Sobota, 7. December 2019, 15:18

Pogovarjamo se z ... Andrejem Fabjanom

Torek, 23. November 2010, 08:31

Fabjan

Andrej Fabjan. Dolgoletni župan občine Črnomelj. Danes podjetnik, ki pravi, da se novih izzivov ne boji. Na vprašanje, če je enkrat politik vedno politik, človek, ki je študiral agronomijo pove, da je politika nenazadnje v čisto vseh porah življenja.

 

Kako potekajo vaši dnevi zdaj, ko po dolgoletnem stažu niste več prvi mož občine Črnomelj?

Mirneje, čeprav je po 16-tih letih težko kar čez noč obrniti ploščo. Glede mojega statusa; povedal sem že pred letom dni, da se bom aktivneje podal v podjetništvo. Vendar tudi podjetniki so na nek način del politike, tako da niti ni tako zelo drugače.

Mirna gora je gotovo zanimiva turistična točka, potrebno pa je seveda preračunati, koliko lahko prinese. Na tej točki bi lahko po moji oceni prenesla človeka do človeka in pol. Imamo stalnega oskrbnika, ki ga plačujemo, sicer pa delujemo s pomočjo domače ekipe. V bodoče bo potrebno vlagati v promocijo in prepoznavnost, razširiti ponudbo v smeri možnosti spanja gostov. Smo šele na začetkih. Zavedam se, da je delo v gostinstvu trdo delo in delo na dolgi rok, vendar jaz iščem izzive. Mirna gora tudi ne pomeni, da se ob primerni ponudbi ne bi ob hkratnem delovanju odločil za kaj drugega.

 

Resnici na ljubo, vam je razpleta volitev žal, ali ste si oddahnili?

Čeprav sem že pred odločitvijo vedel, da ima moja kandidatura med nekaterimi ljudmi negativen predznak, sem se zanjo vendarle odločil. Negativno v smislu že pete kandidature. V tako dolgem stažu županovanja se gotovo pojavijo zamere, težko je vedno uskladiti vse interese vseh ljudi, ki so tudi zaradi splošne klime nezadovoljni. Predznak je bil in zelo dobro sem se ga zavedal.

Pri tem bi izpostavil svoje presenečenje spričo nekakšnih političnih komentarjev v regionalnem tedniku, kjer je po prvem krogu pisalo, da sem pričakoval gladko zmago. To nikakor ne drži, po razglasitvi sem takoj povedal, da sem zadovoljen s skoraj 40 odstotki. Sam sem pričakoval 35 odstotkov, protikandidatki sem napovedal 25 odstotkov. Komentar, kot sem ga videl in razumel, je bil nekorekten.

 

 Se vam nasploh zdi na tej točki, da je – če gledava širše – premalo korektnega delovanja? Širše družbeno gledano, ne le v novinarskem poročanju…

Se mi zdi, ja. Temu v prid govori tudi dejstvo, da se tako majhno število volilnih upravičencev udeležuje volitev. Ocenjujem, da gre za nezadovoljne ljudi. Nezadovoljstvo pa povzročajo, razpihujejo tudi takšne nekorektnosti. Še en takšen primer smo imeli pred volitvami; v Slovenskih novicah bombastičen naslov Občina Črnomelj ukradla cerkev. Članek sploh ne drži, zakaj je bil objavljen ravno v določenem času, pa si lahko mislim. Menim, da gre za del širšega scenarija, ki je vključeval spremembe. Torej mojo neizvolitev.

Nenazadnje gre tudi za neko pripravo na parlamentarne volitve. Čeprav vemo, da so slednje povsem nekaj drugega kot lokalne, se vendarle že pripravlja teren. Denimo pred dvema letoma sem na teh volitvah dobil 20 odstotkov, dosegel sem tretji rezultat v Sloveniji. Če ne bi bilo mojih glasov, SLS ne bi prestopila prag parlamenta.

 

 Boste čez dve leti spet kandidirali?

O tem še ne razmišljam. Seveda pa se zavedam, da je v politiki precej nespametno reči »nikoli«.

 

Če se naveževa na vaš prej omenjeni rezultat, stranka vam je potem vendarle obrnila hrbet. Pri aferi z zavarovanji.

Ja. Iz stranke sem sicer izstopil sam. O ponujenem oziroma sprejetem zavarovanju sem že stokrat govoril, ne bom se ponavljal. Po razmisleku, po pogovoru s predsednikom Žerjavom sem izstopil, pred tem pa sva imela v Ljubljani širši pogovor. Že pred tem je v kamero povedal, kaj bo zahteval. Korak nazaj ni bil mogoč, tako da smo se na sestanku pogovarjali, kako stvar rešiti, da bo volk sit in koza cela. Stranka, ki je bila od vsega začetka moja stranka, je zamenjala že nekaj predsednikov in tudi ta ne bo večen…

 
 

Se niste nič poigravali z zamislimi – kar se v takšnih situacijah politikom rado zgodi – da bi menjali barvo?

