Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:37

Pogovarjamo se z ... Ivanom Bukovcem

Četrtek, 21. Oktober 2010, 08:28

Ivan Bukovec

Vam pravijo kar gospod župan, kajne?

Pravzaprav kar Janko. Ivan Bukovec je sicer uradno, vendar se je med domačimi in kolegi, v krogu Semičanov udomačilo kar Janko. Ljudje v občini pa me naslavljajo z »gospod župan«, ja.

 

Se spomnite prvega dne po prvi izvolivi in potem prvega leta naprej?

Se. Prvi dan sem prišel na tedanjo krajevno skupnost, katere predsednik je bil moj protikandidat, Jože Mihelčič. Soba velikosti 3 x 4 metre je bila prazna, odklenjena, notri ni bilo niti računalnika, bil je pisalni stroj in telefon. Za potrebe volitev nam je takratna skupna občina dala računalnik; po volitvah ga nismo več vrnili, da smo imeli vsaj to. V prvih dneh sem zaposlil tajnico Sonjo Križanič, ki je pomagala speljati začetne korake. Ker nisem imel večine v svetu, mi v pol leta niso dovolili nobene dodatne zaposlitve, šele potem so vendarle popustili.

Težko je bilo pripraviti proračun; moja sodelavka tega nikoli ni počela, jaz pa sem ga v državnem zboru le bral. Vzeli smo kar četrtino črnomaljskega, naredili nekaj sprememb in tako smo začeli.

Pol občine je bilo brez infrastrukture. Ko sliko obračam nazaj, se mi zdi, da smo bili kar predrzni. Imeli smo seveda nekaj navezav z Ljubljano preko kolegov, sorodnikov, preko doktorja Dušana Pluta. Vzpostavili smo navezave z državnimi sekretarji, ki so bili operativni za pomoč takšnim občinam.

 

 

Pri pridobivanju denarja ste bili uspešni, to vemo vsi. Kako to? Na eni strani vi, na drugi Črnomelj, Metlika, in seveda en kup slovenskih občin ravno tako brez cest, vodovodov. So res družinske in prijateljske vezi tiste, ki pomagajo?

Večkrat sem bil v Ljubljani pri državnem sekretarju, poznanstva smo nabirali tudi preko stranke, posebnih argumentov, da rabimo pomoč, pa seveda nismo potrebovali. Sčasoma smo pridobili znanje, javljali smo se na razpise in bili pri tem kar uspešni. Povprečno sta pri nas dve do tri vasi letno dobile vodovod, nekaj kilometrov občinskih cest, potem pa kar vsako leto kakšen projekt; šola, knjižnica, kulturni center, ki je imeniten ne le za Semič, pač pa za celotno Belo krajino.

 

 

Izpostavili ste veliko reči, ki so storjene, pa vendar bi se še enkrat vrnila k vprašanju – tudi glede na to, da so v zadnjih tednih v državi aktualna tako imenovana omrežja. Znotraj katerih se vračajo usluge, denar in tako naprej…. Koliko je res potrebno, da ima župan, politik, gospodarstvenik razvejano to mrežo?

Potrebno je imeti argument, pa tudi mrežo. Z argumentom dokazujemo in upravičujemo potrebo, na drugi strani pa so potrebne tudi povezave, da lahko uspemo to sprovesti. Brez slednjega morda zmanjka ravno ena vejica v razpisu in zaradi takšne vejice se na razpisu pade. Na malenkosti politika pomaga, da se pride do denarja. Politika še vedno drži neke občine.

Ko človek ljudi spozna, lažje pride do denarja. Novi župani, ki prihajajo na oblast, če ne bodo imeli nekega kritja, bodo do denarja prihajali vse težje. Vse težje je, danes se vsi bojijo, kaj bo, če bodo naredili kaj narobe.

 

Če greva še malo nazaj, v obdobje, pred vašim županovanjem. Kakšno je bilo vaše življenje prej?

