Nedelja, 18. Avgust 2019, 12:20

Pogovarjamo se z ... Jožico Brodarič

Torek, 20. Julij 2010, 14:54

Jožica Brodarič

 

Vezi, ki jih imate z Belo krajino …

Izhajam iz Metlike, kjer imam še vedno mamo in očeta. Imamo zelo tesne stike, tako da se veliko videvamo. Pogosto prihajam k njima, pa tudi onadva k meni.

 

Spoznali, odnosno zapomnili smo se vas zlasti po oddaji Trend …

Trend ni bil zgolj modna oddaja; na Studiu City sem sprva pripravljala prispevke o modi, vendar zelo kratek čas. Trend pa je bila oddaja o vizualni  popularni kulturi. Poleg mode je zajemala tudi arhitekturo, oblikovanje, fotografijo, skratka šlo je za oddajo, ki je pokrivala širše področje.

 

Pa vendarle ste postali nekakšen sinonim za modno poznavalko pri nas …

Žal (smeh). Projekt Trend peljem naprej. Letos bo že deseto leto, podeljujemo nagrade iz vseh prej naštetih področij ustvarjanja – poimenovala sem jih Trendne slovenske nagrade za modno in vizualno ustvarjalnost. Torej ne gre le za modo, vendar ker gre za daljšo, komplicirano besedo, radi po liniji najmanjšega odpora skrčijo in napišejo, uporabijo »modna poznavalka«.

 

Kako je pripeljalo do te vaše usmeritve v življenju – torej usmeritve v »trend«?

S petnajstimi leti sem se odločila za šolo za oblikovanje, tako da je tudi moja izobrazba s tega področja. Delala sem kot oblikovalka; najprej kot modna oblikovalka, kasneje tudi na drugih področjih. Bila sem scenografka, kostumografka za film, gledališče. Potem še kot novinarka in urednica, avtorica oddaje s tega področja. Moje vse življenje je povezano z estetiko, lepim skozi različne načine.

 

Pravite, da se je začelo že s šolo za oblikovanje; zakaj pa ravno izbira za to smer izobraževanja? Fascinacija nad lepim, zakaj?

To se niti ne sprašujem. Verjetno sem imela nek dar, željo to delat; že v osnovni šoli sem izredno rada risala, bila sem nagrajena na natečajih, tako da je bila odločitev pravzaprav samoumevna.

 

Kako pa bi danes sploh opisali svoj poklic? Kaj vam zagotavlja kruh na mizi in obleko v omari? Pravite, da je to projekt Trend – za kaj pravzaprav gre?

Ukvarjam se s svetovanjem. Skozi leta delovanja sem si nabrala veliko izkušenj, tako da podjetjem svetujem pri razvoju blagovnih znamk in konceptu njihovih proizvodov, načinih prodaje. Druga plat mojega delovanja pa je projekt Trend, ki letos obeležuje že deseto leto. Gre za nagrade, ki jih vsako leto podeljujemo; izberem 12-člansko žirijo, s katero izberemo, kdo je najboljši na že prej omenjenih področjih. Vsako leto izdam tudi knjigo najboljšega v Sloveniji, ki zajema intervjuje z nagrajenci ter pregled vsega ostalega najboljšega, kar sicer ni bilo nagrajeno, bilo pa je zelo dobro in v tistem letu tudi opaženo. Občasno nagrajencem organiziram tudi razstave.

Projekt Trend nameravam v prihodnjem letu vpeljati tudi na Hrvaško in Srbijo, dolgoročna vizija pa je širitev še na ostale države, kot so Madžarska, Avstrija.

 

Če prav razumem, iščete dobro. Kar je za slovenski žurnalizem dokaj nenavadno …

Seveda je to odvisno od medija; moj projekt pa je avtorsko delo, v katerem predstavljam najboljše. Sicer pa, če pogledava iz druge strani – tudi to je lahko neka kritika. Tistih, ki se ne znajdejo notri.

