Četrtek, 22. Avgust 2019, 23:09

Pogovarjali smo se z ... MARINKO DRAŽUMERIČ

Torek, 16. Marec 2010, 19:14

Pogovarjali smo se ...

Kam pravzaprav segajo vaše korenine?

Z rodovnikom v Črnomelj. Rodila sem se v Črnomlju, tam opravila osnovno šolo in tudi gimnazijo. Mama je bila iz stare črnomaljske družine, oče pa iz Velikega Nerajca. Priimek Dražumerič se v matičnih knjigah župnije Vinica omenja že v 17. stoletju, moji predniki pa so vezani na uskoške selitve v 16. stoletju.

 

Kako se spomnite teh svojih prvih let? Odraščanja v Beli krajini?

Spomini na otroška leta so vedno lepi, ker smo bili takrat mladi, polni optimizma, odpiral se nam je ves svet... V Črnomlju imam sorodnike in znance, nisem pa tisti tip Belokranjca, ki bi ves čas hrepenel po rojstnih krajih. Tudi v študentskih letih se nisem vsak teden vračala domov; lahko sem živela brez Bele krajine in lahko bi še vedno živela brez nje.

 

Kaj pa če vas vprašam, kje ste »doma«?

Še vedno rečem, da sem doma v Črnomlju, da je moj dom Črnomelj. Ne glede na to, da v Novem mestu živim že 25 let, se ne čutim Dolenjko, Novomeščanko. Seveda pa nisem niti Črnomaljka; tistega mesta, v katerem sem odraščala, ni več. Mesto se je zelo spremenilo, seveda v dobrem smislu. Razvoj gre dalje, ljudje umirajo, prihajajo novi, mladi, mesto se širi. V te kraje se pogosto vračam; predvsem zaradi službenih obveznosti, saj kot konservatorka pokrivam velik del nepremične kulturne dediščine v vseh treh belokranjskih občinah.

 

Pravite, da denimo v študentskih letih niste hrepeneli po domu oziroma domačih krajih, okolje pa vas je gotovo kljub temu do neke mere zaznamovalo…

Gotovo okolje vpliva na človekov razvoj, oblikuje ga. Menim sicer, da so za razvoj mladega človeka največ zaslužni ljudje; z vzgojo, s svojimi zgledi, s svojimi besedami, usmeritvami.

 

Očitno so vas torej njihove usmeritve pripeljale do umetnostne zgodovine…

Umetnostna zgodovina je pravzaprav moja druga izbira, prva je bila etnologija, ob vpisu študija pa nisem dobro poznala ne ene ne druge stroke. V gimnaziji smo sicer imeli predmet umetnostna zgodovina; bilo je krasno, imeli smo zelo dobro profesorico. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem kot prvi predmet vpisala etnologijo in kot drugi umetnostno zgodovino, nato pa sem študij podaljšala in pridobila enakovredni diplomi iz obeh usmeritev, saj mi je bil študij obeh strok zelo všeč. Takrat se tudi nisem obremenjevala s tem, ali bo po končanem študiju zaposlitev ali ne.

 

Je bilo potem kaj težav s službo?

Ne. Diplomirala sem leta 1981 in takrat je v Novem mestu že deloval Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine in ravno taka usmeritev, iz katere sem pridobila diplomi, je bila iskana.

 

Dolga leta na enem mestu… Vas je kdaj zamikala sprememba?

Seveda me je zamikala in me mika še vedno. Vsaka sprememba je vedno dobrodošla, saj se lahko zgodi, da se človek v določenem okolju preveč razvadi, tudi poleni, kar seveda ni dobro.

 

Vaš  poklic ni tako pogost; če razloživa, kako zgleda vaš  delovni dan?

