Sobota, 15. December 2018, 18:48

Pogovarjamo se z ... Branko Moškon

Nedelja, 8. November 2009, 13:35

Branka Moškon

Dolenjska prestolnica je bila pred dobrimi 30-timi leti v folklornem smislu prazna. Gojili so zlasti pesem in ostale vrste ljubiteljske kulture, medtem ko je ljudski ples ždel v temnem kotu pozabe in čakal na boljše čase. Takrat se je vzporedno rojevala ljubezenska zgodba med Dolenjcem in Belokranjko. Kdo bi rekel, da bo ravno ta ljubezenska zgodba predstavljala ponovno rojstvo folklore v Novem mestu in jo v naslednjih desetletjih postavila na pomembno mesto ne le slovenskega, pač pa tudi evropskega folklornega prostora.

 

Branka, rodili ste se v Metliki, kakšen splet okoliščin vas je prinesel v Novo mesto?

Ja, v Metliki sem se rodila in odraščala. Mama je sicer kot nekdanja uradnica prevzela frizersko obrt, ki jo je skupaj s hišo podedoval oče. V salonu je bil nekakšen center metliškega dogajanja, vse informacije so se širile pod škarjami, glavniki in krtačami. Mama je dolgih 30 let gojila tudi folkloro, bila je varjanka, torej vodja kola. Ljubezen do folklore mi je bila tako položena že v zibel. Bila sem mlada folkloristka in nastopala na festivalu Igraj kolce. Na prireditvi se je znašel moj zdajšnji soprog, takrat še snemalec na nacionalni televiziji, Marjan. Med nama se je rodila ljubezen in tako sem se še kot izredno mlado dekle, štela sem komaj 20 let, poročila in preselila v Novo mesto.

 

Domačija še stoji? Se vračate v rodni kraj?

V Metliki nimam več nikogar. Brat, sicer pravnik, se je preselil v Postojno, ostali domači so pomrli. Da bi vzdrževali hišo, v kateri pravzaprav ni prebival nihče, ni imelo nikakršnega smisla, zato smo jo prodali. Vračam se na pokopališče, stike pa vzdržujem z nekdanjimi sošolci in prijatelji. Vsako leto seveda pridem na vigred, ko oživijo številni spomini iz otroštva in zgodnje mladosti. Žal bi za Metliko rekla, da je v primerjavi z leti, ko sem živela v tem mestu, mrtva oziroma prazna. Mladina ne vidi več nobene perspektive, izseljujejo se in kdo bi jim pravzaprav zameril…

 

Če se vrneva k vašim začetkom v Novem mestu; se je bilo težko navaditi drugačnega okolja? Novo mesto je sicer Metliki blizu pa vendar tako daleč…

Bila sem zelo mlada, zato sem se tudi sprememb hitreje privadila. Sprva sva z Marjanom živela v hiši njegove mame, sicer šivilje, na Šolski ulici, že takrat pa je rasla hiša na Mestnih njivah. Zemljo je takrat, ko se je Marjan za kakšno leto odselil v Ameriko, kupila njegova mama kot nekakšno garancijo, da se bo edini sin zagotovo vrnil domov. Kmalu sva se preselila, čeprav hiša še ni bila povsem končana. Če dobro pomislim, povsem končana ni niti danes (smeh). Časa kar ni in ni…

 

Če sva že pri času; vaša izredna zaposlenost je dobro poznana Novomeščanom. Še vedno poučujete, izredno ste aktivni pri Kresu, kjer se ukvarjate tudi z mlajšimi skupinami. Član vašega društva mi je pred pogovorom povedal, da vas imajo na sumu, da se ponoči priklopite na nekakšen polnilec…

(smeh) Res je, pri svojih 61 letih še vedno poučujem. Študirala sem kemijo in tehniko na takratni Pedagoški akademiji v Ljubljani. Ko sem se poročila, ko sem rodila najprej Primoža in potem še Jureta, sem skoraj deset let ostala doma. Bojim se, da polnih let za upokojitev sploh ne bom nikoli dočakala. Žal mi je edino to, da takrat nismo plačevali delovnih let. Vsekakor pa ima delo v šolstvu zame tudi še danes svoj čar. Rada delam z mladimi, ne le v šoli, pač pa tudi v Kresu. Veste, k društvu pridejo tudi novinci, ki so še v najstniških letih. Potrebno se jim je prilagodit in meni to nikoli ne predstavlja kakšne posebne ovire, prej veselje. Če je potrebno z njimi »zažurat« do jutranjih ur, pa »zažuram«. Mislim, da ravno to polni moje baterije. Delavnik je res izredno naporen; potem ko se vrnem iz šole, skuham, postorim kaj malega po gospodinjstvu, resda malce počivam, vendar kmalu že kličejo nove obveznosti pri Kresu. Vaje imam štirikrat na teden, vrstijo se nastopi in še ostalo delo v društvu. Imamo po 40 nastopov vsako leto; ne le doma, pač pa tudi v tujini. Bili smo praktično po vsej Evropi, tudi v Turčiji. Te dni pripravljamo nastop za Banja luko, avgusta gremo na festival v Split.

