Petek, 18. Januar 2019, 22:05

Pogovarjali smo se z Dirkom Heijem

Nedelja, 30. Junij 2013, 15:43

Dirk Heij

Akademski kipar Dirk Heij že od leta 1987 živi in ustvarja v Obrhu pri Dragatušu. Na Nizozemskem rojeni umetnik je diplomiral na znameniti amsterdamski  Rietveld accademie, svoje umetniško ustvarjanje pa je iz kiparstva uspešno razširil še na področje slikarstva, grafike in keramike.   Številna njegova dela so v lasti občin, muzejev, šol, podjetij, pa tudi v privatnih zbirkah, predvsem na Nizozemskem, v Sloveniji in tudi drugje po svetu. Bil je med pobudniki ustanovitve KUD Artoteke in vsa leta član njenega upravnega odbora. Pripravil je vrsto samostojnih razstav in sodeloval na mnogih skupinskih.

 

Pravite, da se v Beli krajini prijetno počutite, najbrž zato, ker vas je v Dragatuš pripeljala ljubezen?

Tako je. Prvikrat sem sicer v Slovenijo, natančneje v Slovenj Gradec, na povabilo kolega, ki se je ukvarjal z grafiko, prišel že leta 1974. Kasneje sem se večkrat vrnil, šlo je za službene obiske. Rad sem imel Slovenijo in njene ljudi. Potem pa sem na enem izmed obiskov pri slikarju Trsnikarju srečal svojo sedanjo ženo Janjo. Čeprav je študirala germanistiko, jo je zanimala umetnost in ta naju je združila. Nekaj časa sva se obiskovala, jaz njo v Sloveniji in ona mene na Nizozemskem, vendar je bila ljubezen močnejša. Kot učiteljica je dobila službeno stanovanje v Dragatušu, Janja je namreč Korošica, poročila sva se in si ustvarila družinico, v mirnem belokranjskem okolju sem začel svobodno ustvarjati.

Vendar je bilo vaše življenje do takrat precej trnovo, poklicno pot ste začeli kot pilot, kako gresta skupaj vojska in umetnost?

Kot mlad fant sem bil priča vojnim grozotam in takrat sem zasovražil  Nemce, med pilote pa sem šel ravno zato, da bi s svojimi močmi pripomogel k temu, da se takšna grozodejstva ne bi nikoli več ponovila. Kasneje sem spoznal, da je bila to iluzija a štiri leta sem vendarle preživel v vojski, od tega osemnajst mesecev  v Ameriki, kjer je bila v okviru Nata mednarodna šola za pilote reaktivnih letal. Zaradi nesreče, kjer sem si poškodoval sluh, nisem smel več leteti, zato sem do odpusta iz vojske delal kot kontrolor letenja na vojaškem letališču. Vojska in umetnost? Nikakor ne gresta skupaj.

Umetnost pa vam je bila očitno usojena ...

Kasneje sem delal  kot administrator na policiji, vendar sem želel delati nekaj, kar bi me veselilo, zato sem relativno pozno, pri 24-ih letih poskusil  s sprejemnimi izpiti na akademiji v Amsterdamu. Med 2700 kandidati so nas sprejeli le 370, a do zaključka študija nas je prišlo samo dvaindvajset, od teh sem na kiparstvu diplomiral edini jaz.  Ker sem študiral ob delu, sem moral plačati šolnino. Pet dolgih let sem bil v službi od osmih zjutraj do šestih zvečer, nato sem se z vlakom odpeljal v 30 kilometrov oddaljeni Amsterdam, kjer sem bil na predavanjih do desetih zvečer. Veliko je bilo potrebno delati za šolo in mnogi so hitro »odpadli.« Žal pa sem bil vedno »v zamudi«, saj sem se vpisal na študij, ko so drugi šolanje že zaključevali, nikoli nisem ujel svoje generacije, prestar sem bil za razne razpise na natečaje, ki so bili namenjeni mladim umetnikom.

Po diplomi ste se z družino naselili v Westerbroku

Tri leta sem bil svetovalec za odkupe del sodobne umetnosti za Muzej province Drenthe. Ker mi je to delo jemalo veliko časa in energije, nisem mogel  razvijati lastnega talenta. Takrat sem bil tudi še poročen s prvo ženo, a se v zakonu nisem dobro počutil, počakal sem, da je žena, ki je bila hudo bolana, okrevala, ločila sva se in obrnil sem nov list v življenju.  

Takoj po prihodu v Belo krajino pa tudi še niste imeli vseh pogojev za ustvarjanje...

Ja, ker je bilo stanovanje neopremljeno, sem kupil orodje in se v garaži lotil izdelave pohištva. Počasi pa je na vrsto prišla tudi umetnost. Veste, človeku ni nič podarjenega. Če si nekaj resnično želiš, boš že našel način, da to narediš oziroma dobiš, izdelaš. Je pa potrebna samozavest, da to zmoreš. Spomnem se, da sem Janji  sešil tudi  nosečniško obleko...

