Nedelja, 18. Avgust 2019, 12:13

Pogovarjamo se z dr. Vido Čadonič Špelič

Nedelja, 8. November 2009, 14:00

Vida Čadonič Špelič

Dr. Vida Čadonič Špelič se je rodila 16. julija 1959 v Balkovcih pri Vinici v Beli Krajini. Študij veterine je končala leta 1984. Na Veterinarski fakulteti je magistrirala iz področja biokemijske sestave krvi pri kravah molznicah. Leta 1993 je doktorirala z naslovom doktorske disertacije:«Vpliv različnega beljakovinskega obroka na sestavo goveje krvi in mleka«.

Po diplomi se je zaposlila v Dolenjskem veterinarskem zavodu Novo mesto, kjer je opravila pripravništvo in strokovni izpit. Leta 1985 je svoje delo nadaljevala v Medobčinski upravi inšpekcijskih služb v Novem mestu, kjer je opravljala delo veterinarske inšpektorice. Obenem je bila honorarna predavateljica predmeta »Zdravstveno varstvo živali« na Srednji kmetijski šoli Grm in predavateljica tečaja za pridobitev znanja za delo z živili (»higienski minimum«).

Leta 1993 je postala poslanka Državnega zbora Republike Slovenije, kjer je bila med drugim aktivna članica takratnih Odborov državnega zbora za kmetijstvo, za delo in družino ter članica komisije za znanost.Leta 1994 je bila izvoljena za glavno tajnico Slovenskih krščanskih demokratov. Od leta 1996 do leta 2000 je bila prva direktorica Urada za varstvo potrošnikov. Leta 2000 je ponovno sedla v poslanske klopi. Nato pa je še istega leta postala državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pristojna za področje prehrane, veterine in koordinacije dela organov v sestavi ministrstva. Od 1. septembra 2004 je generalna direktorica Veterinarske uprave Republike Slovenije.

 

Kaj vas danes še povezuje z Belo krajino?

Vsakodnevna misel. Ko se vozim v Ljubljano in domov, ko sem sama s sabo, z mislimi odjadram domov, v mojo vas Grduni. V mislih se pogovarjam z ljudmi, ki jih imam tam rada; s sorodniki in prijatelji. Tam je moje bistvo. Vse kar sem, kar počnem, moj značaj, za vse gre zahvala moji družini. To je klasična belokranjska družina, ki je z vso svojo mehkobo in tudi trpljenjem oblikovala moj značaj. Ob trpljenju mislim na vse belokranjsko trpljenje v preteklosti, zlasti kar se tiče izseljevanja ljudi. V moji vasi je danes obljudena le še ena hiša. S ponosom sem rojena v Beli krajini, delujoča v Ljubljani in živeča v Novem mestu.

 

Po prvi službi v Novem mestu, so vas življenjske poti odnesle med drugim tudi v poslanske klopi, bili ste na Uradu za varstvo potrošnikov, potem pa ste pristali na Veterinarski upravi, kjer so vam pred kratkim podelili nov mandat. Kaj je v tem trenutku eden glavnih izzivov uprave?

Prvega septembra bo minilo ravno pet let delovanja na tem uradu. Vlada mi je res podelila nov mandat; ministrstvo nam zaupa in z novim mandatom potrjuje naše delo. Tako naravnano bomo delali tudi vnaprej in ob tem bi rada poudarila, da je rezultat našega dela naš skupen; zame so moji sodelavci nedvomno najboljši na svetu. Trenutno se sicer najbolj ubadamo s proračunom za prihodnji dve leti; pri tem bomo v prvi vrsti skušali obdržati visok nivo zdravstvenega varstva v naši državi, spremljali bolezni, opravljali monitoringe nad pojavom nekaterih bolezni in obdržali svojo prisotnost v obratih predelave živil živalskega izvora, v hrani, surovinah za hrano. Opravljamo veliko število meritev; vsako leto preko dva tisoč vzorcev, s pomočjo katerih spremljamo morebitno prisotnost prepovedanih substanc.

 

Kaj kažejo raziskave in meritve; kakšno hrano vse kupujemo Slovenci, kakšno hrano dajemo na krožnik?

Mislim, da je nadzor nad vso hrano na območju Evropske unije zelo dober; tako z naše strani kot s strani zdravstvene oz. kmetijske inšpekcije. Torej živila so varna. Kako zdrava so za posameznega človeka, pa je seveda drugo vprašanje, ki je odvisno tudi od človekove starosti, njegovega zdravstvenega stanja. Potrošnikom bi vsekakor svetovala, da kupujejo zdrava živila, da ne pozabijo pregledati, od kje je živilo prišlo, ali je ustrezno označeno, predvsem pa, ali je v roku trajanja in primerno hranjeno. Sem zagovornica odpravljanja težav na samem mestu, tako da bi bilo prav, če bi že potrošniki sami trgovce opozorili na morebitne nepravilnosti. Dogaja se namreč, da najprej pokličejo na inšpekcijo, vendar težave se gotovo veliko lažje odpravijo že na licu mesta. Vsekakor potrošniki tudi sami nosijo del odgovornosti.

 

V zadnjih letih je vse več pozivov za takšno in drugačno varovanje in ohranjanje zemlje. Znana je teorija, da če bi bilo človeštvo vegetarijansko, bi bilo na svetu mnogo manj lakote. Tako se je pojavil celo poziv za en vegetarijanski dan v tednu; čeprav direktorica veterinarske uprave – menite, da bi bil to pravi korak?