 

Kako se je pravzaprav začela zgodba s Kresom? Prej je v Novem mestu na tem področju vladalo popolno mrtvilo…

Res je. Bolj so gojili ostale veje kulturniškega drevesa. Na Zvezi prosvetnih organizacij pa je takrat poleg Borisa Savnika delovala tudi Danja Bajec. Z Danjo smo prijateljevali in od začetne ideje do končne realizacije ni bilo potrebnega veliko časa. Kres smo ustanovili leta 1975; na začetku nas je bilo malo, mislim da je skupina štela komaj okrog 15 plesalcev. Danes, ko se sprehajam po Novem mestu, pa se mi zdi, da je bil skoraj vsak tretji vsaj kakšno leto pri nas. Včasih je šlo gor, včasih dol, vedno pa smo stremeli naprej. Sama sem opravila nekaj seminarjev in tečajev za vodenje folklornih skupin, bila sem tudi tehnična urednica takratnega Folklorista, torej glasila folklornih društev, ki se danes imenuje Folklornik. Danes sem državna selektorica za državna srečanja folklornih skupin in res v vseh teh desetletjih ima folklora v mojem življenju izredno pomembno mesto.

 

… ki ni prezrto …

Res, med ostalim sem dobila tudi Maroltovo plaketo, najvišje priznanje za delo na folklornem področju. Vendar bolj kot tega, se veselim, da je Kres pomembno zapisan na folklornem zemljevidu, da ohranjamo in celo višamo našo kakovost, da pridobivamo nove člane, da potujemo in se širimo. Iz ene plesne skupine je nastalo šest sekcij; imamo tudi pevsko skupino in godce. Tudi s starejšimi generacijami ohranjamo stike; enkrat letno se zberemo na raftu na Kolpi v Prelesju. Zberejo se vse generacije in veste, v 35-tih letih se je zamenjalo res ogromno ljudi.

 

Med vami se je gotovo spletno ogromno prijateljskih vezi, gotovo je tudi nič koliko zanimivih pripetljajev in zgodb…

Seveda, v prvi vrsti gre pri tem za druženje, pri katerem človek hrani tudi svojo potrebo po kreativnosti, bi rekla. Nikoli nisem imela težav, da bi šla na vaje, da bi žrtvovala en sam trenutek. Ves čas, ves trud je bil bogato poplačan na nastopih, revijah, seveda tudi na potovanjih, kjer smo stkali še dodatnih toliko in toliko poznanstev in prijateljstev. Seveda pa ne manjka niti smešnih pripetljajev. Recimo bili smo v tujini in eden izmed članov ni znal govoriti njihovega, nemškega jezika. Ravno je plačeval pri blagajni, ko se je zavedel, da je pozabil denarnico. Pa se je hitro znašel: »Ein moment, grem po d'nar!« Podobno je bilo s članom, ki je naročil »zwei porzion fr-fr« (piščančje meso). Ogromno je takšnih zgodb, predvsem pa iz spomina nikoli ne zbledijo aplavzi po nastopih, zadovoljstvo članov, sreča, ki sije iz njihovih obrazov.

 

Če ne bi imeli folklore…

Oh, bi se našla pa v čem drugem, zagotovo. Izredno sem dinamična in kreativna in v takšno dejavnost me enostavno žene. Ne le mene, moja cela družina je izredno kreativna. Marjan je praktično zasvojen z računalnikom; montira, ureja našo spletno stran, študira, zadnje čase ga zanima predvsem naša slovenska preteklost. Starejši sin Primož ima v Novem mestu Glasbeno delavnico, Jure se ukvarja s filmsko montažo, pri čemer je izredno uspešen, lani je za montažo prejel prestižno filmsko nagrado Vesna.

 

Če se za konec ozreva še v prihodnost…

Izredno se veselim potovanj. S kolegi v šoli se vsake dve leti odpravimo na tuje; bili smo v Egiptu, Jordaniji, na Kitajskem, letos gremo v Skandinavijo. Pozimi bom prvič postala babica, veselim pa se tudi prihodnjih let pri Kresu. Upam, da se bo večkrat našel tudi čas za mojo priljubljeno sprostitev v kakšni izmed savn bližnjih toplic. Ne počutim se toliko stara, kot sem, z leti se ne obremenjujem in mislim si, da me bo moj način življenja, v katerem rdečo nit vlečejo mladi, pokonci držal še dolgo…

Barbara Barbič

Belokranjec, junij 2009, XII/6

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.