Jaz sem kmet. Moja življenjska pot se je ves čas sukala okrog kmetije. Po osemdesetih smo imeli doma kmečki turizem, od tega smo živeli. V politiko sem se spustil takrat, ko praktično še nisem vedel, za kaj pravzaprav gre; bil sem predsednik pionirjev, mladine, tudi športnik, prisoten in aktiven sem bil v vseh javnih sferah življenja. Že leta 1976 smo ustanovili društvo vinogradnikov, katerega prvi predsednik sem bil. Sprva nam tega niso dovolili, češ da je to protidržavno društvo. Šli smo na predsedstvo v Ljubljano, da so vendarle prižgali zeleno luč. Društvo je imelo 1300 članov in to so bili začetki vseh treh naših belokranjskih prireditev, vseh naših vinskih uspehov.

 

 

Kako je nato iz vsega tega delovanja zrasla odločitev za župansko kandidaturo?

Težnja po svoji občini je bil ves čas tu. Leta 1959 so nas priključili k Črnomlju, čeprav Črnomaljčani nikoli nismo bili; sodelovanje ni bilo najbolj zgledno, danes je boljše.

V osemdesetih sem bil med ustanovitelji Kmečke zveze Slovenije; njen tretji odbor sem v Semiču ustanovil 22. junija 1988. Kot predsednik za Belo krajino in Dolenjsko sem bil  tudi med ustanovitelji Demosa. Politično sem se skratka ves čas udejstvoval. Ko je prišlo do občine, sem imel tri, štiri imena primernih kandidatov, ki bi po moji oceni lahko stopili na čelo občine. V zadnjem tednu so zaradi različnih okoliščin vsi štirje odstopili, tako da sem pač napisal sebe. Sprva sem menil, da brez izobrazbe ne bi šlo. Pa sem vendarle uspel in postal župan. Na tej občini sem že skoraj korenine pognal, prišel je čas, da jih presekam.

 

 

Vam je bilo kdaj takšnega spleta okoliščin žal?

Nikoli. Še enkrat bi šel isto pot. Čeprav je bilo moje življenje izredno hitro; politik, gospodarstvenik, hkrati aktiven akter tudi v vseh društvih... Vse to ni enostavno. Prisoten sem na vseh zborih krajanov, na vseh koncih občine. Podpiram vse, ki delajo, občina je ves čas podpirala vsa društva.

 

 

Bi z današnjimi izkušnjami po 16-tih letih na začetku ravnali drugače?

Prav sigurno. Vrstni red projektov, ki smo si ga takrat zadali, komaj zdaj zaključujemo, gre za vodovod. Kljub temu sem ponosen, da smo poleg priključili tudi ostali dve občini in da je to postal belokranjskih projekt, vreden 25 milijonov evrov. Čeprav bi Semič lahko šel brez ostalih dveh precej hitreje naprej, smo rešili širši belokranjski krog.

 

 

Mogoče najtežja odločitev v vseh 16-tih letih, če se jo spomnite takole na hitro; ena, ki vam res ni dala spanca…

Ko smo delali kulturni center, je veliko ljudi zagovarjalo, da bi raje popravili stari dom. Razdvajalo je tudi vprašanje, ali se odločiti za ravno streho ali streho kapnico. Danes vidimo, da ravna streha ni primerna, hkrati pa se zavedamo, da gre svet v to smer naprej. Če izhajam iz konkretnega primera; vedno je bila odločitev lažja, če so v to nakazovali tudi primeri iz širšega območja. Če pogledate Ljubljano, tam imajo novogradnje vse ravno streho. Zagovarjam tezo, da je potrebno novogradnjam dati dušo današnjega časa, ne pa vračati rimskih časov v sodobnost. Kar je staro, naj bo staro, današnji čas pa naj bo sodoben.

