj inovativen evropski film leta. Med ostalimi nagradami, ki jih je film prejel, pa je tudi laskava nominacija Evropske filmske akademije (t.i. evropski Oscar) za najboljši evropski prvenec. "Varuha meje" je predvajala tudi evropska TV mreža ARTE, ki je v času premiernega predvajanja filma dosegla kar dvakrat višjo gledanost saj je statistika pokazala, da je "Varuha meje" gledalo kar 1 milijon Evropejcev. Te dni je izvedela, da je njen novi film, Angela Vode, skriti spomin, uvrščen v tekmovalni program Prix Europe v Berlinu. To je največji, najstarejši in najpomembnejši televizijski festival v Evropi. V 23-tih letih tega festivala se je od vseh slovenskih tv igranih filmov uspelo prebiti v tekmovalni spored le štirim slovenskim, od tega sta dva filma Maje Weiss (leta 1993 še Vaški učitelj).

 

Iz kje točno izhajate?

Metličanka sem, sicer rojena v Novem mestu. Zaradi bio-filmografij, ki jih je včasih treba spisati za mednarodne filmske festivale, sem si vedno želela, da bi tam pisalo Maja Weiss, rojena v Metliki, in ne v Novem mestu. Nekaj tega lokalpatriotizma je seveda ostalo v meni.

 

Kako še vzdržujete stik z rodno Belo krajino?

Pogosto sem doma – doma. Seveda sem zdaj doma tudi v Ljubljani, vendar »duma – duma«, po belokranjsko, je pač tam, kjer so starši. Imam dva otroka in kar pogosto smo v Beli krajini. Čez poletje, ko je topla Kolpa, ko imajo otroci počitnice, so naši obiski še pogostejši.

 

Pravite, da ste doma tudi v Ljubljani, zaradi filma tudi veliko potujete po svetu, kako zdaj gledate na Belo krajino, kako vas je izoblikovala, zaznamovala?

Mislim, da pokrajina na nek način res oblikuje človeka, zlasti če je ta bolj občutljiv. Prekmurska ravnica zagotovo deluje drugače, kot denimo gričevje Bele krajine, ali pa nek Alpski svet. Menim, da to vpliva na človeka in njegovo mentaliteto. So pa zanimive primerjave; veliko filmov sem snemala po Sloveniji in ugotavljam, da smo si Belokranjci nekako najbližje Prekmurcem. Morda smo - zaradi oddaljenosti od centra, v preteklosti tudi pozabljenosti - na nek način mehkejši, pa tudi bolj zadržani, kot recimo Štajerci ali Primorci, ki so bistveno bolj odprti in ekstrovertirani.

 

Če se postaviva nazaj v otroštvo; kako je iz želje postati doktorica prava prišlo do odločitve film?

Res je; v osnovni šoli sem bila prepričana – zaradi Prešerna – da je največ, kar lahko človek v življenju doseže, da postane doktor prava. Potem je vendarle šlo življenje in gimnazijska pota povsem v druge smeri; ostala sem sicer znotraj polja umetnosti, kjer je deloval tudi Prešeren. Moram pa priznat, da sem zlasti v zadnjih letih pomislila, da bi bilo morda vendarle bolje, da bi našla neko redno službo in da bi bilo morda celo bolje, da bi izbrala pravo. Namreč v umetnosti, v tem svobodnjaštvu obstati in preživeti, je zares velika umetnost.

 

Pridejo torej – kljub vsemu – trenutki, ko vas vendarle zamaja, ali ste se odločili prav…

Seveda. Zdi se mi sicer, da sem tiste vrste človek, ki bi v življenju lahko počel vse in nič. Če ne bi naredila sprejemnih izpitov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, če jih ne bi opravila prvič, jih v drugo – kolikor se poznam – ne bi šla niti opravljat. In najbrž bi se moja življenjska zgodba odvila povsem drugače. Ja, še vedno me včasih obdajajo dvomi. Zdaj sem nekje na sredini življenjske poti; če bom seveda imela srečo in živela dolgo življenje. Stara sem 44 let in v tem času človek razmišlja, da je morda še vedno čas, da kaj spremeni. V teh razmišljanjih srednjih let, s katerimi se gotovo sreča vsak človek, se seveda soočam z vprašanji: ali nadaljevati, vztrajati na tej poti, ali morda vendarle spremeniti smer delovanja.

