Petek, 18. Januar 2019, 22:04

Pogovarjamo se z ... Andrejem Dularjem

Nedelja, 8. November 2009, 13:55

Andrej Dular

Magister etnologije, muzejski svetovalec Andrej Dular je za svoje delo med drugim leta 2002 prejel Murkovo priznanje, ki mu ga je izročilo Slovensko etnološko društvo, in sicer za razstavo V podobe ujeti indigo - o modrotisku na Slovenskem. Belokranjci ga poznate kot nekdanjega zaposlenega v Belokranjskem muzeju, danes pa je zaposlen pri Etnografskem muzeju v Ljubljani. 

 

Izhajate iz Metlike, vaš priimek pa je pogost tudi na Dolenjskem. Kateri veji Dularjev pripadate?

Gre za vejo, ki izhaja iz okolice Dolenjskih Toplic, iz Straže, Vavte vasi. Iz tam izhaja moj rod, moj stari oče, tam je bil rojen moj oče. Poznam Dularje, ki tam živijo, z nekaterimi sem v daljnem sorodu, z nekaterimi ne. Denimo Janez Dular, slavist, ki ravno tako izhaja iz Vavte vasi, mi ni v sorodu. Imam pa brata Janeza, arheolog je; torej s slavistom si delita ime, nista pa v sorodu. Zanimiva stvar, ki bi jo veljalo kdaj raziskat. Priimek – po Francetu Bezlaju – sicer izhaja iz besede »duplar«, to je skalni golob, tako da bo verjetno iz te besede tudi naš priimek.

 

Živite v Ljubljani; kako ohranjate stik z Belo krajino, z rojstnimi kraji in ljudmi svojega otroštva?

Deloma stik ohranjam po svojih prijateljih in seveda strokovno, ker delam kot etnolog v Etnografskem muzeju. Danes me ta strokovna plat sicer v manjši meri veže na Belo krajino; ko sem bil še etnolog v Belokranjskem muzeju, sem se seveda v veliko večji meri ukvarjal z domačimi kraji. Deloma pa se vendarle tudi še danes, saj sta moji matični področji obrt in trgovina, tako da kdaj pa kdaj še raziskujem tudi v krajih, iz katerih izhajam.

 

Se vam zdi, daje vaše okolje otroštva, Metlika z Belo krajino, vplivalo na izbiro študija in poklica?

Sama Bela krajina niti ne, na mojo odločitev, da bom šel študirat slavistiko in etnologijo, so v veliko večji meri vplivale družinske razmere. Že v osnovnošolskih in srednješolskih letih sem se veliko srečeval z muzealstvom, tako da je bila ta odločitev nekako logična posledica. Oče je bil ravnatelj Belokranjskega muzeja, tako da sem v muzeju pustil veliko prostovoljnih ur in s tem nekako že začrtal svojo poklicno pot. Prvotno sem šel sicer v elektro smer in sem zaključil srednjo elektro šolo v Krškem, nato pa spremenil smer v humanistične vede. Z izbiro sem zadovoljen, svoj poklic opravljam z velikim veseljem.

 

Pogrešate »belokranjskost« v Ljubljani? Kje bi rekli, da ste doma in kako po vseh teh letih življenja v prestolnici gledate na Metliko, danes nekakšno mesto duhov, iz katerega se mladi izseljujejo?

Zdaj bi že težko rekel, da sem doma v Beli krajini, saj v Ljubljani živim že 25 let. Žalostno je, da se morajo ljudje odpraviti zdoma s trebuhom za kruhom. Belokranjci so si že od nekdaj delili usodo iskalcev kruha v tujih deželah. Danes sicer ni treba v Ameriko in Nemčijo, kot včasih, danes gredo v industrijsko razvite predele Slovenije. Žal je tako, da je ta industrija, ki jo ima Bela krajina, začela zelo propadat. Tudi Metlika se tako prazni; mladi gredo za službami in si v okolici slednjih tudi ustvarjajo domove. To je sicer usoda vse Slovenije. Metlika si seveda prizadeva revitalizirati mesto in mestno jedro, vendar je to praktično nemogoče, če se v njem ne naselijo stanovalci.

 

Kako menite, da bi lahko revitalizirali metliško jedro? Poznani so sicer tovrstni prijemi povsod po starih slovenskih mestih, vendar zdi se, da za Metliko tozadevno velja veliko večji izziv kot recimo za Novo mesto in podobna mesta.

Težava vseh centralnih krajev v Beli krajini je po mojem mnenju v že prej omenjeni industriji, ki propada. Če ni delovnih mest, tudi ni dotoka novih ljudi. Tudi slabe prometne povezave so svojstven problem. Rešitev je edino v tem, da bi imela Metlika neko gospodarstvo, ki bi bilo ne bazično, ampak ki bi potrebovalo višjo kvalificirano silo, ki bi zaposlilo visoko strokovne kadre, ki bi si tam ustvarili družine. Potem bi tja prišla tudi neka kulturna dinamika, ljudje bi potrebovali določene kulturniške vsebine in bi se potem počasi to začelo razvijat. Metlika je imela recimo upravno enoto, ki se je preselila v novi del mesta. S tem se je star center Metlike osiromašil. Ljudje ne prihajajo več v mesto in s tem se dejansko tudi siromaši njegov utrip. Osnova nekega mestnega utripa pa je seveda stalno naseljeno prebivalstvo, ki mora imeti mlado populacijo. Poleg tega pa je težava tudi v tem, da je pri starih mestih jedrih, pri starejših gradnjah, precej ovir pri obnovi, vložiti je treba veliko več sredstev v ureditev stanovanj za sodobno bivanje. Zato gredo ljudje rajši stran.

