Pri nas Belokranjcih velja prepričanje, da nismo bog vedi kako razviti, vendar če se primerjamo s Prekmurjem, smo prepričani, da nam gre kar dobro, da so Prekmurci še nekaj desetletji za nami. Vendar ni tako, saj če naredimo samo primerjavo zadnjih dvajsetih let v razvoju, lahko hitro opazimo, kje so naredili večje korake. Razvoj podeželja se začne s sodobno cestno in železniško povezavo. Belokranjci imamo že dolgo železniško povezavo, žal pa razvoj ni sledil trendom časa in vlaki na njej ne dosegajo višje hitrost kot leta 1914. Tako bi se lahko reklo, da imamo muzejsko železnico.

Enako je s cestno povezavo: cesta čez Gorjance in partizanska magistrala sta bili zgrajeni oziroma alsvaltirani pred letom 1974 (po podatkih Direkcije za ceste, točne letnice nimajo).  Od takrat do danes se razen nujnih popravil in razširitev ni zgodilo nič. Poglejmo Prekmurje. V zadnjih desetih letih je dobilo novo železniško in sodobno avtocestno povezavo. Tu lahko vidimo, dragi Belokranjici, kje je zastal razvoj in kako uspešni so naši lobisti v beli Ljubljani.

In kot pri vsaki stvari najprej pomislimo na krivce. Prav gotovo smo za takšno stanje krivi sami. Smo pridni, poslušni, majhni, nezahtevni in naivni, ko pričakujemo, da bo nekaj k nam prišlo kar samo. Če bi bili takšni naši predniki, še danes ne bi bilo v Beli krajini ne železnice ne cest iz 60 let. Prav gotovo imajo tu cel kup masla na glavi bivši in sedanji politiki, ki poskrbijo najprej zase, nato pa drobtinice sejejo med nami in se hvalijo, kako velike projekte so izborili in pripeljali na sončno stran.

Žal je stanje v Beli krajini zelo žalostno, celo kritično. Mladi se pridno učijo, starši jih šolajo, ko bi bilo potrebno to znanje pripeljati in izkoristiti doma, pa ugotovimo, da ga ne potrebujemo. Tako je čedalje več praznih hiš in kmetij brez gospodarja. Sprijaznili smo se, da se ne da nič spremeniti. Ali je res tako?

Pred leti so bila polna usta lokalnih politikov, kako bodo preprečili beg možganov iz Bele krajine. Storili niso nič, ker – pravijo - imajo zvezane roke. Žal se za zvezanimi rokami skriva interes teh gospodov po lahkotnem vladanju neizobraženi in hvaležni raji, saj bi v nasprotnem imeli več kritik kot pohval na svoje delo. Izobraženi ljudje gledamo precej kritično na začrtano smer, žal pa smo tiho. Če pa kateri povzdigne glas, hitro ugotovi, da piha proti vetru . Vsi poznamo rek:  »Pametnejši prvi odneha.« Sam lahko dodam: »Pospravi kovčke in gre.«

Tako sedaj prihajajo do izraza slogani »na vsako pokopališče mrliška vežica«, četudi je pogreb le enkrat na leto; »v vsako vas javna razsvetljava«, četudi je v vasi več stebrov javne razsvetljave kot prebivalcev.

Spoštovani! Vasi se praznijo. Bela krajina bo kmalu prazna, tiha krajina. Kdo bo vzdrževal vso to infrastrukturo? Vsaka vas ima svojo cerkev, svoj gasilni dom, svoje pokopališče in svojo mrliško vežico. Ali ste se kdaj vprašali, zakaj nima Novo mesto ob vsakem pokopališču mrliške vežice, ampak imajo skupno? Tu se začne odpirati vprašanje življenjskih stroškov na podeželju  in v mestu, kjer ne zbirajo denarja  od hiše do hiše za alsfaltiranje ceste v ulici ali za obnovo mrliške vežice.

Ker sem začel pri cesti in železnici, bom tam tudi zaključil. Sedaj imajo naši vrli lokalni politiki izjemen trenutek, da nam Belokranjcem pokažejo, iz kakšnega testa so. Leta 2014 bo 100 let od prihoda vlaka v Belo krajino. Sedaj je čas, da nam izborite do obletnice opevano tretjo razvojno os do avtoceste Ljubljana – Obrežje – o njej govorite vsaj šest let, pred tem pa temeljito obnovo vseh glavnih (državnih) povezovalnih cest s središčem ter elektrifikacijo železniške proge Ljubljana – Metlika.

Prosim vas le, da se ne izgovarjate na recesijo. Recesija v Beli krajini traja vsaj od izgradnje partizanske magistrale.

Ali je to misija nemogoče?

Peter Štukelj, Semič

BELOKRANJEC, september 2009, XII/9