 

Ko je zrasla odločitev, je bila gotovo neka vizija; morda živeti sanje? Ozaveščati? Spreminjati? Se je ta vizija udejanila, ali se z leti spreminja?

Mislim, da sem viziji ostala zvesta do danes. Za filme, ki jih delam, za tematike, ki se jih lotevam, je značilna neka angažiranost; ne glede na to, ali gre za dokumentarne, igrane, televizijske. Mislim, da sem znotraj tega prostora – kot ženska režiserka – dosegla kar veliko. Čeprav je res, da je od končane akademije do trenutka, ko sem dobila odobren prvi film, trajalo bistveno dlje, kot pri marsikomu drugemu. Dvajset let po akademiji pa lahko vendarle ugotovim, da ostajam zvesta prvotni viziji.

 

Je torej težje biti režiserka v Sloveniji, kot režiser?

Je bilo težje. Meni osebno trenutno ni. Skozi leta sem si ustvarila ime in pozicijo; čeprav je ta pozicija neodvisnega režiserja, ki aplicira na javne razpise,  seveda tudi pod vprašajem. Nikoli ne vemo, kako smo komu kaj všeč, in ali se res ocenjuje projekt ali denimo v prvi vrsti neka politična obarvanost.

 

Prej ste rekli, da ostajate zvesti viziji, pa me zanima, kako izbirate tematike; so naključja, se prepustite, ali je vse premišljeno. Denimo Angela Vode je lahko nek odgovor, Darfour je lahko nek odgovor. Lahko rečeva, da gre na nek način za vprašanje oziroma odgovor na vprašanje »Veš, režiser svoj dolg«?

Lahko rečem, da so to vse na nek način naključja, vendar naključja, ki so do mene pripeljala določene ljudi. Moje prvo sodelovanje s Tomom Križnarjem je bilo »Nuba, čisti ljudje«. Prišel je k meni z goro materiala in s svojim prejšnjim filmom o Avstraliji. Najprej sva delala Nube, sledil je Darfour, ko je Tomo prišel nazaj in rekel, da sem jaz edini naslov, ki razume, pomaga in ki bo delo opravil tako, da bo to naletelo na odprta ušesa, na nek odziv.

Pri Angeli Vode pa sem bila povabljena s strani Alenke Puhar, ki je pripravila knjigo Angela Vode, skriti spomini. Naključje je bilo, da sem to knjigo kupila mami na božič, potem pa me je čez nekaj mesecev Puharjeva poklicala in me povabila k sodelovanju.

Eden izmed projektov, ki ga zdaj pripravljam, je Balkanika, nekakšno potovanje po Balkanskem polotoku skozi zgodbe pisateljev. V njem ravno tako sodelujem z dvema literatoma: Mitjo Čandrom in Alešem Štegrom, ki sem ju pa jaz povabila k sodelovanju.

Pripravljam tudi igrani film po romanu Dušana Šarotarja, s katerim sem že sodelovala pri Občutku za veter. To je bil poetični dokumentarec, kjer sem tudi jaz povabila Ferija Lainščka in Šarotarja.

Torej ta sodelovanja se prepletajo; v osnovi gre za naključja, čeprav, če človek pogleda z druge strani, niti ne gre za naključja kot taka…

 

Slovenski film je v nezavidljivem položaju; po eni strani večne težave z denarjem, po drugi strani pa tudi h kritikanstvu usmerjena publika. Se kdaj zares naveličate, ali so denimo številne nagrade in samozadovoljstvo nad opravljenim delom dovolj velik zagon?