Dobil sem povabilo, in sicer že pred to afero oziroma že pred mojim izstopom. Bilo je za časa jurjevanja v Črnomlju, vabil me je gospod Vizjak. Predstavil mi je računico, in sicer da bom težko premagal zdaj pokojnega sevniškega župana Janca in da naj kandidiram raje na njihovi listi. To ni bil edini namig v moji karieri, bilo jih je kar nekaj. O tem resneje nisem nikoli razmišljal, pri SLS-u sem bil od prvih lokalnih volitev naprej in do te stranke še vedno čutim pripadnost.

 

Če sva že pri prvih lokalnih volitvah, prvega dne po izvolitvi se spomnite?

Prvi dan po izvolitvi nisem tekel na občino gledat, kje bo moja pisarna. Po izvolitvi smo družno slavili, bil sem skupni kandidat več strank in zagotovo sem predstavljal presenečenje za marsikoga. Zavedal sem se, da bo težko. Tistega leta, 1994, se je ravno tako dogajal en velik gospodarski kolaps Bele krajine. Propadale so firme, nezaposlenost je rasla, takrat je v Črnomlju znašala kar 23 odstotkov.

Prvi dan… Ekipe nisem imel, v prvi vrsti sem poskrbel zanjo in se med drugim dogovoril tudi za sodelovanje z zdajšnjo županjo, ki je postala ena izmed mojih ožjih sodelavcev. Jože Strmec je postal sekretar občinskega sveta. Ker je šlo za ljudi z znanjem in poznavanjem področja, sem ocenil, da se bodo dobro znašli tudi v novi občinski postavitvi.

 

 Kako ste se lotevali reševanja takratnega – kot pravite – nezavidljivega gospodarskega stanja?

Ob konstitutivni seji me je pri vratih počakal takratni direktor Danfossa, zdaj že pokojni Leopold Panjan. Aktualno je bilo žgoče vprašanje, ali bodo Danci investirali v črnomaljski obrat ali ne, pri čemer je bilo veliko odvisno tudi od občinske politike. Po seji smo tako sedli v avto in se odpeljali v Ljubljano na ministrstvo za kmetijstvo. Tam nas je pričakal tako imenovani belokranjski lobi; Dušan Plut, Anton Grahek. Odšli smo k ministru, pogovarjali smo se o spremembi kmetijskih zemljišč, kar je bilo eno izmed ključnih stvari za odločitev Dancev; primeren prostor za širitev. Kot veste smo uspeli, leta 95 je imel Danfoss 280 zaposlenih, čez dve leti 1.280.

 

Belokranjski lobi... Vsi vemo, kako je v politiki, kjer se išče razne „botre“.  Vam je bilo delo – v primerjavi s sosedom Bukovcem otežkočeno? Glede na to, da je imel vendarle sestre na državnih položajih…

Z Bukovcem sva bila po vinogradniški liniji kolega že prej, vsem mlajšim je na nek način predstavljal vzor. Vsekakor je imel nekatere naveze, ki jih jaz na svojem začetku še nisem imel. Pri tem bi rad poudaril, da smo tako njegove, kot veze vseh ostalih z belokranjskega konca izkoristili. Nekega ljubosumja ni bilo, res smo vzajemno delovali v skupno dobro, prostora za neko visoko politiko ni bilo.

 

 Kako zdaj gledate na – v širšem smislu – »delovanje v skupno dobro«? Položaj ni zavidljiv, se vam zdi, da se ga lotevamo na pravi način? Omenja se tehnična vlada, omenjajo se predčasne volitve, nezaupnice, po drugi strani pa se zdi, da se kar pušča, da tonemo še naprej. Kaj menite, kako bo?

Ja. Politika je na tapeti vse bolj. Občutek imam, da se nekaj pripravlja. Lahko se zgodi, da bo vlada padla, vendar zdi se mi, da bo politika težko pristala na neko tehnično vlado. Lahko, če bo zavladal konsenz. Zadnjič so spraševali gospodarstvenike, če bi šli v vlado za en evro. Bi šli v vlado, če bi bil na primer Colarič za en evro premier. Odgovori so bolj ali manj enotni, in sicer v smeri, da bi, če bi bilo zaupanje. Očitno zaupanja med gospodarstvom in politiko res ni. Ne spomnim se, da bi bile v kakšni vladi takšne peripetije, kot se dogajajo zdaj. Pahor pa je vse bolj osamljen. Res menim, da se nekaj pripravlja.

 

 Mislite, da so politiki kot taki zreli za konsenz, zreli, da stopijo skupaj, zreli da bi sledili ministru za en evro? Nenazadnje je to, kar imamo rezultat več vlad, obeh opcij.

Politika po vseh javnomnenjskih rezultatih uživa vse manjše zaupanje. Ja, potrebno bi bilo sestaviti ekipo ljudi, ki bi imeli jasno vizijo in ki bi lahko tudi prepričali. Saj veste, da so imele vlade že lepo število vrhunskih strokovnjakov za svetovalce. Pa niso sprejele njihovih nasvetov. Torej potreben bi bil širok družbeni konsenz; med sindikati, gospodarstveniki, politiki. Potem pa je nenazadnje tudi povsem vseeno, kdo je na vladi.

 

Pa smo v Sloveniji zreli za tak konsenz?

Žal mislim, da ne … V življenju sem sicer vedno optimist, za to situacijo, kakršno imamo, pa žal ne.

 

 

Barbara Barbič

BELOKRANJEC, november 2010, številka 11/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.