Torek, 22. Oktober 2019, 17:14

Pogovarjamo se z ... ILINKO TODOROVSKI

Torek, 16. Marec 2010, 19:17

Pogovarjali smo se z ...

Ilinka Todorovski je dolgoletna novinarka. Njeni prvi novinarski koraki so bili opravljeni na novomeški radijski postaji Studio D, sledilo je dolgoletno delo za javno televizijo, za katero je bila dopisnica iz Hrvaške, danes pa je novinarka na poslovnem dnevniku Finance.

Od kod pravzaprav izhajate?

Iz Črnomlja. Mama je iz stare črnomaljske družine. Med študijem je spoznala očeta, ki je sicer iz Makedonije. Preselil se je v Slovenijo in se zaposlil v takratnem Beltu.

Spomini …

Vse sortni. Če izhajam iz časovno zgodovinskega stališča, se mi zdi da je bila moja generacija deležna res lepega otroštva. Časi so bili precej drugačni; rojena sem leta 1966 in odraščanje v 70-tih, 80-tih letih je bilo precej drugačno kot danes. Zdelo se je, da je ves svet pred nami. Osebno sem sicer pogosto hrepenela po tem, da bi živela v večjem mestu, češ da bi mi večje mesto ponudilo veliko več. Zdaj, ko pa že dolga leta živim v večjem mestu; bodisi v Ljubljani ali Zagrebu, pa vidim, da veliko mesto nudi natanko toliko, kot je človek sam pripravljen konzumirat. Tako da predstave o ponudbi in možnostih večjega mesta niso čisto točne.

Na Belo krajino sem še vedno navezana. Intervali obiskovanja so sicer redkejši, redno pa hodim k stari mami, ki vstopa že v 91. leto starosti. Tam imam še starše, prijatelje. Prijateljstva, ki se ohranijo tako dolgo obdobje, so pravzaprav tista prava.

Kako se je začela novinarska pot? Se je vizija o tem, želja pojavila že v otroštvu?

Ne; zdelo se mi je, da bi lahko delala vse, ni me vleklo v neko določeno področje. Ko sem končala srednjo šolo družboslovne usmeritve v Črnomlju, še tik pred zdajci nisem vedela, kaj bi študirala. Zanimale so me vse družboslovne usmeritve od pedagogike naprej. Zdi se mi, da je bil hipen impulz, ko se mi je zazdelo, da bi pa novinarstvo lahko bilo prava odločitev. Vendar še vsaj nekako dve leti nisem bila povsem prepričana, če je bila odločitev prava. Študij na takratnem FSPN-ju je bil vseobsegajoč, ni me natančno usmerjal. Potem pa so se začela pojavljati neka naključja; s prispevki sem sodelovala na začetku novomeškega Studia D, poskusila sem pisati, v 2. letniku fakultete sem dobila priložnost honorarnega dela na Televiziji Slovenija. Bila sem sicer deklica za vse, to še ni bilo neko pravo novinarsko delo, kljub temu pa me je prevzelo v tolikšni meri, da sem nekako samodejno nadaljevala v tej smeri.

Današnje generacije novinarjev, ki prihajajo, so najbrž povsem drugačne.

O tem sicer nisem nikoli pav poglobljeno razmišljala, sta pa zagotovo vsaj dve razliki; ena je zagotovo ta, da danes mladi veliko bolj vedo, kaj hočejo od življenja, imajo veliko bolj jasno izdelane predstave. Iz tega razloga so tudi bolj predani, bolj zagnani in tudi bolj tekmovalni. Druga razlika, ki jo vidim, pa je medijski prostor, ki je bistveno širši, kot je bil pred 20-timi, 30-timi leti. Medijev je bilo manj in tudi možnosti dostopa so bile veliko manjše. Čas od trenutka, ko je mladi novinar prišel v nek medij, in čas do prve minute radijskega ali televizijskega programa, prve strani časopisa, je bil strahovito dolg. Dolga leta smo se morali dokazovati in uriti v obrti, da smo uspeli. Danes je povsem drugače; še včeraj za študijsko klopjo, jutri pa že kreator podobe sveta okrog sebe.

V eni izmed zadnjih številk Vikend magazina je glavni urednik oddaje Svet na Kanalu A Bojan Traven na ugotovitev, da oddajo kreirajo izredno mladi novinarji odgovoril, da starejših, ki bi še hodili na tiskovne konference, na teren, pravzaprav ni.

V tem je zagotovo zrno resnice. Sem sicer ena od redkih novinark nad 40 let, ki še hodim na tiskovne konference. Ni mi žal brusiti pete, saj sem pristaš tega, da nič ne odtehta živega stika in informacije iz prve roke, čeprav so danes informacijski viri bistveno širši; denimo vladna tiskovna konferenca je le en klik stran.

Res je sicer, da je to eden izmed poklicev, v katerih se človek prej utrudi, res pa je tudi, da uredniki – ne govorim le o Travnu, čeprav ga iz tega ne izvzemam – veliko raje zaposlujejo mlade novinarje. Iz več razlogov: bolj gnetljivi so, lažje jih prilagodijo svoji uredniški usmeritvi, mlajši so praviloma tudi cenejši.