Sodim v srednjo generacijo ustvarjalcev, za nami prihaja močna generacija filmarjev, za katere si želim, da pridejo čim prej do filma. Njihovo delo že potrjujejo številne nominacije in nagrade iz svetovnega prostora. Pri nas je sicer, ja, neurejen filmski prostor v smislu nekega kolobarjenja; potrebno je vedet, kdaj so razpisi, kdaj se zaključujejo, kdaj se zaključujejo roki za pritožbe. Medijsko je že precej razvpita zgodba nemogoče vzpostavitve delovanja Filmskega sklada in določanja njegovega direktorja, ki še vedno ni rešena. Menim, da se stvari res prepočasi rešujejo.

Kar pa se samozadovoljstva tiče… veste, človek bolj ko je starejši, bolj je kritičen. Vsako delo gotovo povzroča tudi določene frustracije; ko je opravljeno, tudi če je dobro, je vedno lahko še boljše. S to težavo je sicer potrebno opraviti, saj sicer lahko začne človeka razžirati, načenjati tudi zdravje.

 

Prej ste omenili, da ste tudi mama, da imate družino, pa me zanima, če se v privatnem življenju lahko distancirate, ali v vas ves čas ostaja Maja režiserka, ki na vse reči v čisto vsakdanjem življenju gleda skozi neko »režijsko oko«.

Poklic je tudi način življenja. Zlasti v ustvarjalnih poklicih so ljudje ves čas na preži, predvsem kar se tiče prej omenjenega sistema razpisov, tega boja za obstanek. Naš socialni položaj je beden, je slab. Še če se ustvarjalcu zgodi neko dobro, plodno leto, je prihodek precej obdavčen, potrebno je takoj začet z veliko papirologijo. Posebne situacije so bolniška nadomestila in podobno, ni regresov, ni ničesar. Ves čas so ustvarjalci pri nas na nekem prepihu. Jaz upam, da sem svoj najbridkejši čas vseeno pustila za seboj.

 

Je pri otrokoma opazit ustvarjalno žilico, ali bi si – tudi zaradi vsega zgoraj omenjenega – bolj želeli, da postaneta denimo doktorja prava?

Vsako okolje seveda daje otrokom svoj zaznamek. 16-letni sin hodi v gimnazijo in slišim od učiteljice, da je med najbolj razgledanimi v razredu; prej se tega niti nisem zavedala, vendar ja, njegova širina gotovo pride iz okolja, v katerem se razpravlja o vseh teh tematikah, o vseh teh filmih. Če bi se odločil za kakšnega izmed »svobodnjaških« poklicev, mu seveda prepovedala ne bi, smo se pa že pogovarjali o teh stvareh in seveda je tudi njemu jasno, kako je. Kakšne težave nastanejo, zlasti finančne narave, če je v družini umetnik oziroma – kot pri nas – če sta v družini dva umetnika.

Kar se tiče hčerke; tudi ona je polna umetniških talentov od risanja, petja, plesa in glasbe. To je seveda težak kruh, potrebno se je prebiti v špico, če sploh hočeš obstati. In menim, da je potrebno mladim ljudem to čim prej predočiti, da vedo v kaj se podajajo.

 

Morda za konec eno čisto klišejsko vprašanje za režiserja; vaš najboljši film vseh časov?

Moram odgovorit, da ne vem. Enkrat, ko bom imela čas, bi si želela izdelat svojo lestvico. Poleg tega pa tudi popisati seznam filmov, ki so morda name najbolj vplivali, kje so me pritegnili, zakaj so me fascinirali. O vseh teh filmih, ki so me v mladosti zapeljali v filmski svet, bi nekoč rada napisala tudi knjigo. Ko bo čas, ko ne bo več potrebno toliko sebe dajati v vse projekte, razpise in podobno, o čemer sem razlagala že prej.

 

BARBARA BARBIČ

Belokrnajec, september 2009, XII/9

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.