Četrtek, 22. Avgust 2019, 23:12

Pogovarjamo se z ... Draganom Buličem

Petek, 30. April 2010, 20:09

bulič

Slišala sem, da so bili vaši starši poreklom iz Bele krajine. Od kod natančno? Ste tudi vi del otroštva preživeli v tem delu države?

Res je. Oče je bil iz vasi Maline pod Gorjanci, mama pa iz vasi Podreber. Kot otrok sem veliko časa preživel predvsem v maminem rojstnem kraju, saj je imela njena mati tam kar veliko kmetijo. Ko so bile koline, ko je bila trgatev, in tudi sicer smo veliko časa prebili tam. Spomnim se teh časov, ko še ni bilo asfalta, ko smo z vlakom prišli do Semiča in potem počakali avtobus, če je prišel. Če ga ni bilo, pa smo šli kar peš po prašnih cestah do domačije. Ko je babica umrla, je žal propadla tudi kmetija.

 

Imate morda zdaj – tudi zaradi tega - kakšen poseben odnos do Bele krajine?

V vsakem primeru čutim neko pripadnost, na te konce me nenazadnje vežejo spomini na del otroštva. Nikoli ne bom pozabil; bil je primer, ko je med kolinami pujs možakom zbežal, tako da so z nožem za njim tekli po cesti in kri je špricala (smeh). Še leta potem, ko smo se vozili mimo teh krajev, sem fantom pokazal, kje sem mimo gostilne Badovinac zavil, da sem prišel do Podrebri.

Po drugi strani pa sem vezi s temi kraji ohranil tudi preko Rock Otočca, dvakrat sem vodil festival, snemali smo ga za Sobotno noč. Nekajkrat sem tudi vrtel glasbo v teh krajih, v stari piceriji v Novem mestu, v nekdanjem hotelu Metropol, pa tudi v diskoteki, ki jo je v Črnomlju vodil Janez Doltar.

 

V teh dneh je seveda kar se Dragana Buliča tiče najbolj aktualno priznanje viktor za življenjsko delo. Viktorja – v smislu prepoznavnosti – seveda niste potrebovali, pa vendar se zdaj najverjetneje kar vrstimo z vprašanji. Kako gledate na to?

Resnici na ljubo sem bil nad nagrado res presenečen. Za viktorja sem izvedel tri tedne pred uradno podelitvijo, ko so me poklicali iz Stopa in mi povedali, kaj se pripravlja. Vprašal sem jih, če ni nemara 1. april (smeh). Res sem bil presenečen.

Če pa pogledam nazaj na te nagrade; vsi, ki so viktorja za življenjsko delo prejeli doslej, so bili zvečine že v pokoju. Torej, ko so nekaj v življenju naredili, dokončali, so za to dobili priznanje, so se ljudje spomnili njihovega dolgoletnega dela. Po prejemu nagrade se mi tako zdaj dogaja, da me tisti ljudje, ki mojega dela ne poznajo v tolikšni meri, sprašujejo, če sem že v pokoju oziroma ali sem tik pred tem, da grem (smeh). Sam si mislim – bolje zdaj, kot nikoli.

 

Z nagrado oziroma po njenem prejemu ste razvneli naš prostor tudi zaradi povabila – »naj publika vstane pred legendo«. Pa tudi zaradi izjav, uperjenih v tuje izvajalce, kar so vam nekateri silno zamerili…

Glede povabila naj vstanejo nisem tako grobo mislil, ko je morda zvenelo. Tudi ko sem izrekel to povabilo, je bil na mojem obrazu nasmeh. Navezal sem potem to povabilo na grammije in oskarje, kjer ob takšni podelitvi avtomatično vsi vstanejo.

Glede izjave, ki se dotika konkretne skupine med nastopajočimi, torej skupine Plavi orkestar pa: daleč od tega, da bi bila moja izjava uperjena na kvaliteto, izpostaviti sem želel samo dejstvo, da se na takšnih slovenskih prireditvah lahko pojavijo izvajalci nekdanjega skupnega prostora, medtem ko se naši na tem prostoru ne morejo. 

S strani domačih glasbenikov sem po izjavi dobil neverjetno veliko število pohval za pogum v smislu »povedal si to, kar mi vsi mislimo, pa tega ne moremo povedati«. Nekateri odzivi pa so bili res negativni, med drugim tudi s strani slovenskih intelektualcev: Jani Sever, nekdanji urednik Mladine, Leon Magdalenc, ki je bil prvi urednik Studa City, Alenka Arko, urednica oddaje Preverjeno, ki me je označila celo za nacionalista. Nekateri pač nočejo razumeti.

V nobenem primeru ni letelo na kvaliteto izvajanja. To sem povedal tudi menedžerju skupine Plavi Orkestar. Lahko bi bil tisti večer na odru Oliver, lahko Gibonni, ki ju neprimerno bolj cenim, pa bi bila moja opazka ista. Ne vem, če bomo doživeli, da bo kateri izmed slovenskih izvajalcev kdaj povabljen na podobno prireditev recimo v Sarajevo, Beograd.

Podobno je – v intervjuju zadnje številke Obrazov – menil tudi Massimo Savič: »Koncept, da je slovensko tržišče zame odprto, hrvaško pa za Jana Plestenjaka ne, je neumen. To je nekaj, kar se mora hitro spremenit«. 

Ne vem, v meni res živi duh starega partizana. Oče je bil štiri leta v gozdu, boril se je za Gubčevo brigado. Tako da - krivice, ki se dogajajo narodu, me bolijo in če se le da, na te krivice poskušam opozarjat. Jasno, velikokrat gre žal zgolj za boj z mlini na veter.