Kako je z motivacijo? Najde ona vas ali vi njo?

Zadeva vsekakor deluje dvosmerno, iz notranjosti navzven in obratno. Najprej se pojavi ideja in ko začneš ustvarjati, se ta ideja pod tvojimi prsti razvija, spreminja. Ker, veste, v glavi imaš le približno zamisel, kako nekaj narediti, pri tem pa ni nujno, da veš, kaj to nekaj je. Ne glede na to, ali gre za sliko ali skulpturo, pomembno je, da ne zasleduješ le cilja, pač pa da si pozoren na tisto, kar zadevo spremlja, obkroža, da si rahločuten, občutljiv za vse vtise, ki se pojavijo med ustvarjanjem.

Portreti so menda posebna zgodba

Res je, če želiš narediti dober portret, moraš človeka začutiti, ga spoznati v globino.

V kolikem času pa navadno naslikate sliko, naredite skulpturo, končate grafiko?

Ni pravil, kje pa! Spominjam se kolonije z Artoteko v Žuničih, ko mi je morala Janja ves čas prinašati nova in nova platna, tako hitro so nastajale slike, spominjam pa se tudi neke druge priložnosti, ko sem po dveh polnih dnevih slikanja končnemu izdelku lahko rekel le »drek«.  Je pa res, da sem vedno svoje najboljše stvari ustvaril  v zelo kratkem času. Vsi mislijo, da imam veliko potrplenja. Nimam ga, vprašajte Janjo. (smeh)

Kdaj oziroma na osnovi česa lahko zaključite, da je slika dobra?

To enostavno vidiš, začutiš. Enako je recimo pri peki piškotov ali kakršnem koli drugem ustvarjanju, vedno lahko narediš boljše ali drugače. Recimo, da se lotite branja knjige in po dveh listih jo odložite, saj vas ne »zagrabi«, nima tistega nečesa, ki bi vas pritegnilo. Torej, nobena knjiga, slika ali kip niso popolni,  pomembno pa je, da vas pritegnejo, da ujamejo vašo pozornost, to je bistvo vsakega dobrega umetniškega dela in po tem se razlikuje kič od umetnosti – slednja vas pritegne, ne morete jo nehat gledati, brati ali poslušati, če gre za melodijo. Za narediti npr. dobro sliko je še kako pomembna povezava med možgani in srcem, ves čas pa se mora avtor tudi spraševati: Kaj počnem in zakaj?

Kdo je ultimativni sodnik, kaj je dobro in kaj ni?

Čas. Čas je sodnik.

Kaj pa delo po naročilu?

To je najtežja stvar. Ker stranka pride k tebi v pričakovanju, da boš razumel, kaj želi, da ustvariš. In tudi če razumeš njeno zahtevo, gre vseeno za neke vrste komercialo, saj delo ne pride iz tvoje duše.

Je ustvarjanje na nek način terapija?

Včasih  na to nisem gledal s tega vidika, ko pa se ozrem nazaj, lahko temu pritrdim. Vse, kar si izkusil, doživel v življenju, se nedvomno odraža tudi v tvojem delu. Recimo, da delam kip nekoga, ki je zelo vesel – gre za ure in ure dela, vmes se seveda prikradejo razne misli, skrbi za vsakodnevni kruh, družino in podobno. Delaš »vesel« kip, ti pa si lahko na trenutke zelo žalosten, torej vsa ta čustva so vtkana v tvoje delo in tam ostanejo.

Ali velja rek, da je lepota v očeh opazovalca?

Mogoče... Pa vendar, dolgo tega sem bil v nekem muzeju v Harlemu na eni izmed velikih razstav, kjer me je dobesedno šokirala slika nekega slikarja iz 16.stoletja, ki je prikazovala vojake, ki so pobili mladeniče,  in njihove jokajoče matere. Šlo je za neizmerno kruto dejanje, vendar je bila slika tako lepa, da je nisem mogel nehat gledat. Na obrazih ni bila prikazana resnična bolečina, slika ni bila realna, šlo je za pozo. Nihče nima prelepega obraza, če opazuje smrt svojega otroka. Podobno je recimo z ameriškimi filmi, tam so vedno vsi tako lepi...in zato ameriški filmi niso ravno najbolj prepričljivi (smeh).

Rekli ste, da se sprehodite skozi galerijo in vas navadno pritegne le nekaj slik. Kaj je tisto, kar vas »ujame«?