 

Se vam zdi, da Bela krajina spričo vsega rečenega postaja nekako pozabljena v slovenskem prostoru? Industrija je na kolenih to vemo, vendar Bela krajina ima – tudi če pogledava vaše področje – vendarle še veliko rezerv, s katerimi bi lahko privabila tako delovno silo na eni strani kot goste po drugi strani…

Mislim, da ta mit »partizanske Bele krajine«, zibelka partizanstva in tako naprej, da je bilo po vojni veliko premalo storjenega za razvoj območja. Za prebivalce, ki tam živijo, to seveda ni dobro. Sodobni način življenja zahteva neko infrastrukturo in če tega ni, je življenje na obrobju veliko težje. Menim, da je Bela krajina kot tudi vsa ostala obrobna območja – vsaj kar se tiče turizma – na nek način dovolj prepoznavna. Lahko pa bi bila seveda še bolj; za turizem ni dovolj, če le postavimo neke turistične smerokaze, potrebno je poskrbet za infrastrukturo, ki bo turistom nekaj ponudila. Sicer se stvari premikajo; imamo recimo Vinsko cesto, takšno, kot jih poznamo v Avstriji, če primerjamo. Vendar tam so vinotoči odprti takorekoč dan in noč, vsakega, ki pride, lahko takoj postrežejo. Pri nas pa ljudje ne morejo v zidanicah živet; tako imamo vinsko cesto, ki pa ne funkcionira tako, kot bi lahko. V turizmu pa je vendarle treba biti na voljo 24 ur na dan. Potenciala ima Bela krajina dovolj, potrebno je le najti pravo mero in način ter seveda denarno podporo.

 

Če se omejiva še na vaše področje; imajo Belokranjci primeren odnos do svoje bogate etnološke dediščine? Opažate morda, da se to z leti izboljšuje, da se ljudje tozadevno osveščajo?

To gotovo. Osveščanje o dediščini, tudi kmečki, gotovo narašča, saj med drugim lahko danes ta prinese tudi nekaj denarja. Ljudje pač iščejo tržne niše, kjer bi lahko še nekaj dodatnega zaslužili. Dodatni kruh tako iščejo v etnoloških sferah; kar je hvalevredno, ker se tako po eni plati ohranja dediščina, po drugi plati pa se tudi zavest o potrebnosti ohranjanja dediščine tako širi. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je bil bum gradenj, vse staro je bilo potrebno zamenjati z novim, vse odsluženo čim prej podreti. No, danes pa se to vendarle vrača nazaj. Mogoče že malo pozno, vendar z zavestjo, da je treba to, kar je ostalo, ohranjati. Tudi časopisje, ki veliko piše o teh razmerah, pripomore k potrebnosti ohranjanja. Tudi Belokranjec ima pri tem svojo vlogo.

 

Se vam zdi, da se skladno s tem osveščanjem potrebnosti ohranjanja dediščine oglašajo tudi potrebe po nekih starih vrednotah, ki so včasih veljale med ljudmi, pa jih je nekako nagel način življenja potisnil v ozadje? Če primerjava način življenja pred desetletji – smo srečnejši in svobodnejši na račun širših možnosti, ki jih imamo?

Lahko samo hipotetično razmišljam; neka skupnost je včasih funkcionirala bistveno drugače. Danes je bistveno več individualizma in lastne promocije. Včasih pa je bila skupnost tista, ki je formirala človeka. Če je bil človek član neke vaške skupnosti, je bilo to zelo pomembno, saj je v stiski skupnost priskočila na pomoč. Danes ljudje v stiski ostanejo sami; nimajo zaledja oziroma varnosti, ki ga je prej nudila neka vaška ali mestna skupnost. Danes je človek veliko bolj neodvisen od skupnosti, ker ima denar. V 20-, 30-tih letih 19. stoletja pa še do druge vojne je bil vedno problem denar. Denar je bilo težko zaslužit. Danes – ne bom rekel v tej dobi recesije – vendar danes je denar možno dobit. Človek je tako neodvisen. Način življenja prej in danes je tako izredno težko primerjat in tako je težko primerjat tudi vrednote. Mogoče se nam zdi, če si predstavljamo način življenja včasih, da so bili takrat srečnejši, ker ni bilo televizije in podobno, so se ljudje več povezovali, šli na ples in podobno. Saj danes je podobno; ljudje se združujejo in povezujejo v društva. Skupne identitete ni več, cerkev je izgubila svojo kohezivno vlogo, ravno tako več ni neke vaške srenje, ki bi določala pravila igre. Zato se ljudje vse več povezujejo v različne oblike društvenega življenja; kar dokazuje bogato dogajanje na tem področju, o čemer poroča tudi vaš Belokranjec. Preko društev si ljudje spet vračajo neke občutke pripadnosti in skupne identitete.

 

Trenutno projekt, ki vas najbolj okupira v službi?

V Etnografskem muzeju sem kustos za trgovino in obrti. Ukvarjam se z neko marginalno, bi rekel, dejavnostjo, s pleskarsko – slikarsko obrtjo na slovenskem. Delam na zbiranju gradiva, kar je kar obsežen projekt, ker je bilo to področje doslej nekako zanemarjeno. Tako kot druge obrti, je bilo tudi slikopleskarstvo zelo povezano z drugimi prostori, zlasti nemškim, avstrijskim in italijanskim, potem pa je to prišlo še v naš prostor. Na belokranjskem gradivu ne delam toliko, posežem pa vsaj deloma tudi tja. Poleg tega seveda delam tudi še na drugih projektih, trenutno nastaja drugi del stalne razstave Etnografskega muzeja, ki bo odprt pozimi.

Barbara Barbič

Belokranjec, avgust 2009, XII/8

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.