 

Kdo pa so med nagrajenci?

Nagrade podeljujemo novembra. Lani je nagrado prejel Emil Redek za modno ustvarjalnost. Gre za slovenskega stilista, ki v Milanu dela za znane svetovne časopise: od Rusije, Japonske, razne italijanske časopise, francoske, med drugim se podpisuje tudi pod reklamno kampanjo za Rašico. Trije nagrajenci z ostalih področij so še sodobni umetnik Vadim Fiškin, Rus, ki se je poročil v Slovenijo, podjetnik Silvo Kačar za njegovo tretjo blagovno znamko luči vertigo bird, tretja nagrada pa je pripadla fotografu Janetu Štravsu, posnel je depresijo, recesijo v New Yorku, kjer se vidi, da je slednja Ameriko zelo prizadela.

Vsako leto podelimo tudi nagrado za življenjsko delo, lani jo je prejel arhitekt ….. (KRistel). Zasnoval je 24 bolnišnic, med drugim tudi Klinični center in izolsko bolnišnico ter veliko objektov v tujini.

 

Tudi sami se po svojem delu, pojavnosti znajdete med nagrajenci. Med drugim ste prejeli nagrado Modne Jane za najboljši osebnostni stil. Čemu dajete poudarek pri oblikovanju svojega stila?

Z oblačenjem vsekakor izžarevamo neko osebnost, vsak ima nekaj, kar je njemu blizu, v čemer se dobro počuti. Mi, ki smo nemara malo bolj obremenjeni s tem, ki se uvrščamo med poznavalce, pa dajemo kanček večje individualnosti in kreativnosti v svoje oblačenje in tako gradimo svoj osebni stil.

 

Če govoriva o oblikovanju osebnostnega stila; kaj bi rekli, kdo je najbolje oblečen Slovenec med znanimi, morda politiki?

S tem se sicer nisem nikoli ukvarjala, vendar opažam veliko dobro oblečenih ljudi, seveda po mojem kriteriju. Če govoriva o aktualnih politikih, je to gotovo gospod Borut Pahor. Kot študent si je več let služil kruh kot maneken, mama je bila šivilja, ker je odraščal v Novi Gorici, je nanj tozadevno gotovo vplivala tudi Italija. Vedno je brezhibno oblečen. Tudi prejšnji premier, gospod Janša, se oblači zelo solidno, dobro. Med politiki je pravzaprav veliko dobro oblečenih. Katarina Kresal je vedno brezhibna v svojemu stilu oblačenja, torej uradnem, javnem. Še veliko poslancev bi lahko omenila, ki se oblačijo dobro. So pa med njimi seveda tudi takšni, ki nimajo nekega odnosa do svoje zunanje podobe.

 

Če razširiva vprašanje; se Slovenci nasploh znamo dobro, odnosno modno obleči, smo pri oblikovanju svoje podobe kreativni, ali za nas v tem velja čredništvo?

Izpostaviti Slovence, da smo nekaj posebnega v svetu, ne bi mogla. So države, kot sta Italija, Francija, ki imata tu večjo tradicijo. Mi, pa recimo tudi Avstrijci, pa smo morda malo bolj togi. Vendar v tem globalnem svetu se mladi povsod enako oblačijo, tako da ne bi delala razlik.

 

Če se dotakneva še modne industrije, ki narekuje smernice; v časih mojih, vaših staršev so imeli ene čevlje – če so imeli srečo – en suknjič, eno obleko. Danes postajajo omare povsem pretesne, odpovedujemo se stvarem, ki so še povsem dobre za nosit, vendar ne ustrezajo več aktualnim smernicam. Bi lahko rekli, da je tudi modna industrija kriva za krizo vrednot, onesnaževanje in tako naprej?