Ljudje so se vas nekako najbolj zapomnili po dopisniškem delu iz Hrvaške…

V Zagrebu sem bila od leta 1993 do leta 2001, torej dva dopisniška mandata. Spomini… za nazaj vse dobro. To obdobje na moji profesionalni poti je predstavljalo enega izmed največjih izzivov; Hrvaška je bila v tem obdobju država, ki je bruhala dogodke in informacije. Od vojnega dogajanja do urejanja odnosov s sosednjimi državami, dela je bilo toliko, da je bil en človek temu komaj kos. Dopisniško delo že samo po sebi zahteva veliko samostojnosti in kreativnosti, vsestranskosti. Novinar je prepuščen samemu sebi, ni uredniškega zaledja in zato je vprašanje, ali bo sploh splaval ali ne. Takšen način dela in življenja dopisnike praviloma okuži; veliko jih teži k temu, da dopisništvo postane njihovo profesionalno poslanstvo.

Vas je kdaj zamikalo dopisništvo dlje stran, še v kakšni drugi državi, območju?

Ne. Na Hrvaškem se je vojna končala leta 1995, sledilo je dolgo obdobje celjenja vojnih ran, detuđmanizacije; zdelo se mi je, da mi dopisništvo iz katerekoli druge države ne bi moglo dati nič več. Po drugi strani pa sem čutila, da se je potrebno nekako umiriti; res je, da novinarstvo kjerkoli od človeka terja veliko več kot 8-urno delo, za dopisniško delo pa to velja še toliko bolj. Je pa res, da so takšne odločitve tudi odvisne od tipa človeka. Za mojo dobro prijateljico Vlasto Jeseničnik je denimo dopisništvo že postalo način življenja.

V zadnjih dneh so  – izhajajoč iz »afere Baričevič« - debate in polemike o novinarskem poročanju kot takšnem precej v ospredju. Na eni strani v tej državi mediji skrbijo za nek nadzor izvajanja pravne države, po drugi strani pa so tu vprašanja, kje so meje.

Moram reči, da sem v zadnjem obdobju prvič v karieri začutila globoko razočaranje nad novinarsko profesijo; novinarji so res neki nadzorniki, budno oko, ki skrbi za malega človeka, gledajo pod prste politik, ekonomskih in drugih. O tem ni dvoma in to je nujnost. Tudi ko gre za razkrivanje povezav med elitami, klani, nekih mrež, ki delajo ljudi bolj neenake, kot je to za to družbo sprejemljivo. Tu ne bi smelo biti nobene milosti in tu ni dvoma. Nihče v Sloveniji, ki opravlja javno funkcijo, ni nedotakljiv; vsak, ki opravlja javno funkcijo mora računati na to, da bodo mediji bdeli nad njegovim početjem.

Po drugi strani pa se mi zdi, da je v zadnjem obdobju novinarstvo prestopalo meje spodobnosti, pietete, dobrega okusa, spoštljivosti in se postavilo v vlogo hujskača, nekoga, ki ima pravico razčlovečiti človeka. Načini in pristopi spominjajo na neko množično histerijo; o tem sem imela strašne pomisleke in jih imam še vedno. Ta epizoda slovenskemu novinarstvu zagotovo ne bo v čast.

Danes ste novinarka poslovnega dnevnika Finance. Kako je prišlo do prestopa?

Po vrnitvi iz Zagreba sem postala urednica dnevnika na TV Slovenija, potem sem bila štiri leta urednica dnevno informativnih oddaj na televiziji. Po zamenjavi vodstva pa je postalo jasno, da svoje novinarske kariere ne bom mogla v polni meri razvijati tako, kot bi jo želela. Kakšno leto, dve sem bila potem novinarka notranje političnega uredništva, nato pa sem dobila priložnost na Financah.

To je moja prva prava izkušnja s tiskanim medijem, pa tudi uredniška filozofija na poslovnem dnevniku, ki je v lasti tujcev, švedske korporacije, je povsem nekaj drugega kot delo na javni televiziji, javnem radiu. Tudi področje tem, ki jih tu pokrivam, je praktično brezmejno; pokrivam lahko vse, kar se mi zdi zanimivo novinarske obdelave. Na tem dnevniku sem dobila tudi priložnost, da skupaj s Petro Sovdat napišem knjigo o Igorju Bavčarju, ki smo jo izdali lani.

Katera poročila najraje gledate, kaj berete ob jutranji kavi?

Osebno sem sicer velik pristaš radia; brez tega medija si sploh ne predstavljalam življenja. Tako da zjutraj ob kavi poslušam radio, ničesar ne berem. Prve večje informacije potem dobim iz spletna, potem šele iz časopisov, na zadnjem mestu pa je televizija. Zdi se mi, da jo kot vir informiranja ob vsej ponudbi spletnih portalov potrebujem vedno manj.

Vas je kdaj zamikalo, da bi profesionalno počeli še kaj drugega, izven novinarskega področja? Ste se kdaj zasitili novinarstva?

Milijonkrat! Vsaj enkrat na teden! (smeh). Le nekajkrat pa sem resneje razmišljala o tem; prvič ob koncu dopisniškega mandata, ko sem imela pomisleke, kako se bom iz dokaj samotarskega dela ujela v kolektivu. Takrat so se vendarle pokazale neke druge priložnosti znotraj RTV-ja, tako da sem to razmišljanje opustila. Drugič sem resno razmišljala o menjavi leta 2007, ko sem ugotovila, da bom težko kariero nadaljevala na javni televiziji.

Tudi zdaj večkrat razmišljam o tem, vendar zdi se mi, da drži prepričanje »enkrat novinar, vedno novinar«. Veliko novinarjev po končani novinarski poti profesionalno pot nadaljuje v vodah stikov z javnostmi. Če se bom sama odločila za izstop iz novinarstva, bom skoraj zagotovo šla nekam na popolnoma drugo področje. Kam natančno pa v tem trenutku resnično še ne vem.

 

Barbara Barbič

 

BELOKRANJEC, februar 2010, številka XIII/2

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.