Najbrž čustvo, ki ga je avtorju uspelo naslikati, vtkati - gre za čustvo, ki je identično nekemu mojemu čustvu, lahko gre za žalost, obup, radost... Če si do umetnosti odprt, kar pomeni, da gledaš s srcem, ne pa da poslušaš mnenja, ki so jih o sliki izrekli ali zapisali drugi, boš ali začutil nekaj ali pa popolnoma nič, pa ne glede ali gre za dela svetovno priznanih slikarjev. Če slika ne govori nič, je popolnoma vseeno, kdo jo je naslikal in koliko stane.

Kakšen je vaš odnos do kritikov?

Kritiki niso nikakršno merilo. Poznal sem kritika v Sloveniji, ki je vodil odprtje razstave oziroma napisal krasne kritike o njej v zameno za tisoč takratnih nemških mark.

So slikarji samouki lahko prav tako »dobri« kot izobraženi slikarji?

So.

Se da živeti od umetniškega ustvarjanja in ali je v Sloveniji kaj drugače kot drugod?

Umetnost je živeti od umetnosti, povsod, tudi v Sloveniji. Druga stvar je seveda, če ljudem življenjski standard ne dopušča, da bi si lahko privoščili nakup umetnin, kar recimo lahko rečemo za Belokranjce.

Je težko živeti z umetnikom?

Najbrž je. Gre za osredotočenost, za koncentracijo, brez katere umetniki ne moremo ustvarjati, in takrat nas je potrebno pustiti popolnoma na miru, to je tista najbolj naporna stvar pri življenju z umetnikom. Še težje pa je najbrž živeti skupaj dvema umetnikoma. Pa ne gre le za ure, ko ustvarjam, saj predpriprave, razmišljanje o sliki ali kipu, potekajo ves čas, in ko se zatopim v ta svoj svet, enostavno ne slišim nikogar in nič zunaj sebe, ne čutim niti nobenih fizičnih bolečin, ki sicer tarejo moje  telo.

Je kateri svetovno znan umetnik, ki ga posebej cenite?

Hmm ... Rembrant. Znal je »vstopiti« v človeka in mu pogledati v dušo ter njen izraz preslikati na platno. Seveda so še drugi, Jan Steen na primer, Van Gogh, Dali, potem je tu seveda Rodin...veliko jih je.

Včasih je nekatera dela težko razumeti, morda tudi nemogoče ugotoviti, kaj je umetnik želel povedati

To je tako: če narišeš ali oblikuješ nekaj natanko tako, kot je, potem to ni umetnost, ampak je dolgčas. Za te stvari imamo fotoaparate. Pri umetniškem delu moraš pretiravati, da izraziš tisto, kar vidiš, kar izstopa. Poanta pa je najti tisto pravo mero pretiravanja, kajti zadeva se kaj lahko sprevrže v grotesko. Ja, vse v življenju se vrti okoli iskanja ravnotežja.

Po čem se Slovenci razlikujemo od Nizozemcev?

O, moram reči, da Slovenci in Nizozemci zelo lepo pašemo skupaj (smeh). Ne v vseh, a na mnogih področjih si delimo enake poglede na življenje. Tukaj imam veliko prijateljev, saj nas druži zelo podoben odnos do sveta, na podoben način čustvujemo...

Verujete v Boga?

V Boga, ki dovoli, da se na svetu dogaja toliko strahovitih grozodejstev? Ne. Kljub temu pa vsak dan molim, ne vem h komu, a molim. Za boljši svet, za ohranitev upanja. Menim, da bi vsak moral razmišljati in delati v tej smeri. In potem bi lahko rekli: tvoje kraljestvo bo prišlo.

Kje oziroma ob čem najdete, začutite notranji mir?

V glasbi. Ko delam, pa je to glasba, ki igra le v moji glavi.

Kdo naj bi bil po vašem mnenju odgovoren za kulturo, kamor spada umetnost?

Za kulturo bi morala biti odgovorna vlada. Nenazadnje ima kultura pomembno vlogo pri tem, da sploh obstajamo. Tako kot poskrbijo za infrastrukturo cest, bi morali podpreti  tudi za infrastrukturo kulture. Bela krajina ima na kulturnem področju precejšnje potenciale, a premalo je povezovanja med občinami, meje ne bi smele biti pomembne.

Bili ste med pobudniki ustanovitve KUD Artoteke, ki plodno deluje že 18 let.

Ja, Artoteka ima podobno poslanstvo kot biblioteka, saj njeno poslanstvo ni, da likovna dela prodaja, ampak da jih za majhno odškodnino izposoja. To omogoča, da si vsak posameznik ali organizacija za določen čas in majhen denar izposodi neko likovno umetnino, nato pa jo vrne in si izposodi drugo. Če pa jim je umetnina zelo všeč, jo lahko tudi kupijo.To je dobro tudi za likovne ustvarjalce, saj njihova dela ne ostajajov domačih ateljejih, ampak so ponujena na ogled, kar je dobra promocija.

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, januar 2013, št. 1/XVI

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.