 

 

Bi rekla, da ste z zapuščino zadovoljni…

Sem. Ceste so zgrajene, vodovod imamo, širokopasovno omrežje do vsake vasi. Najnujnejše smo naredili. Na področju kulture s kulturnim centrom, društvi, na športnem področju imamo skoraj 15 igrišč, imamo 9 gasilskih obnovljenih domov, odličen lovski dom, planinski dom, nenazadnje tudi edino dolenjsko – belokranjsko smučišče je pri nas, vanj je občina vložila 3 milijone evrov. Verjamem, da se bo v prihodnjih letih razvijal tudi letni turizem.

 

 

Veliko narejenega, če pa gledamo naprej, pa …? Vemo, da Beli krajini ni lahko. Kaj pravite, kje bo v petih, desetih letih?

Ko bomo dobili cesto, bomo zaživeli v povsem drugem tempu. Mladina bo takrat lahko ostala doma.

 

 

Je realno pričakovanje hiter premik v tej smeri? Ste optimist?

Verjamem, da je realno. Vse stranke so dale podporo tretji razvojni osi. Seveda, aktualno vprašanje potem je, ali bo novomeški lobi dovolil, da se najprej zgradi predor, ali bodo najprej zahtevali svojo obvoznico. Če država ne bo poskrbela, da se najprej loti našega predora, se res izgradnja lahko premakne za desetletje. Da bi delali oboje hkrati, ne bo šlo, država tega denarja ne bo imela. Sicer pa sem optimist, ja.

 

 

Država mačeha?

Ja… Do neke mere je, čeprav nam je kar pomagala. Med občinami glede kakovosti življenja smo kar visoko, če bomo dali še nov zagon gospodarstvu, potem bomo zaživeli še lepše.

 

 

Če je država mačeha, je politika kurba?

Politika je ženskega spola… (razmislek) Ker sem tudi sam politik, bom odgovoril, da mora politika v danem trenutku storiti maksimalno. Če razmišlja pošteno, od tega nekaj dobrega nastane. Če pa je zadaj kaj takšnega, kot je bilo recimo pri naših patriah, potem pa je to lumparija.

 

 

Kaj ste bi srečevali v vašem političnem udejstvovanju?

Oboje. Oboje. Veliko dobrega, veliko nam je politika pomagala, bilo pa je tudi vsega drugega. Dobil sem poleno pod noge, ko mi je eden izmed predsednikov vlade rekel: »Župan, daleč si od oči, daleč si od srca.«

 

 

To je bil …

Gospod Rop. Ampak tako je pač bilo…

 

 

Pa sva spet pri lobiranju in mrežah. A nas lahko skrbi? Imeli ste velik vpogled; bili ste v državnem svetu, državnem zboru, politiki… Nas lahko skrbi?

Mislim, da ne. Mislim, da politične opcije druga drugo že tako nadzirajo, da nekih hudih napak več niti ni dovoljenih. Ne glede za katero opcijo gre, vsaka ima boljše in slabše prijeme. Vendar druga drugo nadzirajo. Prepričan sem, da bodo tudi tajkuni padli s tem zakonom, ko bo treba dokazovati premoženje.

 

 

Politika in vse z njo je vendarle za vami.

No, če me bodo potrebovali, bom vsekakor priskočil na pomoč. V svetu sem še vedno, ne želim pa biti siva eminenca. Sicer pa čutim, da je prišel čas za umik.

 

 

Kaj boste zdaj naprej?

Posvetil se bom kmetiji; imam dva konja, kmetijo, vinograd. Aktiven bom tudi še v društvih, tako da ne grem zares v pokoj (smeh).

 

Se spomnite kratkohlačnika Janka? Kaj je sanjal, da bo, »ko bo velik«? Župan najbrž ne…

Rekel sem, da bom doktor Mihelčič. Z enim zdravnikom sem hodil naokrog, bil je očetov prijatelj. Rekel sem, da bom doktor Petric. Veliko se je vozil s kočijami, po hišah, vedno je fino pil in fino jedel (smeh). Sicer pa sem bil vedno na realnih tleh, videl sem se doma na kmetiji, kjer bi kot dober gospodar dobro delal in dobro živel.

 

 

Barbara Barbič

BELOKRANJEC, oktober 2010, številka 10/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.