Vsak človek ima seveda pravico do svobodne izbire; če se tako odloči, je takšna njegova osebna volja in jo moramo spoštovati. Ne bi pa se strinjala, da je vegetarijanstvo način rešitve. Namreč vsako hrano je potrebno predelat, potrebne so površine, znanje. Vsega na svetu je dovolj, težava je le v tem, ker ni pravilno porazdeljeno. Vemo, da so tudi kar se tiče pridelave hrane – govorim v svetovnem merilu – v ozadju zlasti interesi po velikih zaslužkih.

 

Če iz vegetarijanstva preideva na odnos do živali. Vi ste po osnovni izobrazbi veterinarka; kaj menite, kako se današnja potrošniško naravnana družba obnaša do živali. Je odnos ustrezen?

Najprej bi se vam zahvalila za vprašanje. V zadnjem času je ravno prošnja za boljše ravnanje z živalmi – med drugim – eno izmed glavnih vodil delovanja naše uprave. Potrošniška družba ni prinesla dobrega odnosa. Ljudje si kupujejo različne vrste živali, tudi eksotične, kar pa seveda ne pomeni, da je njihov odnos pravilen. Mi imamo stalni nadzor nad tem področjem; v Sloveniji veljajo dokaj stroga, seveda evropska pravila, ki jih mi z našimi veterinarji na terenu preverjamo. V zakonodaji so med ostalim dokaj natančno opredeljeni tudi pogoji, ki jih mora lastnik živali izpolnjevati. Nobena kontrola pa seveda ne more poseči v dom slehernega človeka, zato želimo ljudi v čim večjem številu ozaveščati, da imajo živali enake pravice kot ljudje in da smo jim dolžni te pravice tudi zagotoviti. Najbolj osnovne so seveda hrana, voda in primeren prostor za bivanje, poleg tega pa še skrb za njihovo zdravje. Slovenci smo sicer v zadnjem času predvsem modno usmerjeni k nakupu različnih eksotičnih živali; kač, kuščarjev, pajkov in podobnega. Pri tem pa lastniki radi pozabljajo, da so recimo plazilci med drugim prenašalci različnih bolezni, ko je salmonela. Pri njih je pač potrebno bit pozoren na druge reči, kot če imamo doma recimo psa.

 

Imate vi doma kakšno domačo žival?

O, seveda. Prej smo imeli vedno pse, nemške ovčarje. Zadnji nam je umrl zaradi raka na črevesju in po njegovi smrti se kot družina nismo odločili za novega pasjega prijatelja, in sicer zlasti zaradi našega napornega urnika. Imamo pa dve muci; Garfielda smo rešili iz mačjega zavetišča, pred dobrim mesecem pa je na naša vrata skoraj potrkala še ena muca, ki jo je po njenem obnašanju najbrž odvrgel nevesten lastnik.

 

Mimo enega vprašanja seveda ne morem; nova gripa. Precej črni scenariji se pojavljajo za jesen. Kaj menite?

Praviloma sem po naravi optimistka, po službeni dolžnosti pa seveda realistka. V tem primeru nove gripe moramo biti realni vsi. Za zdaj se je izkazalo, da se virus pojavlja le med ljudmi, prenašanja virusa iz človeka na žival ali obratno, ni. Veterinarji smo v stalnem stiku z zdravstveno službo in v kolikor bi obstajala nevarnost, da bi se virus širil iz ljudi na živali, smo seveda pripravljeni. To se mi ne zdi nemogoče, vendar hkrati poudarjam, da je seveda vsakršna panika povsem odveč. Jaz osebno zdravstveni službi popolnoma zaupam; z njimi smo v stalnem stiku in tako lahko iz prve roke ocenim, da je panika resnično odveč. Potrebno je upoštevati osnovna navodila zdravstvenih služb, ki so v tem trenutku še dokaj enostavna in bi se jih tudi sicer lahko navadili v vsakodnevnem življenju.

 

Če se povrneva še malček nazaj med vaše začetke; slovenski javnosti ste postali poznani kot glavna tajnica Slovenskih krščanskih demokratov. Ste danes članica katere izmed strank?

(smeh) Ne. Moje stranke, v kateri sem bila s ponosom članica, ni več. Danes se ne vidim v nobeni, tako da strankarsko nisem opredeljena.

 

Kako pa sicer komentirate aktualno ne le politično, ki ste ga včasih tudi sami aktivno krojili, pač pa tudi družbeno dogajanje?

Menim, da je moralna kriza v Sloveniji vseeno nekoliko manjša kot drugod. Nič dobrega nam ta kapitalizem ni prinesel; zgolj pehanje za materialnimi dobrinami nekako logično rezultira v takšni krizi vrednot. Prisegam na družino in še enkrat družino, kjer se oblikuje značaj, ki človeka spremlja skozi vse življenje. Če bi bili za začetek malo bolj tolerantni, kot smo, bi bila situacija gotovo povsem drugačna. Osebno sem globoko verna, vendar med mojimi prijatelji so tudi ali pa zlasti neverni ljudje, s čimer želim povedat, da nisem obremenjena z vero. Sem pa v veri našla vodilo za življenje; ne stori drugim nič drugega, česar ne bi želel, da drugi storijo tebi.

 

Kje se vidite čez 10 let?

Oh… Upam, da bom še živa in zdrava in da bom imela čas. Da bom pogosteje v Beli krajini, med svojimi ljudi, ki jih sicer vsakodnevno nosim v srcu.

BARBARA BARBIČ

Belokrnajec, julij 2009, XII/7

Dodajte komentar




Komentarji

Darko Vidovič, 07.01.2010, 11:27
Kdo bo ustavil aroganco Vide Čadonič Špelič

Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.