Ne vem, kako izgleda moj delovni dan (smeh). Nikoli ne vem, kaj me čaka, točno določeni načrti so ponavadi izključeni. Delo je izredno dinamično, raznoliko in seveda razdeljeno na dva velika sklopa z mnogimi variantami; eno je delo v kabinetu, drugo na terenu. Pokrivamo geografsko široko območje, ki obsega vse občine nekdanje skupne novomeške, vso Belo krajino in tudi občino Brežice. V pisarni na terenu pridobljene podatke urejamo, vključeni pa smo tudi v različne upravne postopke, tudi tiste, ki se nanašajo na varovanje okolja kulturne dediščine. Seveda moramo o dediščini tudi kaj napisati in jo predstaviti javnosti.

 

Varovanje dediščine… Kaj se skriva za tem širokim pojmom?

Kaj je spomenik, je pri nas zelo jasno določeno; spomenik je stavba ali območje, ki dobi ta status z zakonskim aktom, ki ga na podlagi naših strokovnih predlogov sprejme občina ali država. Pri Ministrstvu za kulturo pa se vodi tudi register kulturne dediščine, v katerega so vpisani vsi objekti, za katerega naša stroka presodi, da imajo kvalitetne dediščinske lastnosti. Konzervatorji nepremično dediščino evidentiramo, dokumentiramo, raziskujemo in interpetiramo, sodelujemo z njenimi lastniki, pa tudi vodimo in vzpodbujamo posege na njej, Ti seveda ne smejo uničiti ali izničiti spomeniško varstvene kvalitete dediščine. Strokovno se ukvarjamo z zelo širokim področjem, saj obravnavamo arheološko, etnološko, umetnostno, arhitekturno, krajinsko in zgodovinsko nepremično dediščino.

 

Če se omejiva na Belo krajino; ne manjka zanimive dediščine, ki bila gotovo vredna širše pozornosti.

Zavod za varstvo kulturne dediščine je bil v Novem mestu ustanovljen leta 1980. V primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami skoraj z 20-letno zamudo, saj so te dobivale regionalno spomeniško službo v 60-tih letih 20. stoletja. Na območju Dolenjske in Bele krajine je do ustanovitve novomeškega deloval ljubljanski Zavod, ki pa mu je bil ta del Slovenije malo od rok. Ko je bil ustanovljen Zavod v Novem mestu, se je seveda njegovo delo intenzivno usmerilo tudi v Belo krajino, kjer smo pravzaprav orali ledino: tako v evidentiranju dediščine kot pri samih spomeniškovarstvenih posegih. V stroki je veljalo, da Bela krajina nima posebne omembe vredne nepremične dediščine, razen redkih izjem. V zadnjih 20-tih, 30-tih letih pa se je ta bela lisa na področju nepremične dediščine zelo pisano obarvala…

 

Je območje lahko nadoknadilo ta čas zapostavljenosti?

Ni ga še. Mislim pa, da po načinu, metodah in kakovosti spomeniškovarstvenega dela kar lepo sledi vsej ostali Sloveniji. V Beli krajini se je v omenjenem obdobju gotovo mnogo spremenilo; zlasti v črnomaljskem mestnem jedru in tudi na ostalih spomenikih. Je pa naše delo vezano na dolgi rok, eno leto ne pomeni kaj dosti.

12. Se spomnite prvega svojega projekta v domačih krajih?

Mislim, da so bili med prvimi konservatorsko-restavratorski posegi na srednjeveških freskah v cerkvi svetega Jakoba v Naklem in dela na cerkvi svetega Miklavža v Stražnjem vrhu. Sledila so konzervatorska dela na cerkvi svetega Duha v Črnomlju, ki so bila zaključena skoraj po 20-tih letih. Sledila so dela na cerkvi svete Trojice na Vinjem Vrhu pri Semiču, pa Maleričeva hiša v Črnomlju…

 

Kateri projekti so zdaj v teku oziroma na ureditev še čakajo?