 

Če se vrneva k nagradi: legenda ste bili že davno pred prejemom viktorja. Spomnim se, da smo vas s skupino prijateljev opazili leta nazaj, 1996-tega, na koncertu skupine Eagles v Munchnu. Na vas smo gledali skoraj kot na njih.

(smeh) Ta izraz, legenda, so mi dali drugi, sam se nikoli nisem označil za legendo. Me je pa tole spomnilo na podobno zgodbo, ko smo z  avtobusom odšli na koncert blizu Udin, kjer je pred leti nastopil Bruce Sprengsteen. Srečali smo se s skupino Slovencev, ki so prišli z avtomobilom. Povabili so me medse, skupaj smo spili pijačo in eden izmed njih je mlajšemu kolegu rekel: »Tudi če ne grem na koncert, jaz sem danes svoje dosegel.« (smeh)

Če resno pogledam na oznako, pa lahko seveda to povežem s svojo dolgoletno prisotnostjo na sceni.

 

Ko ste se odločali, kaj v življenju bi počeli, je smer vendarle vodila drugam, kajneda. V smer prava menda… Ste se odločili prav? Ali bi zdaj, po tolikih letih, če bi imeli možnost še enkrat odločiti se, raje izbrali pot preganjanja kršiteljev zakona…

Velikokrat sem rekel »naj ti postane služba to, kar ti je bilo prej hobi«. Po tej plati je izbira na mestu. Je pa res, da če bi šel v neko drugo smer, bi imel veliko bolj polne žepe. Med prijatelji se pogosto pošalim, da bi bil danes lahko minister, morda celo predsednik vlade, če bi šel v politiko. Ali pa uspešen advokat, kot Senica (smeh), pošten advokat. Po drugi strani pa sem vesel, da imam to službo v državni ustanovi, kjer se ni potrebno bati, da bi nas jutri poslali domov. Pa še nekaj je; glasba me je že v mladih letih popolnoma prevzela, tako da bi najbrž tako ali tako še danes hodil po koncertih. Tako pa lahko to počnem službeno in pri tem še spoznavam ljudi, kar mi sicer morda ne bi uspelo.

Sicer pa nikoli ne bomo vedeli… Če smo izbrali prav…

 

Če se pomudiva pri začetkih. Zanima me zlasti, kako je takrat izgledalo samo delo. Takrat ni bilo interneta. Danes je skoraj vsaka informacija en klik stran, nenazadnje tudi vsa glasba samo en klik stran. Kako je bilo takrat? Kako ste sploh sami prihajali do neke glasbe – najverjetneje je bil na tem prostoru vendarle nekako omejen dostop…

Naročen sem bil na dve reviji, ki so mi ju pošiljali iz Anglije, poslušal sem radio Luksemburg in sistematično delal na svojem arhivu. Podatke sem shranjeval, jih nadgrajeval. Še danes to počnem, in sicer vse pišem z roko, tako kot smo delali včasih. Moj arhiv obsega več žanrov, rock, pop, blues, arhiviram podatke tako o francoskih, italijanskih skupinah, pa tudi o country izvajalcih, folk glalsbi… Gre res za bogate zapiske. Se zgodi, da me pokliče celo kakšen novinar in prosi za kakšno informacijo – zlasti glede koncertov izvajalcev, ki se pojavijo pri nas.

 

Spomnim se, da – še ko sem jaz odraščala – včasih smo »vinilke« domov nosili kot svetinje. In snemali glasbo na kasete – iz različnih radijskih programov, tudi seveda Vala 202. Takrat je glasba pomenila nekaj drugega. Se vam zdi, da je postal odnos drugačen? Bolj instanten morda….

Za mojo generacijo bi rekel, da ne. Ortodoksni še vedno prisegajo zgolj na zvok iz vinilnih plošč, ne marajo CD-jev. Hodijo celo na sejme, kjer si izmenjujejo plošče. Drži pa, da je čas naredil svoje. Toliko je medijev, toliko izvajalcev. Vsak hitro najde kaj svojega, ali pa se pusti prepričati. Prej je trajalo veliko dlje, da smo sploh prišli do kakšnega posnetka in morda smo tudi zato veliko bolj srčno gledali na te stvari. Po plošče smo hodili čez mejo, jih iz tujine naročali in ja, plošče so bile veliko bolj dragocene kot nosilci zvoka danes. Tako da morda niti ni bil pretiran izrek »prej bi ti posodil ženo, kot ploščo«. (smeh)

Danes pa je drugačen čas. Vse hiti, vse je instant. Če se dotakneva še televizije: če bi mi nekdo pred nekaj leti rekel, da bodo danes najbolj gledane oddaje tipa Big Brother ali pa Kmetija in Iščemo talente, tega ne bi nikoli verjel. Žal je kakovost cenjena vse manj.

 

Po prejemu priznanja za življenjsko delo – kako je pot začrtana naprej?

Če bi bil v Ameriki, bi ta nagrada pomenila tudi nekaj v žepu. Tukaj in zdaj pa viktorja kot glasbeni urednik ne morem nikakor nadgradit. Vsekakor pa na lovoriki ne bom počival, delo čaka. Tukaj sem, ne znam reči ne in zagotovo bom delal, kar počnem, še naprej. In pri tem seveda čakal na miren odhod v pokoj. Upam, da mi bo zdravje služilo, da bom lahko odigral še kakšno partijo tenisa in videl še kakšen dober koncert.

 

Barbara Barbič

 

BELOKRANJEC, april 2010, številka 4/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.