Seveda. Vendar tekstilna industrija ni nič drugačna kot vse druge. Na vseh področjih velja hudo potrošništvo. Poglejte, kako je vse zavito, kakšna embalaža se uporablja, nekaj niti ne porabimo, že kupimo novo. To je nek vsesplošni trend v razvitem, potrošniškem, kapitalističnem svetu. Porajajo se vsekakor hudi nasprotniki tega, prišla je kriza, ekologija bo gotovo naredila svoje. Vendar zaenkrat je tako. Veliko je proizvajalcev, da bi se obdržali na trgu, se poslužujejo raznih marketinških, tržnih, komercialnih prijemov in to seveda vse vzpodbuja potrošništvo.

 

Kaj pa slovenska tekstilna in obutvena industrija? Kaj je narobe z njo, da tvrdke propadajo ena za drugo?

Že vse življenje spremljam to problematiko, ki ni problematika od vedno, svoje čase so bila to paradna podjetja slovenske industrije. Vse se je začelo z razpadom Jugoslavije, saj smo včasih imeli 20-milijonski trg, ki se je nato z vojno močno skrčil. V Slovenijo je prišlo tudi veliko trgovskih verig, ki so naredile svoje kar se tiče konkurence, zadnja leta pa se je kot konkurent pojavil še vzhod s svojo poceni delovno silo.

Slovenska tekstilna industrija ni bila pripravljena na vse te izzive, usodni udarec pa so ji gotovo zadali nekakovostni menedžerji. Ostali svet se je spopadel s temi težavami, novim razmeram so se prilagodili. Slovenska tekstilna industrija pa ni imela sreče z menedžmentom, kar so plačali delavci. Leta 1991 je ta industrija zagotavljala kruh 80 tisoč ljudem; danes se številka vrti okrog dva, tri tisoč ljudi. To je strahoten upad in to je res tragično, sploh če vemo, da so slovenske tekstilne in usnjarske delavke na najvišjem svetovnem nivoju.

 

Je država pomagala dovolj in na pravi način?

Zelo kritična bom; naša podjetja so v zadnjih 20-tih letih dobila veliko pomoči s strani države. Vendar to je bilo brezno brez dna, pomoči niso znali izkoristiti. Zgodba bi bila lahko drugačna zgolj z menjavo lastnikov, menedžerjev. Tudi če bi država še naprej pomagala, ne bi bilo nič drugače. Če bi sploh država lahko še pomagala, saj veste, da so v Evropski uniji omejitve tudi na tem področju. Bi pa rada poudarila, da je trg zasičen tudi na ostalih, veliko bolj kompleksnih področjih, pa se podjetja vendarle uspešno obdržijo na trgu. Če se omejiva zgolj na tekstilno branžo: kitajska delavka, ki dela za veliko manj denarja, je povzročila težave tudi drugje, pa so se vendarle pojavile recimo Zara in druge verige, ki veliko uspešneje kljubujejo krizi. Problem tekstilne industrije v Sloveniji, če povzamem, je hudo neznanje v menedžmentu.

 

Vaše delo je gotovo povezano s potovanji…

Ja, veliko potujem po Evropi, obiskujem razne sejme, razstave, spremljam svetovni trend na vseh področjih. Nedavno sem bila v Rimu, ogledala sem si 14 dobrih razstav od renesančnih umetnikov do sodobnih fotografov. Kmalu bom odšla na sejem pohištva v Italijo, bila sem na pohištvenem sejmu v Milanu, pripravljam se na sejem perila v Parizu, šla bom na sejem za interier v Frankfurt, želim si pogledati razstavo na Dunaju, nedavno sem bila v Zagrebu… Izredno sem radovedna, želim si videti in spoznati čim več.

 

Slovenci si radi prilepimo slabšalne etikete, vedno iščemo izgovore. Kaj pa opažate vi, ki imate torej vpogled v veliko širši prostor?

Pri nas je vsako leto več informacij; veliko je oddaj, časopisov. Ljudje so vse bolj razgledani, vse večji poudarek dajo na estetiko. Zdi se mi, da je napredek res opažen.

 

Barbara Barbič

BELOKRANJEC, julij 2010, številka 7/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.