V Beli krajini še vedno čaka konservatorje romarski kompleks pri Tri fare pri Metliki. Imeniten kompleks, zelo kvaliteten, a v dokaj slabem stanju. Počasi se nekaj premika in prvi rezultati našega dela so že vidni. Glavnina konservatorskega raziskovalnega, interpretacijskega in prezentancijskega dela pa nas še čaka. Pričakujemo dosti pomembnih najdb in novih spoznanj, saj gre za prastaro lokacijo, eno najstarejših v Beli krajini. Pri Treh farah se v starejših virih omenjajo celo templarske cerkve, potem sedež križniške župnije, ki je bila kasnje prenesena v mesto Metlika. Vse tri, v osnovi gotske cerkve, so bile v sredini 19. stoletja močno predelane, zato je njihova prvotna podoba skrita pod beleži in ometi. Upam, da bom doživela, da bomo ta konservatorski projekt, seveda skupaj z lastniki, pripeljali do konca in da bodo tudi rezultati našega dela uspešni.

 

Česa pri svojem delu, kar je vezano na rojstno območje, pa bi se najraje lotili, pa to zaradi okoliščin ni možno?

Želela bi  konservatorsko delovati na dveh velikih grajskih kompleksih, v  Pobrežju in na Vinici, a to je najverjetneje res utopija. Na eni strani zaradi lastništva, na drugi pa zaradi finančne in še kakšne druge zahtevnosti. Oba kompleksa sta gotovo zelo pomembna za Belo krajino in izstopata iz dediščine cele pokrajine. Mislim, da bi bilo treba najprej doreči in izdelata jasno vizijo, kaj lastniki, stroka, občina, pokrajina, regija.. želimo s to dediščino, potem pa korajžno ugrizniti v to veliko zlato kepo…

 

Je za takšne projekte dovolj velik posluh – tako pri državnih institucijah kot lastnikih?

Je in ni. Ministrstvo za kulturo na vsaki dve leti objavi razpis za (so)financiranje posegov na spomenikih, na katerega lahko kandidirajo lastniki kulturnih spomenik. Konservatorji jim pomagamo pri pripravi kar zahtevne razpisne dokumentacije, dostikrat pa jih tudi vzpodbujamo, da se sploh odločijo za prijavo na razpis. Državne inštitucije je nekako lažje prepričati o kvaliteti spomenikov in potrebnosti finančne pomoči pri njihovem vzdrževanju in obnavljanju, težje je to v lokalnih sredinah. Vedno težje. Drobljenje občin vsaj za dediščino ni najboljše, ker imajo nove občine druge prioritete. Vendar tudi tu velja: kjer je volja….

 

Omenili ste, da drobljenje občin ni najboljše za dediščino. Če se omejiva na tri belokranjske in na največji belokranjski mesti. Slišati je, da postajajo njihova središča mesta duhov…

To je pravzaprav zaznati na širšem področju Slovenije. To ni problem samo spomeniške službe, pač pa naravnanosti naše celotne družbe. Hlepimo po novem, gradimo novo, ne znamo vzdrževati staro. Ne samo dediščino, tudi kaj drugega. Moje mnenje je, da nismo tako bogati, da bi vsaka generacija vse gradila in postavljala na novo. Mislim, da postaja imeti dediščino, tržiti dediščino, odraz ekonomsko močne, zdrave družbe. Naša dolžnost je, da naslednjemu rodu dediščino predamo, ne pa pokvarimo. Je pa nekaj… stavba, ki se je obdržala več sto let, se bo najverjetneje še nekaj sto. To, kar se je gradilo v nekaj zadnjih letih, pa ni preverjeno.

 

Na koncu bolj za šalo kot zares… Glede na to, da imate toliko opraviti s preteklostjo – če bi izbirali čas, v katerem bi živeli, katerega bi izbrali?

Tu vas bom najverjetneje presenetila. Živela bi v prihodnosti. (smeh) Ne bi živela v nekih preteklih dobah, pač pa nekoč v prihodnosti. Zanima me, kaj bo. Kako bo… Živela bi v letu 4.000. (smeh)

Barbara Barbič 

 

BELOKRANJEC, januar 2010, številka XIII/1

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.